Piše: Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec

V prvi polovici prejšnjega stoletja je bilo v srednji Evropi kulturno življenje na visoki ravni. To je bil čas idealizma, ki so ga ustvarili veliki misleci in pesniki kot Hegel, Kant, Goethe, Schiller, Humboldt, Fiche. Bila je velika borba odnosa vere do razuma, za moralo človeka in za vprašanje njegovega svobodnega odločanja o sebi in je ustvarila prekipevajočo evforično kulturno duhovno klimo. V taki atmosferi je zrasel Karl Marx, preplavljala ga je.

Karl Marx v globini duše ni bil kakšen goreč ateist, kajti v ohranjenih njegovih zgodnjih dokumentih je najti nekaj zelo visokih idealov, ki so ga močno poduhovljali, a tudi neizogibne notranje boje, ki jih je moral ob tem preživljati. V njegovem maturitetnem spisu, v katerem razmišlja o izbiri poklica, pravi takole: "Vsak ima pred očmi svoj cilj, ki se mu zdi velik, ki tudi je velik, če ga vodi najgloblje prepričanje, najbolj notranji glas srca, kajti božanstvo ne pusti zemeljskega nikoli povsem brez vodstva; govori tiho, vendar zanesljivo." In nadalje: "Glavni usmerjevalec, ki nas mora voditi pri izbiri stanu, je blagor človeštva, naša lastna dopolnitev za blagor sveta okrog sebe."

To je zaupanje v božansko vodstvo, vendar se stoji močan konflikt v božjem V eni od njegovih pesmi iz istega časa "Molitev obupanca" je zapisal:

"Bog mi je vzel vse,
me potisnil v prekletstvo in jarem usode,
njega svetovi pogrešajo vse, prav vse!
Le eno ostalo je, saj maščevanje tu še je!"

piše: Elena Danev

Aboriginsko obredje, magija in zdravljenje

Z obredjem Aborigini priklicujejo svoje Stvaritelje, da bi ti ponovno prišli na Zemljo in jo oživili s svojo življenjsko silo - Aboriginski tradicionalni zdravilec je oseba z veliko duhovno močjo in najprej odkriva duhovni vzrok bolezni - Čarovnik vnaša v človeka zle duhove

Obredje - za priklic novega življenja
Stvaritelji so torej ustvarili vse pojavnosti, ki jih zmoremo opaziti v krajini - človeka, živali, rastline, kamne - da bi prebivali skupaj v harmoniji (kot so nekdaj Aborigini z vsem). Stvariteljske ustvarjalne sile v krajini so še vedno žive in morajo biti žive. Aborigini jih zato vedno znova priklicujejo in revitalizirajo s cikli obredov. Kajti čeprav so nevidni običajnemu človeškemu videnju - so stvaritelji ohranili vitalno življenjsko silo, ki ima moč, da pronica v življenje ljudi in vsega ustvarjenega in vse to znova in znova oživlja.Torej je tudi magično obredje in verovanje avstralskih domorodcev neizogibno povezano z njihovimi totemskimi stvaritelji, ki so ustvarili svet v času sanjanja. Še dandanes se Aborigini zato zbirajo na svetih prostorih ali točkah, kjer z določenimi obredi priklicujejo svoje Stvaritelje, da bi ti ponovno prišli na Zemljo in jo oživili s svojo življenjsko silo.

S svetimi točkami, ki imajo posebno duhovno moč, je posejano ozemlje slehernega aboriginskega klana. Posamezni klani in posamezniki znotraj njih so odgovorni za vzdrževanje določenih svetih točk. Zanje skrbijo na različne načine. Ščitijo jih pred (belimi nemodrimi) vsiljivci, ki niso zreli za obisk teh točk ter točke tedaj, ko je potrebno, oskrbujejo s primernimi obredi. Točke oblikujejo del obredja vsakega klana. Odgovornost za sveto mesto je porazdeljena med vse pripadnike nekega plemena v določeni krajini. Vsak član plemena ima posebno nalogo v obredu. Aborigini se zavedajo, da je vsaka nemarnost ali brezbrižnost v igri obreda lahko vzrok za škodo v naravi - če se obred ponesreči, lahko zmanjka vode, klan napade čudna bolezen ali kakšne živali. Aborigini tradicionalno verjamejo, da vsakogar, ki zanemarja svoje dolžnosti pri obredjih, doleti kazen, ki je bila sankcionirana že v času sanjanja (v pračasu, v času Resnice). In vedo tudi, da je vsako nespoštovanje narave in njenih zakonov nekega dne kaznovano. Zato ne kradejo, ne ubijajo in ne posiljujejo nikogar in ničesar, ne na takšen ne na drugačen način.

