|   Vsakdan se začne z naglico, poteka in tudi konča se z naglico. Pozabimo nase, pozabimo, da živimo, obstajamo in smo. Ne vidimo, ne slišimo, ne čutimo. Potem pa se zgodi, da opazimo kombinacijo zvoka, slike in občutka vse v enem. Kako je lepo. Ustavimo se za trenutek, prisluhnemo melodiji, navdušeni smo nad drobnim cvetom, ki ga opazimo, čeprav ga vsak dan vidimo in gledamo in ne le enega, več dreves imamo možnost videti. Očarani smo nad enim cvetom, zvokom in dotikom vsestranskosti. Razširimo zavest in vidimo na vse strani, levo, desno, zgoraj, spodaj, spredaj, zadaj, zunaj in znotraj. Vse je brez meja in omejitev. S kotičkom očesa zaznamo vso to lepoto, da res obstaja in je, vsa ta leta pa smo šli mimo z naglico in slabo voljo.
Vse res obstaja, lepota obstaja in je za prijeti, videti in slišati njeno melodijo, ki izhaja prav iz srca in od vsepovsod, saj je povsod. Staplja se realno in nerealno, omejeno in neomejeno, pregrade padajo in vse je brez začetka in konca. Vse kar je, vse je lepo in mirno, harmonično in čarobno, vse je božansko. Kako naj še povem, da je?
Ni besed, to je treba čutiti ali pa kar vedeti.
Ustaviti in se ozreti, zamisliti in dojeti.
Ni resnice ali iluzije, nič ni, pa vse je.
Ni razdvojenosti, ker je vse popolno.
Vse je le tu in zdaj.
|
NE ZAMUDITE
Vse je in nič
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 8. maj 2004 @ 16:03 CEST
kako lepo je, da imaš tako razvit čut za opazovanje in čutenje lepote. Kar lirično si razodela kako te življenje s svojimi lepotami preseneča. Odkritosrčno opisuješ svoje občutenje srca. Vse strvari, ki jih opisuješ so tako mehke med skalami in rastlinami, kot mah na katerega hočeš stopiti z boso nogo. Najlepše kar lahko doživiš, je tu na zemlji in zdaj. Danes si tukaj, jutri boš drugje. Pomemebno je, da sama stopnjuješ svojo zavest o tvojem doživljanju. In ko se duša naveže na neko misel, se sreča izpolni iz same gorečnosti. Lepota te navdaja z blaženostjo, tudi sam pogled na rožo ob obpotju. Tvoje občudovanje je razpršeno na vse stvari, ki so vredne ljubezni. Ustvarjena si za srečo in z tvojimi doživetji moraš ravnati z občutenjem, kot bi se zleknila v travo poleg izvirov, v zavetju gozda in se odpočila od naporovv dneva. Ravnati moraš tako, kakor bi srečne trenutke po zažitju hotela odnesti s seboj, kajti doživela si ljubezen in noben tvoj spomin ne sme biti pozabljen ali popačen.
Sprehodi, gozdovi, reke, bistri izviri, počitek v senci, kramljanje in rdeča potonika naj ti bodo v veselje. Med vsemi radostmi čutov, so najbolj pristni tisti, ko občutiš bose noge v stiku z zemljo, ali nosiš domov košaro dišečega sadja, ali ko ležeš h kupu suhe trave, ali ko opazuješ sončni zaton. Hodi potešena in srečna po tej zeleni travi, ki se zibje zvečer v vetru in sprejema tvojo ljubezen.
Lep pozdrav
Tatjana