NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 05-apr
  • Dan slovenske zastave

  • ponedeljek 06-apr
  • Tudi jaz skrbim zase in za okolje

  • torek 07-apr
  • Potopis: Maroko od 0 do 4167 m

  • sreda 08-apr
  • Ura pravljic

  • četrtek 09-apr
  • Ura pravljic

  • petek 10-apr
  • Obisk švedske avtorice Anne Höglund

  • sobota 11-apr
  • Vodstvo po razstavi Ljubljana. Zgodovina. Mesto.

  • nedelja 12-apr
  • Novo v knjigarni Galerije Fotografije!

  • ponedeljek 13-apr
  • Igra go

  • torek 14-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • sreda 15-apr
  • Ura pravljic

  • četrtek 16-apr
  • Ustvarjalnice z Galerijo C.C.U.

  • petek 17-apr
  • Escape room The Game Bled

  • sobota 18-apr
  • Programiranje za otroke

  • nedelja 19-apr
  • Veronika Valdes: Dark Dinner

  • ponedeljek 20-apr
  • Potopisni ponedeljki: Kenija

  • torek 21-apr
  • Alpe Adria Trail - Nina Kopčavar

  • sreda 22-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • četrtek 23-apr
  • Igra go

  • petek 24-apr
  • Hitri zmenki (40-55) z Dogodki za Samske

  • sobota 25-apr
  • Sobotni literarni sprehodi

  • nedelja 26-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • ponedeljek 27-apr
  • Igra go

  • torek 28-apr
  • Počitniške delavnice za otroke v MPT

  • sreda 29-apr
  • Razgibajmo možgane s Scrabblom

  • četrtek 30-apr
  • Ognjeni spektakel

  • petek 01-maj
  • 1. majska budnica

  • sobota 02-maj
  • Kraljevska ponudba knjig, zgoščenk, izdelkov

  • nedelja 03-maj
  • Dance Alchemy & Brunch

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Individualizem in komunitarizem   
    ponedeljek, 22. november 2004 @ 06:15 CET
    Uporabnik: titud

    * Duhovna rast

    Pričujoči prispevek je povzetek in lastna interpretacija tekstov Kumunitarizem in individualizem, ki sta ga jih zbrala Avineri in de-Shalit ter spremnega teksta dr. Igorja Lukšiča.


    Do roba posesivizma

    Vprašanje razmerja med posameznikom in skupnostjo, individualizmom in kolektivizmom, posameznim in skupnim je eno ključnih vprašanj politične filozofije. Proces individualizacije se je začel z renesanso v italijanskih mestih in se uveljavljal ravno toliko, kolikor je spodrival katoliški korporativizem ali tradicionalni kolektivizem. V mestih se je kasneje ta proces dobro uveljavil, na podeželju pa še do danes marsikam ni prodrl. Machiavelli in Luter sta vsak s svojega zornega kota prišla do pojmovanja, da skupnost in njeno življenje ni več prostor, v katerem se živi moralno življenje. V njunih spisih nastopa figura, ki je bila odsotna v moralnih teorijah, ki sta jih oblikovala Aristotel in Platon, figura individua. Ta je osnova civilne družbe, saj se le oposamljeni individuum osvobodi do te mere, da se po lastni presoji v skladu s posamičnim interesom združuje z drugimi posamezniki. Ker je individualizem utemeljen na posedovanju in lastnini in ker je to zmagovita drža, so takšne tudi socialne, ekonomske, pravne, etične in politične predpostavke svobode, enakosti in sploh forma življenja sodobne hegemonske civilizacije. Čez posesivizem sta hotela radikalno poseči Hegel in Marx, komunitarizem pa se ustavi daleč pred robom vladajočega konsenza, zato je nadgradnja in ne nasprotovanje liberalizmu.