Piše: Miran Zupančič

O dobroti je takole; kar pride z dihom v človeka je običajno čisto in to ni problem, poanta je, kaj z izdihom oddajaš! Med vdihom in izdihom je temeljna razlika vsakega človeškega bitja, saj gre tu za bistvo dihalnega polja v človeku. V predelu vratu pa do predela prsnega koša in srca je to dihalno polje, ki je pri človeku povezano z višjimi čustvi.

Če gledaš na daljavo v ta opisani predel, vidiš jasnovidno pri človeku veliko. Ljudje s čistim srcem imajo v tem predelu svetlo zeleno barvo avre, kar govori o njihovi plemenitosti njihovega višjega čustvenega življenja. Ljudje pa, ki se samovarajo ali pa so egoisti, sebičneži, samoljubneži in hladne osebe pa imajo ta predel temno sivkasto-meglene sluzaste gmote. Kdor ima ta eterični vid odprt lahko vidi te razlike, ki natančno kažejo resnično stanje pri človeku.

Prevod iz knjige Zen Wisdom za 20. oktober (Timothy Freke)

Vesolje pojavov je kot film, ki ga projiciramo na prazno platno. Film je neprekinjen niz slik, ki se spreminjajo. Včasih se pustimo zapeljati in se poistovetimo z liki, ki se pojavljajo na platnu.

Potem se z njimi smejimo in jokamo, napihujemo se od ponosa, ali pa se razburimo in smo napeti. Kljub temu pa liki niso realni in ko projektor ugasne, vsi liki, ki so nam bili tako blizu, izginejo, razblinijo se v nič. Izginejo skupaj s svojo ljubeznijo, s svojim sovraštvom, veseljem, svojimi skrbmi, pustolovščinami in spletkami.

Svet je kot film na platnu ; bežen, brez substance, prazen. Celo tisto, kar imenujemo svoj jaz, se pri podrobnejšem opazovanju kaže samo kot pojav brez končne resničnosti.

venerable THICH THIEN-AN
Hvala za prevod K.

Sedim.
V belo steno strmim.
Na potniški vlak posedim misli,
ki pripelje mimo.

Najenostavnejši in najmočnejši način služenja človeštvu in pomoč v preobrazbi našega sveta.

Velika invokacija

Iz točke Luči v Umu Boga
naj Luč razsvetli umove ljudi.
Naj se Svetloba spusti na Zemljo.

Iz točke Ljubezni v srcu Boga
naj se Ljubezen prelije v srca ljudi.
Naj se Kristus vrne na Zemljo.

Iz središča, kjer je poznana Volja Boga,
naj Namen vodi majhne volje ljudi,
Namen, ki ga poznajo in mu služijo Mojstri Modrosti.

Iz središča, ki se imenuje človeški rod,
naj se izvrši načrt Ljubezni in Luči
in naj zapečati duri, za katerimi kraljuje zlo.

Naj Luč in Ljubezen in Moč
obnovijo načrt na Zemlji.

Nekoč je učitelj joge v svojem nagovoru izgovoril:
»Poznamo tudi Bhakti jogo. Vendar za to jogo ni tečajev. Ni napisanih učbenikov. Ne da se je, kar tako naučiti, z nekakšnimi priročnik. Je najtežja joga.«
Potem se je začelo……….

V tem času sem imel pri sebi Eliadejevo Jogo. Zato sem pogledal v to bukvo, kaj bolj natančno piše in pojasnjuje z znanstvenega stališča ta avtor o Bhakti jogi. Morda bo v nadaljevanju stvar bolj poenostavljeno prikazana, vendar pa le malo iščem.

