Razsvetljenje, ali videnje notranje svetlobe, je kakor igranje na instrument. Spomnim se, ko sem bil majhen, sem se odločil, da bom igral trobento in mama mi je kupila trobento in me vpisala v glasbeno šolo.
Ker smo stanovali v bloku, kjer so bile precej tanke stene, se je moje vežbanje slišalo po celem bloku.
Meni se je zdelo to zelo fino, da me lahko slišijo vsi sosedje in se mi je zdelo moje igranje nadvse imenitno, sosedje so pa bili vse manj prijazni do nas in mamo spraševali, kdaj bom že prenehal s svojim groznim kruljenjem in plozanjem.
Na srečo smo se kmalu preselili v hišo, kjer moje igranje ni nikogar več motilo, pa tudi moje znanje igranja trobente se je hitro popravljalo.
Zakaj sem dal primerjavo razsvetljenja z igranjem na trobento.
Ker je primerjava primerna.
Pri igranju na trobento gre za trobljenje na instrument,
pri razsvetljenju pa za dihanje v in iz srca
in seveda videnje notranje svetlobe in to v čisti temi z zaprtimi očmi,
gre za dotikanje in okušanje prav tega diha.
Igranje trobente, ali kateregakoli instrumenta zahteva svojega učitelja,
ki igranje na ta instrument dobro obvlada.
Spomnim se, kako me je včasih kdo vprašal, če lahko kaj zaigra na mojo trobento in sem mu rekel, da naj kar poizkusi.
Ljudje so pihali vanjo na vso moč,
a iz instrumenta ni prišel niti najdrobnejši glas,
jaz sem se pa od srca zraven smejal,
ker ljudje niso vedeli niti tega,
da je pri trobljenju treba stisniti najprej ustnici skupaj
in šele nato skozi pihniti stisnjen zrak.
Prav tako je pri razsvetljenju,
dokler ti nekdo ne pokaže, kako usmeriti pozornost vase,
kako zaznati svoje srce, kako začutiti svoj neslišen dih,
kako začutiti in zagledati to notranjo svetlobo,
so vse to zate lahko le sanje in prav nič več.
Ljudje mislijo, da ko si enkrat dosegel notranje razsvetljenje,
si pač od zdaj naprej razsvetljen in lahko počivaš na lovorikah svojega razsvetljenja, »malo morgen«, kot so včasih temu rekli. Že naslednji dan si lahko v popolni temi, kaj naslednji dan že isti dan že po kakem hudo neumnem nezavestnem dejanju.
Vprašajte nekoga, ki igra trobento, kaj se mu zgodi, če ne vežba vsak dan? Izgubi ambažuro in lahko kaj hitro kiksne,
a ni to čudno, pa človek je ja igral prej že dvajset let?
Ja uigravati se je treba vsak dan,
prav tako je z razsvetljenjem, poglabljanjem in uigraanjem tvojega diha in srca.
Treba se je poglabljati vase prav vsak dan.
Več se človek poglablja vase, boljši je na igranju tega instrumenta.
Na internetu sem nekje zasledil anketo, kjer je bilo vprašanje, kateri je največji krščanski praznik, ali Božič. ali Velika noč.
Sam sem kot nepoznavalec krščanskih praznikov kliknil na Božič
in si rekel, če ne bi bilo Božiča, ne bi bilo niti Velike noči.
A sem se zmotil. Največji krščanski praznik je Velika noč.
Če je pa tako, sem si rekel, pa pojdimo k maši, kjer je tako prijetno,
ker se v cerkvi vsi ljudje takrat posvečajo svojemu Bogu.
Jezus je rekel: »Prišli pa bodo molivci, ki bodo molili v svetem duhu«
Ja res, vse kar ljudje v imenu Boga posvetijo,
postane sveto, pridobi to božansko energijo
in zakaj ne bi stalno posvečali še svojega diha in duha,
tistega, kar nam je najbližje,
tistega kar nas spremlja vse naše življenje prav do našega zadnjega diha?
V vsaki cerkvi, v kateri sem do sedaj kdaj bil in bil sem v mnogih,
sem se prijetno počutil, ne glede na to ali je bil kdo v njej, ali pa ne,
moram pa vseeno priznati, da sem se še najslabše počutil v Vatikanski cerkvi, mogoče zato, ker so v njej ravno takrat vozili manjši kamioni zaradi obnovitvenih del, ali pa zaradi vsesplošne gužve, ki jo vedno tam povzročajo reke ljudi.
Vedno pa sem se zelo prijetno počutil v Baziliki svetega Marka v Benetkah.
Ta cerkev me vsakič znova navda in navduši s svojo nadvse prijetno energijo.
Bil sem pa tudi v mnogih hinduističnih in budističnih templjih v Indiji in Nepalu v katerih sem se ravno tako prijetno počutil, zanimivo.
Vendar je od vsega, še najprijetneje biti z živim razsvetljenim človekom,
vsakim tistim, ki je bolj razsvetljen kot si ti
in predvsem tistim, ki je najbolj razsvetljen od vseh
in to je vsekakor živi mojster.
Vrniva se k Velikonočni maši.
Medtem ko sem se predajal cerkveni atmosferi, petju ljudi in mirnemu župnikovem glasu, so me zmotile njegove besede, ko je rekel, ali zapel:
»Bog ne glej na naše grešne duše, ampak na nas kot cerkveno družino…«
Ta molitev mi je zvenela nekako takole kot bi rekel:«Sonce ne glej na našo temo..«
ali: »Ljubezen ne glej na naše sovraštvo..«
Kot bi sonce gledalo na temo…kjer je sonce, ja ni nobene teme,
soncu za kakršnokoli temo ni prav nič mar.
Bog je ta čista božanska svetloba, ali luč, ta čista božanska ljubezen,
grešnost pa ta človeška tema, to njegovo čisto nasprotje,
ki s samim njim nima nobenega opravka,
skratka tu bi lahko govorili o čistem govorjenem nesmiselnem paradoksu.
Moje mnenje je, da vsemogočnega Boga
tvoja in moja grešnost prav nič ne zanima,
zanima ga pa tvoja in moja ljubezen do njega.
Vrnimo se k razsvetljenju.
Prem Rawat zase pravi, da glede božanske energije on ni niti elektrarna, niti transformatorska postaja, niti kabel, ampak tista končna žarna nit v žarnici,
ki lahko sveti v temi tistim, ki si želijo spoznati tudi sami s to svojo žarno nitjo znotraj njih in jaz sam sem eden od njih, ki je priča, da je temu res tako.
Tudi ti imaš v tem času in tem kraju to čudovito priložnost
postati znotraj sebe razsvetljen. Postani razsvetljen!
Razsvetljenje, ali videnje notranje svetlobe, je kakor igranje na instrument. Spomnim se, ko sem bil majhen, sem se odločil, da bom igral trobento in mama mi je kupila trobento in me vpisala v glasbeno šolo. 
Vprašajte nekoga, ki igra trobento, kaj se mu zgodi, če ne vežba vsak dan? Izgubi ambažuro in lahko kaj hitro kiksne, 
Bog je ta čista božanska svetloba, ali luč, ta čista božanska ljubezen, 