    Posameznik konstituira skupnost

    Komunitarizem se je oblikoval kot odgovor na neoliberalizem sedemdesetih in osemdesetih let 20.stoletja. Med ameriškimi političnimi teoretiki se je izoblikoval krog t.i. komunitaristov z idejo, da so predpostavke liberalnega individualizma zavajajoče in napačne. Racionalni individum, ki svobodno izbira, po njihovem mnenju ne obstaja, ker človeško vedenje lahko razumemo le, če posameznike upoštevamo v njihovem kulturnem in zgodovinskem kontekstu. Komunitaristi tako trdij, da napačne predpostavke individualizma sprožajo moralno nesprejemljive posledice, zaradi katerih je nemogoče ustvariti pristno skupnost. Država bi po njihovem mnenju morala normativno ohranjati nekatere zanemarjene ideje skupnega življenja, škodljive pa prepovedati. Za komunitariste je skupnost najvišje dobro, h kateremu bi morali ljudje stremeti iz številnih razlogov in se mu ne bi smeli nikoli odreči. Komunitaristi sicer izhajajo iz predstave individua, vendar ta je konstruiran s skupnostjo, ki ji pripada. Posameznik razume svoje življenje le z opazovanjem svojih dejanj znotraj pripovedi, ki je povezana s pripovedmi drugih ljudi, ki postanejo del njegove lastne pripovedi. Zato lahko do razumevanja samega sebe prispemo le v okviru skupnosti, ki vzpostavlja obliko in model teh pripovedi. Komunitaristi se sicer zavedajo, da se individualne predstave o obliki, ki naj jo skupnosti privzamejo, omejene bolj na družine, pleme ali sosesko kot pa na narod. Država zato razkazuje zmešnjavo vrednot in ji manjka celo skupno razumevanje vsebine vrednost, kar pa komunitariste ne ovira, da bi države ne imeli za več kot zgolj za golo združbo. Je skupnost, katere člani so individui. To članstvo ni niti umetno niti instrumentalno, ampak ima lastno intrizično vrednost. Člani imajo zato do skupnosti dolžnosti, ki niso univerzalne, ampak specifične in partikularne, saj so del tistega kar konstituira posameznikov jaz. Za takšen jaz, ki ga konstituirajo odnosi z drugimi člani skupnosti in ki želi skupnost ohraniti, je naravno, da sprejema te dolžnosti. Skupnost je potrebna ne le kot okvir za kooperacijo, v kateri posameznik zadovoljuje svojo osebno korist. Kot pogodbena skupnost je veljavna le, če so potrebe ljudi v njej upoštevane, ena teh potreb pa je tudi skupnost. Kljub temu, da si komunitaristi niso enotni v tem, kakšno bi bilo pravo pojmovanje morale in pravičnosti v tej skupnosti, so si enotni v tem, da je univerzalna in absolutna pravičnost pravzaprav glavna zabloda individualizma.


    Tretja pot

    Komunitaristi se predstavljajo kot tretja pot političnega razmišljanja, ki se je v ZDA in Veliki Britaniji umeščala med liberalizem in konservativizem. Komunitaristi sprejmejo praktično platformo, po kateri pravice in odgovornosti vsebujejo temeljna načela skupine. Sprva se ukvarjajo predvsem s področji kot je krepitev družine, darovanje organov, multikulturna vzgoja, skrb za zdravje. Zavzemajo se za participativno demokracijo, živo javno razpravljanje o javnih zadevah in s tem za širitev pojma političnega, kar je v nasprotju z liberalizmom, ki se neprestano trudi utesniti polje političnega in tako pristriči polje javni diskusiji.

    Komunitarizem je kasneje, v začetku devetdesetih, postal zanimiv za nove demokrate v ZDA na čelu z Billom Clintonom in nekaj let kasneje za nove britanske laburiste na čelu s Tonyem Blairom. Tretja pot se glede pomembnih usmeritev napaja prav pri komunitarizmu: poudarjena vloga družine, partnerstvo med civilno družbo in državo, izpostavljena vloga etike v politiki, pomen vrednot, politika kot polje angažirane javnosti, zlasti pa mladine. Tako njegove koncepte poleg zmernih socialdemokratov in socialistov prevzemajo celo nekatere konzervativne stranke. Komunitarizem je bil tako deležen obtožb, da je konzervativen, ker če naj bi imeli komunitarci prav, da ne izbiramo svobodno ampak so naše vrednote določene s skupnostjo, potem nimajo nobenega razloga za kritiko vrednot lastne družbe. Ker so bili nekateri radikalni komunitaristični filozofi hkrati tudi precej radikalni v svojih zahtevah po družbenih spremembah (egalitarizem, tržni socializem, feminizem in revizija liberalizma), je bil komunitarizem hkrati deležen tudi obtožb determinizma in totalitarizma.

    Stari komunitarizem se je navduševal nad socialnimi vezmi tradicionalne male skupnosti in nastopal proti procesu individualizacije. V teh premislekih so kot skupnosti nastopale vasi, mala mesta, nekatere verske sekte in plemena. Novi komunitarizem pa poudarja, da so odgovorne skupnosti občutljive tudi za posameznika in zato izrazito nasprotuje slehernemu avtoritarizmu in neenakopravnosti. Ameriška različica komunitarizma se osredotoča na razmerje med pravicami in obveznostmi, pri čemer se zavzema za ravnotežje med njimi. Evropsko različico iritirajo ameriške konzervativne vrednote v kombinaciji z demokratično retoriko, azijska različica se od ameriške razlikuje predvsem po izpostavljanju družbene harmonije, zahodno razumevanje svobode pa po njihovem mnenju predstavlja anarhijo.