Mircea Eliade: Joga »VLOGA IŠVARE«

»Za razliko od Samhkye, joga zatrjuje o obstoju enega Boga, Išvare. Ta Bog naravno ni stvarnik. (Kozmos, življenja in človek so ustvarjeni iz prakriti, zato ker vse nastaja iz primordialne substance). V nekaterih primerih lahko medtem Išvara pospeši proces odrešitve. Išvara lahko pomaga, da se hitreje doseže samadhi. Bog katerega navaja Patanjali, je dejansko Bog jogijev. Išvara lahko pomaga samo jogiju. To pomeni samo tistemu, ki je že izbral pot joge.

Piše: Miran Zupančič

Besednega vulgarizma ne podpiram, zakaj? Za to je velik razlog, ki pa ima povdarek na duhovni plati, o katerem do sedaj še nismo govorili, a je odločilnega pomena; namreč, pri vulgarnem izražanju stopimo, ne da bi hoteli, v stik z nižje razvitimi bitji in pokojniki, ki se nahajajo tu okoli nas. Ta dušna "mafija", ki je prej živela v telesu na zemlji, tako kot mi, se takoj priklopi na našo nizko vibracijo in skozi nas delujejo na tak način, da nas telepatsko nagovarjajo v nadaljno delovanje, kar povzroča konflikte, nesporazume, zamere, prizadetost, obsojanje itd. To pa je tudi njihov namen, da na tak način povzročijo v nas ljudeh negativne in nam škodljive reakcije, ki v nas posledično povzročijo odtekanje energije k njim, da se na naš račun lahko hranijo z našo energijo.

Iz tega bistvenega razloga, o katerem se malo govori ali malo ve, sem izrecno proti vulgarizaciji besed, kajti besede imajo strahovito moč in to kar govoriš-pišeš, to si, vse ostalo za kar misliš da si, so samo iluzije o tem kaj si. Duhovnost je življenje, ne moreš se jo iti, saj ni hobi. Na najtežja vprašanja našega življenja ni enostavnih odgovorov in nam ne ležijo na dlani, kot še kako radi govorijo mnogi guruji, "jasnovidci", astrologi, vedeževalci in ljudje, ki se gredo duhovnost.

Piše: Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec

Naša duhovna pot je naš smisel življenja. Ne gre za nič drugega, kot za izpolnitev načrta nujnega reda stvari, ki je že od samega začetka zasidran v našem bistvu. Vse za to potrebne zmožnosti, moči in lastnosti so že v kali naše nesmrtne duše. Čakajo le na odrešujočo, posvečujočo duhovno moč, da bi se razvile. Kdor se poveže z močjo duha, je začel s potovanjem domov. Je na poti k svetlobi Svetlobe. Ta povratek domov je pot odrešitve.

Sprva se nam dogaja, da prikličemo neko nedoločeno podobo, ki ni iz te materialne snovi. Je tudi vizija, ki pokaže nekomu več podrobnosti kot drugemu. Na samem začetku je večinoma dobro prepoznavna, vendar pa nam cilj hitro izgine v mentalni megleni daljavi.

Piše: Miran Zupančič

Vsak človek, ki je na poti Resnice, bo enkrat moral povsem jasno pokazati kako si predstavlja boj med Svetlobo in temo v lastnem bitju in v svetu. Boj med silami Resnice in prevare se bije, neprestano na vseh nivojih Kozmosa. Prav gotovo pa ta boj ne izgleda tako kot si mi predstavljamo. Svetloba Boga sije v temo, tema pa jo ne more zaznati. Ves naš Univerzum je neskončno obilje sevanja, sevanja svetlobe in sevanje teme. Kdor je na poti ali pa še bo, bo spoznal zvite napade duha, nasprotnih sil, tako v lastnem bitju kot v svetu okoli sebe. Nasprotne sile se ta trenutek za svojo eksistenco vse bolj bojijo, kajti njihov konec v prihodnosti zagotovo pride, ker se v človeku vse bolj ozavešča božanska Resnica, zato individualno in kolektivno napadejo delo Resnice.

Give away
Indijanski tradicionalni nacin izmenjave energij, ki bi ga po nase (neustrezno) poimenovali prostovoljni prispevek.

