Vsakdan se začne z naglico, poteka in tudi konča se z naglico. Pozabimo nase, pozabimo, da živimo, obstajamo in smo. Ne vidimo, ne slišimo, ne čutimo. Potem pa se zgodi, da opazimo kombinacijo zvoka, slike in občutka vse v enem. Kako je lepo. Ustavimo se za trenutek, prisluhnemo melodiji, navdušeni smo nad drobnim cvetom, ki ga opazimo, čeprav ga vsak dan vidimo in gledamo in ne le enega, več dreves imamo možnost videti. Očarani smo nad enim cvetom, zvokom in dotikom vsestranskosti. Razširimo zavest in vidimo na vse strani, levo, desno, zgoraj, spodaj, spredaj, zadaj, zunaj in znotraj. Vse je brez meja in omejitev. S kotičkom očesa zaznamo vso to lepoto, da res obstaja in je, vsa ta leta pa smo šli mimo z naglico in slabo voljo.
Vse res obstaja, lepota obstaja in je za prijeti, videti in slišati njeno melodijo, ki izhaja prav iz srca in od vsepovsod, saj je povsod. Staplja se realno in nerealno, omejeno in neomejeno, pregrade padajo in vse je brez začetka in konca. Vse kar je, vse je lepo in mirno, harmonično in čarobno, vse je božansko. Kako naj še povem, da je?
Ni besed, to je treba čutiti ali pa kar vedeti.
Ustaviti in se ozreti, zamisliti in dojeti.
Ni resnice ali iluzije, nič ni, pa vse je.
Ni razdvojenosti, ker je vse popolno.
Vse je le tu in zdaj.
Vsakdan se začne z naglico, poteka in tudi konča se z naglico. Pozabimo nase, pozabimo, da živimo, obstajamo in smo. Ne vidimo, ne slišimo, ne čutimo. Potem pa se zgodi, da opazimo kombinacijo zvoka, slike in občutka vse v enem. Kako je lepo. Ustavimo se za trenutek, prisluhnemo melodiji, navdušeni smo nad drobnim cvetom, ki ga opazimo, čeprav ga vsak dan vidimo in gledamo in ne le enega, več dreves imamo možnost videti. Očarani smo nad enim cvetom, zvokom in dotikom vsestranskosti. Razširimo zavest in vidimo na vse strani, levo, desno, zgoraj, spodaj, spredaj, zadaj, zunaj in znotraj. Vse je brez meja in omejitev. S kotičkom očesa zaznamo vso to lepoto, da res obstaja in je, vsa ta leta pa smo šli mimo z naglico in slabo voljo.