    Komunitarizem kot izziv individualizmu

    Ideja komunitarizma je tako v bistvu utemeljena na kritiki individualizma oz. je kritika liberalizma kot ga razumejo komunitarci. Komunitarci so tako izzvali individualiste, da v odgovor na njihove kritike razvijejo pojem liberalizma. Kakorkoli že, komunitaristični izziv je bil ploden tudi za individualiste oz. liberalce, ker jih je pripravil do splošnega ponovnega premisleka njihovih teorij in jim pomagal izostriti njihove argumente.

    Individualisti tako še vedno odklanjajo skupnost kot splošne potrebe, vendar priznavajo, da ljudje potrebujejo skupnost, da bi se z njo identificirali in spoznali, da je vrednost njihovih lastnih življenj le izraz in izpeljanka skupnosti kot celote. Kljub temu pa individualisti ne odstopajo od primata pravic, ki jih ne smemo zapostaviti zavoljo katerekoli ideje občega dobrega. Naloga oblasti je zagotavljanje temeljnih pravic, ni pa njena stvar, da uveljavlja ali ohranja kakršnokoli idejo dobrega življenja. Pravičnost in poštenost se v moderni demokratični državi zato razlikuje od tradicionalnih moralnih doktrin, npr. utilitarizma, kjer je načelo koristnosti običajno razumljeno kot veljavno za vse vrste subjektov, od delovanje posameznika do mednarodnega prava. Koncept pravičnosti naj bi se pokrival s konsenzom, ki vključuje vse nasprotujoče filozofske in religijske doktrine, ki imajo svoje privržence v vsaki bolj ali manj pravični ustavni demokratični družbi. V kulturi liberalno pojmovane demokratične družbe je implicitna ideja, da imajo osebe v njej dve vrsti intuitivne moralne sposobnosti: da so svobodni in da so enakopravni. Vendar pa za individualiste svoboda in enakopravnost nimata metafizičnih posledic za naravo jaza, ki je bila značilna za začetnike liberalne misli od Hobbsa do Locka, Russeuoja in Kanta. Ne implicira, da je takšen jaz ontološko pred dejanskimi lastnostmi oseb, ampak da se razumsko opredelijo za načelo pravičnosti vključimo v kooperacijo z drugimi, tako razumsko opredeljevanje pa nas k metafizični doktrini o naravi jaza ne zavezuje nič bolj, kot npr. igranje monopolija zavezuje k prepričanju, da smo veleposestniki, zapleteni v obupen boj, v katerem zmagovalec dobi vse. Liberalci imajo pred očmi predvsem motiv, kako idejo družbe kot poštenega sistema družbene kooperacije razvijati tako, da bodo natančno opredeljena najprimernejša načela za udejanjanje instituta svobode in enakosti, ki imamo državljane za svobodne in enakopravne osebe.


    Integracizem kot nacionalni spolni akt

    Individualisti so iz napadov komunitarcev na liberalno toleranco izluščili štiri argumente. Prvi je povezovanje skupnosti z večino, po kateri ima večina pravico vsiliti svoje poglede na etiko pač zato, ker predstavlja večino. Drugi je argument paternalizma, ki pravi, da je v pristni politični skupnosti vsak državljan odgovoren za dobro življenje ostalih in mora zato uporabljati svojo politično moč za spreobrnitev tistih, ki bi si zaradi svojega zgrešenega ravnanja lahko uničili življenje. Tretji argument je lastni interes, po katerem naj bi obstajal atomistični nazor, da so individuumi samozadostni, zato poudarja pestro paleto materialnih, intelektualnih in etičnih potreb, zaradi katerih je skupnost ljudem potrebna. Ta argument trdi, da liberalna toleranca spodkopava sposobnost skupnosti, da bi zadovoljila omenjene potrebe. Četrti argument je integracijski in trdi, da je liberalna toleranca oprta na neligitimno razlikovanje med življenji posameznih ljudi v skupnosti in življenjem skupnosti kot celote. V skladu s tem gledanjem je vrednota ali dobro življenje vsakega posameznega državljana le odraz in funkcija življenja skupnosti, v kateri živi. Ta protiindividualistični argument po mnenju liberalcev najbolj personificira skupnost, saj razlaga, da politična skupnost ni le neodvisna od njegovih državljanov, ampak je zanje primarna. Napaka paternizma je po mnenju liberlacev v tem, da je podzvrst altruizma, po katerem je lahko nekdo, ki je npr. preprepričan, da živijo homoseksualci izrojeno, lahko domišlja, da deluje v njihovo korist, ko se zavzema za zakone, ki bodo njihovo vedenje opredelili za kaznive. Največja napaka integracizma pa po mnenju liberalcev tiči v napačnem razumevanju značaja skupnostnega življenje, ki ga lahko ima politična skupnost. To skupnostno življenje komunitarci po mnenju individualistov razumejo kot življenje super osebe, ki ima enako obliko in se srečuje z enakimi moralnimi in etičnimi vprašanji in dilemami in je podvržena enakim merilom uspeha oziroma neuspeha kot življenja državljanov, ki jo sestavljajo. Za liberalce taka politična super oseba ne obstaja, ker če bi obstajala, potem bi narod ali država imela npr. spolno življenje, h kateremu bi spolne aktivnosti posameznih državljanov na skrivnosten način prispevale svoj delež in tako ustvarjale nacionalni spolni akt.