V nasi tradiciji ni ravno pogosto, da bi ljudje poravnavali ali placevali usluge, predmete, delavnice, na kakrsen koli drugacen nacin kot z denarjem.
Zgodi se, da ljudje poravnavajo drug drugemu usluge v »naturalijah«, kar je znan nacin izmenjave dobrin ze iz pradavnine. Donacija ali »prosjacenje denarja« za kak projekt je pri nas kar pogosto v uporabi in je najveckrat naslovljen na podjetja, ki lahko podarjene zneske prikazejo kot olajsavo pri davku in imajo tudi sami od tega neko korist. Obcasno se posluzujemo tudi prostovoljnih prispevkov, ki pa jih ljudje razumemo zelo razlicno. Nekaterim se zdi, da lahko »uslugo« poravnajo z nekim minimalnim prispevkom, kot ces: »Saj ne potrebuje denarja sicer bi postavil ceno. Bodo ze drugi dali vec. Ocitno nimajo taksnih potreb kot jaz. Bom dal vec prihodnjic, saj bi si rad privoscil se.....«

Zanimivo je pogledati besedo poravnava, ki nam ze sama pove, da gre za enakovredno izmenjavo. Pomeni pa tudi, ce poravnamo nesorazmerno, se nam taksna energija tudi vrne.

Poglavje iz Bhagavad-Gite: Opazovanje vojska: Stih 32-35

»O Govinda, kakšno ima za nas vrednost, kraljestvo, sreča, ali pa celo življenje, ko so vsi, za katere si želimo, postrojeni na tem bojnem polju? O Madhusidana, ko so vsi, učitelji, očetje, sinovi, dedi, strici, tasti, vnuki, zeti in drugi sorodniki, ki stojijo pred menoj in so pripravljeni, da dajo svoje življenje in svojo lastnino. Zakaj bi želel, da jih ubijem, pa četudi me lahko oni ubijejo? O ohranjevalec vseh živih bitij, nisem pripravljen, da se borim proti njim, četudi dobim v zameno vse tri svetove. A kaj šele za to Zemljo? Le kakšno zadovoljstvo bom našel v ubijanju Dhrtaristinih sinov?

RAZLAGA: Arjuna je naslovil Gospoda Krišno kot Govindo, saj Krišna daje vse zadovoljstvo kravam in čutilom. Ko Arjuna uporabi to besedo izkazuje, da bi Krišna moral razumeti, kaj bo zadovoljilo Arjunina čutila. Toda Govinda ne obstaja zato, da bi zadovoljeval naša čutila. Če pa želimo, da zadovoljimo čutila Govinde, bodo naša čutila avtomatsko zadovoljena.

Bernarda Pavko Prava

VARNO JE, LAHKO SE PREBUDIŠ

... je sporočilo Quan Yin skozi karizmatično Američanko Normo Delaney (www.normadelaney.com; www.newbreath.net), ki je imela 12. oktobra delavnico v Ljubljani.

Pred leti je v mojem življenju prišlo do velike spremembe, vse je prišlo do ene vrste konca. In rečeno mi je bilo: Pojdi na Havaje. Eden od otokov je Kauai, otok vrtov, in šla sem tja sama, ne da bi kogarkoli poznala. Tako se je začelo, da mi je govoril Duh in rekla je: Ime mi je Quan Yin. Ko sem kasneje nekaj domačinov vprašala, če so že slišali ti besedi, so se smehljali in rekli: Vse je v redu.

Zaljubila sem se v rože otoka Kauai, ampak res sem se zaljubila, saj so se rože začele pogovarjati z mano. In Quan Yin je rekla: Me boš dihala vase tako, kot dihaš rože? Ja, globje in globje, je sočutna mirno stala in me vabila: Vdihni me še globje v svoj trebuh. Opazi moj vonj, je rekla, tako domača si postani z mojim vonjem, kot se mati in njen otrok naslajata in uživata v vonjanju drug drugega.

Vsaka generacija ima nekaj, kar je specifično za njih. Pogledi se v naslednji generaciji že spremenijo in zavrnejo vse ugotovitve, na katere so včasih prisegali. Odnos do prehranjevanja se spreminja: včasih so govorili, da je potrebno jesti vsaj enkrat na dan toplo hrano, da je meso zdravo in pomembno; odnos do vrednot ima drugačen pomen; pomagati najprej drugemu, potem šele sebi, kar je bilo včasih samo po sebi umevno (vsak zdrav človek je najprej za sebe poskrbel), se danes na veliko govori. Ali smo res tako napredovali, je znanost pripomogla k srečnejšemu življenju, so se potrebe res tako spremenile, kot radi povemo? Mislim, da so se potrebe spremenile toliko, kolikor je na razpolago več ponudbe in možnosti, da nas prepričajo o naših potrebah.

Ko je človek telesno, psihično in duhovno zdrav, ne potrebuje zdravil kot so npr. dodatni vitamini in minerali, ki jih je potrebno dodajati prehrani pozimi, ko je mraz.
Ko človek živi mirno življenje (v stresni okolici) ne potrebuje seminarjev o doseganju sreče.
Ko se človek druži z Bogom, ne potrebuje mnogih stvari, katere obljubljajo popolno srečo.
Kje se torej začne tista pot, ki je prava? Kje začnemo zadovoljevati svoje potrebe in želje, da bomo vedno srečni? Ali naj več delamo, da bomo lahko več kupili, ali naj delamo manj in bomo manj imeli? Kje so meje želja, potreb in strasti?

Bernarda Pavko Prava

VRNIL SE JE MERLIN

Angel Tobi 12. oktobra v hotelu Slon, po poslušanju pesmi Na drugi strani mavrice, R. Charlesa...:

Angeli ljubimo poslušati vašo glasbo, ki je res božanska in mnogi čutite vse ravni pesmi. V glasbi spustite iluzijo, da ste samo človek, Duhu dovolite poleteti in ves proces se začne v človeku - zdravljenje in uravnotežanje. Naj se ta energija nadaljuje in jaz, Tobi, prosim, da si dovolite čutiti na najglobjih ravneh in da za čas našega druženja na vsak možen način uporabite svojo domišljijo. Današnji dan bo pomemben...

Pevec Ray Charles je izbral oslepeti kot otrok zato, da je lahko šel na notranje potovanje - kljub težavam in izzivom biti slep črn deček. Presegel je vse svoje omejitve in dovolil svoji domišljiji in kreativnosti poleteti. Poleg tega je dovolil nekaj pomembnega - čarobnosti in čudežnosti je dovolil priti v svoje življenje. Izbral bi lahko druge poti, lahko bi bil jezen ali žrtev svoje slepote. A izbral je pot čudežnosti. Izbral je uporabiti vse svoje vire in sposobnosti in ustvarjati zelo lepo glasbo, zelo drugačno za tiste čase. Element čarobnosti ji je dal, plast dodatne energije, ki jo človeško uho ne sliši, jo pa lahko čutiš na ravni duše.

Na poti tvojega notranjega iskanja in najdenja,
se moraš košček za koščkom poslavljat,
od svojega lažnega dela sebe,
tistega dela sebe,
ki vsebuje vse tvoje pretekle in zdajšnje laži,
tistega dela sebe,
ki je stkana iz tvoji starih vzorcev in predstav,
tistega dela sebe,
ki od vsega še najbolj ljubi svoje udobje.

Vendar se na tej notranji poti,
večina ljudi prav tega boji,
boji se,
izgubiti samega sebe takšnega kot je,
boji se,
vseh sprememb svojih čustev in navad,
kajti v njih so vse tvoje akumulirane laži.

Pričujoči prispevek je povzetek in lastna interpretacija tekstov Kumunitarizem in individualizem, ki sta ga jih zbrala Avineri in de-Shalit ter spremnega teksta dr. Igorja Lukšiča.