    Libertarci so bili zaradi kritik na račun lastnega individualizma in privlačnosti komunitarnih idej prisiljeni narediti idejo liberalne skupnosti bolj privlačno tudi z vidikov dobrega življenja, ki so v pravični državi mogoči oziroma jih ta goji. Liberalna etika torej nalaga posamezniku, da delovati pravično nasploh ni stvar pasivnosti; ne pomeni le, da ne goljufamo, ampak tudi, da naredimo vse kar moremo za zmanjšanje krivic. Zato nekdo deluje krivično, če ne nameni sredstev, za katera ve, da do njih ni upravičen, za zadovoljevanje potreb tistih, ki imajo manj. Te napake ni mogoče popraviti zgolj s priložnostno dobrodelnostjo, omejeno in samovoljno, kakor je neizbežno vsaka dobrodelnost.


    Zmaga republikanizma

    Zaradi sprememb v konceptu liberalnega individualizma se komunitarizem ne prepoznava več toliko v religiozni kontrakulturi oziroma skupnostih različnih enklav ampak bolj kot sinonim za republikanizem ali civilno družbo. Ta se navezuje na tradicijo grške polis, rimske republike in meščanskega humanizma zgodnjih mestnih državic srednjega veka. Gre torej za aktivno življenje politične svobode in državljansko krepost. Nasproti liberalizmu posesivnega individualizma, ki je v času hladne vojne prevladoval kot samorazumevanje ameriške tradicije, se je v zadnjih letih obudila tradicija klasičnega republikanizma. Ta tradicija izpostavlja elemente neposredne demokracije s temeljnim vodilom, da participacija državljanov krepi republikanski občutek skupnosti.

    Ta potreba posameznika po republikanskem občutku skupnosti je prevladala nasproti liberalnim pravicam in svoboščinam posameznika tako na zadnjih ameriških volitvah kot na naših domačih.


      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja titud
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20041116101524961

    No trackback comments for this entry.
    Individualizem in komunitarizem | 4 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Individualizem in komunitarizem

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 22. november 2004 @ 10:14 CET
    vsa pohvala za tale članek, ki je zelo dober in na katerega bo verjetno kakšen ustrezen komentar. Ta članek si zasluži resni komentar.
    Miran.


    Individualizem in komunitarizem

    Prispeval/a: titud dne ponedeljek, 22. november 2004 @ 11:47 CET
    Prispevek obravnava enega najzahtevnjših problemov, t.j. razmerje med posameznikom in skupnostjo kot se odraža v politični teoriji in tudi vskadnji praksi. Po moje bi bili bolj kot komentarji, s katerim bi se utegnili razdelit po političnem prepričanju glede na to, ali favoriziramo posamezno ali skupno, ali smo za primat inidividualnih pravic ali za primat skupnega dobrega, dobrodošli komentarji, ki ne bi vsebovali vnaprejšnjih vrednostnih sodb in etiketiranj.

    Prispevek sem skušal uravnoteženo oblikovat v tem duhu in bi prosil, da ga v tem duhu tudi komentiramo. Predvsem pa bi se potrudil pojasnit, kar v prispevku komu ni bilo razumljivo.

    ---
    titud


    Individualizem in komunitarizem

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 22. november 2004 @ 13:13 CET
    dragi Titud,
    se strinjam s tvojim predlogom. Zelo modro je, da si nam vnaprej dal srednjo pot, saj bi v komentarjih res lahko prišlo do radikalnih opredelitev, kar zagotovo ni namen te dobre in bi bilo tako stališče povsem mimo bistva alo namena te vsebine
    Miran


    Individualizem in komunitarizem

    Prispeval/a: opazovalec dne torek, 23. november 2004 @ 12:26 CET
    Vsaka ideologija ali sistem sta toliko dobra ali slaba, kolikor so dobri ali slabi ljudje, ki so v njih udeleženi.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,55 seconds