Do roba posesivizma

Vprašanje razmerja med posameznikom in skupnostjo, individualizmom in kolektivizmom, posameznim in skupnim je eno ključnih vprašanj politične filozofije. Proces individualizacije se je začel z renesanso v italijanskih mestih in se uveljavljal ravno toliko, kolikor je spodrival katoliški korporativizem ali tradicionalni kolektivizem. V mestih se je kasneje ta proces dobro uveljavil, na podeželju pa še do danes marsikam ni prodrl. Machiavelli in Luter sta vsak s svojega zornega kota prišla do pojmovanja, da skupnost in njeno življenje ni več prostor, v katerem se živi moralno življenje. V njunih spisih nastopa figura, ki je bila odsotna v moralnih teorijah, ki sta jih oblikovala Aristotel in Platon, figura individua. Ta je osnova civilne družbe, saj se le oposamljeni individuum osvobodi do te mere, da se po lastni presoji v skladu s posamičnim interesom združuje z drugimi posamezniki. Ker je individualizem utemeljen na posedovanju in lastnini in ker je to zmagovita drža, so takšne tudi socialne, ekonomske, pravne, etične in politične predpostavke svobode, enakosti in sploh forma življenja sodobne hegemonske civilizacije. Čez posesivizem sta hotela radikalno poseči Hegel in Marx, komunitarizem pa se ustavi daleč pred robom vladajočega konsenza, zato je nadgradnja in ne nasprotovanje liberalizmu.

Samo Bog ve,
zakaj se je skril v človeško srce,
tam, kje ga ne iščejo ljudje,
vsaj večina od njih ne.

Na marsikaterih slikah,
Jezus kaže na svoje srce,
zanimivo tudi Rama in Krišna,
na slikah kažeta na svoje srce,
da o Budi in novejših mojstrih,
kot sta Nanak in Kabir, niti ne govorim.

Tako pač je,
Da Bog univerzalno deluje skozi človeško srce,
in samo znotraj sebe ga lahko spoznaš,
drugje pač ne.

LJUBEZEN-ČLOVEŠKA-BOŽANSKA!

Piše: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec
Miran Zupančič.

Pred leti se je pojavil članek z naslovom "Znanost odkriva pravo ljubezen", v katerem je pisalo, da psihiatri ugotavljajo, da večino duševnih obolenj (70%) povzroča pomanjkanje ljubezni. Tudi sociologi in kriminologi so si enotni v tem, da pomanjkanje le-te vodi v delikventnost in kriminalna dejanja. Zdravniki pa so prišli do zaključka, da se seksualna promiskuiteta najpogosteje pojavi pri osebah, ki so bile oškodovane v Ljubezni.

Končno, kaj je v resnici Ljubezen? To ni tisto, kar se tako pogosto prikazuje v filmih in romanih. Dr. Abraham Stone iz New Yorka je rekel: "Ljubezen je največje zdravilo. Toda večina ljudi, celo tisti, ki smatrajo, da živijo v srečnem zakonu, ne ve, kaj je Ljubezen."

Trenutek, ko se potapljate v spanec, je trenutek srečanja z nezavednim. Vsak dan spite, toda spanca še niste srečali. Niste ga videli: kaj je kako pride, kako potoniti vanj. O njem ne veste nič. Vsak večer hodite spat in vsako jutro se zbujate iz sna, vendar pa še niste začutili trenutka, ko pride spanec, niste čutili, kaj se tedaj zgodi. Zato naredite tale poskus in po treh mesecih boste nekega dne neneadoma zavestno stopili v spanec.
Lezite na posteljo, zaprite oči in se nato spominjajte - spominjajte! - da prihaja spanec in da morate ostati budni, ko pride. Ta vaja je zelo naporna. Prvi dan se ne bo zgodila nasljedni da tudi ne, toda če vztrajate vsak dan, če se nenehno spominjate, da prihaja spanec in da mu ne smete dovoliti, da pride, ne da bi se tega zavedali - čutiti morate, kako vas premaga spanec, kaj je - potem bo nekega dne spanec prisoten, vi pa boste še zmeraj budni.
Tisti trenutek se zaveste svojega nezavednega! In ko se enkrat zaveste svojega nezavednega, ne boste nikdar več spali. Spanec bo toda vi boste budni. Središče v vas bo še naprej vedelo. Vseokrog vas bo spanec, a središče bo še naprej vedelo.
Ko središče ve, postanejo sanje nemogoče. In ko postanejo sanje nemogoče, postane nemogoče tudi sanjarjenje prek dneva. Tedaj boste spali na drugačen način. Zaradi tega srečanja se dogodi drugačna kvaliteta.


Osho: Meditacija: umetnost ekstaze

Jezus je poslal Savla
k ŽIVEMU ČLOVEKU,
da mu le ta odpre oči.

Kajti Jezusova svetloba,
je Savla oslepila.

In če ne bi bilo,
prav tistega,
točno določenega,
ŽIVEGA ČLOVEKA po imenu Hananija,

Ki je takrat položil
svoje roke na Savla

Ne bi Savel postal Pavel,
ne bi postal Gospodova posoda
in bi še naprej ostal slep.

Dragi bratje in sestre!

Dostikrat pišete, da imate Boga v srcu.
Sam si ne upam tega trditi.
Vsaka celica našega telesa je njegova.
On pride in gre, kakor njemu paše.
Ali, kaj čemo, takšni smo.
Vse si lastimo.
Tudi našega Stvarnika.

In ker On ve, da mi ne vemo,
se smeji in vse nam odpušča.
In pravi: Otroci moji, vsi ste v mojem srcu.

AH, KAKO BREZUPNO SMO ODPOVEDALI! KAJ BO IZ NAS? NIČ!?

Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec

Mnogi med nami so zelo modri. Drugi imajo zelo močno voljo, ki je močna kot orkan, nekateri se odlikujejo z izjemno dejavnostjo, vedno in kar naprej so zaposleni, delajo tudi kadar ne delajo. Toda razmislimo kdaj: ali je temelj vsega, o čemer razmišljamo, v naši modrosti; vsega kar želimo, v naši dinamični neomajnosti; v vsem, kar delamo, v naši zaposlenosti - ljubezen? Če ljubezen kot najvišje in najmogočnejše manjka, ali če je prisotna le deloma in če dela razlike, potem nam bo padlo vse iz rok, potem ne bomo nikjer uspešni, ali pa nam bo znova odvzeto. Potem s številnimi drugimi delamo iz božanskega vrta puščavo, kot temu pravi Sveto pismo. In to se je v teku časa tudi zgodilo.

Nihče od nas ni dober, vsi smo od začetka na stranpoti. Ah, kako brezupno smo odpovedali. Kaj bo iz nas? In zaradi tega se moramo vrniti na sam začetek živega stanja naše duše. Če bomo ta začetek dosegli, potem bomo zmogli v sebi sebe privesti v ravnotežje in iz tega ravnotežja dovoliti, da se bo v nas razvilo resnično delovanje Kristusovega jaza.

Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec

Dolga leta se je pisalo in opozarjalo na nevarnosti pop glasbe. Mnogim duhovnim krogom je bilo jasno, da moči iz onostranstva, drugega sveta, uporabljajo to glasbo kot mogočen instrument, da bi si skozi njo zagotovile in imele intenziven, raznovrsten vpliv predvsem na mlade ljudi. Cilj tega magičnega vpliva je, da bi človeka navezali na nizkotno življenje in ga tako naredili neprimernega za odrešitvene impulze Logosa ali Besede, ki je Bog, kot tudi anatomsko nedosegljivega. Kako organizirano se je ta instrumentalijum razvijal v zadnjih letih in kam vse to pelje?

Da bi dobili pregled nad tem, si bomo to ogledali v treh nadaljevanjih, katerih vsebina bo poleg rock glasbe(1) še pojav in nastop New Age glasbe(2), ter situacija na področju klasične glasbe(3).

Kot prvo si bomo postavili pred našo zavest, da smo sredi intenzivne faze raz-materializiranja in da je že ukinjena ločnica med tostranskim in onostranskim svetom. Ta ločnica je padla. In s tem so postali kontakti med bitji iz onostranskih finejših snovnih področij vedno pogostejši in direktnejši. Posebno v deželah, kjer ima prebivalstvo iz karmičnih vzrokov predispozicijo organov za okultne zmožnosti, dosega ta razvoj vedno širše ljudske množice. V Braziliji že tako večji del prebivalstva vzdržuje spiritistične kontakte, toda tudi v Evropi se razširja, izhajajoč iz Anglije, onostranski - boom.