Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/2004112314590960

Ljubezen in sreča za vedno torek, 30. november 2004 @ 06:59 CET Uporabnik: titanic Vsaka generacija ima nekaj, kar je specifično za njih. Pogledi se v naslednji generaciji že spremenijo in zavrnejo vse ugotovitve, na katere so včasih prisegali. Odnos do prehranjevanja se spreminja: včasih so govorili, da je potrebno jesti vsaj enkrat na dan toplo hrano, da je meso zdravo in pomembno; odnos do vrednot ima drugačen pomen; pomagati najprej drugemu, potem šele sebi, kar je bilo včasih samo po sebi umevno (vsak zdrav človek je najprej za sebe poskrbel), se danes na veliko govori. Ali smo res tako napredovali, je znanost pripomogla k srečnejšemu življenju, so se potrebe res tako spremenile, kot radi povemo? Mislim, da so se potrebe spremenile toliko, kolikor je na razpolago več ponudbe in možnosti, da nas prepričajo o naših potrebah. Ko je človek telesno, psihično in duhovno zdrav, ne potrebuje zdravil kot so npr. dodatni vitamini in minerali, ki jih je potrebno dodajati prehrani pozimi, ko je mraz. Ko človek živi mirno življenje (v stresni okolici) ne potrebuje seminarjev o doseganju sreče. Ko se človek druži z Bogom, ne potrebuje mnogih stvari, katere obljubljajo popolno srečo. Kje se torej začne tista pot, ki je prava? Kje začnemo zadovoljevati svoje potrebe in želje, da bomo vedno srečni? Ali naj več delamo, da bomo lahko več kupili, ali naj delamo manj in bomo manj imeli? Kje so meje želja, potreb in strasti? Torej, kaj je tisto, kar potrebujem, kje dobim in kako dobim? Toliko je stvari, ki si želim imeti, pa nimam denarja, da bi si kupil. Bom bolj delal, da bom zaslužil denar, da si bom lahko kupil in potem bom srečen. Delam več let, živim v pričakovanju, si kupim in sem srečen. Srečen sem le trenutek in ko vidim, da ima nekdo več, spet delam več let, si kupim in sem srečen za trenutek. Vse se ponovi, do konca svojega življenja. Je to tisto, je en trenutek vsakih nekaj let vreden sreče, za katerega se trudimo in mučimo več let? Lahko tudi tako gledamo na stvari. Lahko pa pogledam drugače: od sedaj naprej bom vsak trenutek srečen, vsak trenutek bom delal in vsak trenutek bom v pričakovanju neprecenljive sreče, ki je že tu in je neminljiva. To je moje notranje življenje, ki ga nosim s seboj. To je moj zaslužek, ki je vsakodnevni kot je vsakodnevno delo in vsakodnevni užitek in sreča. Tudi tako lahko gledamo na stvari. Pomembnejše je, kaj čutim, kot pa kako me drugi vidijo. Sam sebe ne bom nikoli zapustil, drugi me vsak trenutek zapuščajo. To je potreba naše generacije, da v minljivosti, v hitrosti življenja najde neminljivost, notranji mir in srečo v vsakem trenutku. To pa lahko prinese le drugačen pogled na stvari. Vrednote, ki so bile včasih označene kot negativne, postanejo danes cenjene. Ljubezen do sebe je včasih pomenila egocentričnost, skrb za svoje zdravje in redne zdravstvene kontrole pa je označevala hipohondra. Cenjene so bile karierizem, uspešnost, delavnost, pretirana skrb za druge, telesno dokazovanje moči in odpornosti, ipd. Ni bilo časa za izkazovanje čustev, jok pa, kot izraz žalosti, pa za moški svet strogo prepovedan. Oblikovanje mask in natikanja so nas učili že v otroštvu, kasneje pa se teh navad nismo mogli več otresti, ali smo se počutili kot nagi in preveč izpostavljeni ter ranljivi. Kazali so nam stvari, mi pa smo jih ponavljali in verjeli, da bo nam uspelo, kar njim ni. Seveda nam lahko uspe, ampak ne na tak način kot so ga oni uporabili, saj ista pot vodi do istega cilja. Izbrati si moramo drugo pot, tisto, po kateri hodijo ljudje, katerih obrazi so nasmejani, veseli, so polni energije kljub temu, da vsak dan delajo in imajo obveznosti, kot oni drugi, ki so utrujeni in mrki. Kdor išče, ta najde, pravi star pregovor. Imamo pa kljub temu omejen čas življenja in bolje je, da najdemo danes, kot pa jutri ali čez več let. Torej iščimo tam, kjer ljudje z lastno izkušnjo povedo kako so prišli do trajne sreče, kaj so naredili, kaj so spremenili in kako vzdržujejo to stanje. Veliko je oglasov, ki nas vabijo na seminarje, nas prepričujejo, da imajo oni tisto čarobno formulo za srečo. Ali res? Nikamor ni potrebno iti, nič se ni potrebno naučiti in spremeniti slog življenja. Kjer smo, se moramo prilagoditi in živeti svoje življenje. Kako, pa nam pove Bog, ki je v našem srcu, vedno, ko ga vprašamo in ko ga poslušamo. Vsakodnevne situacije nam pripovedujejo ali delamo prav ali ne, preko ljudi, ki jih srečujemo predelujemo lekcije, ki nas peljejo naprej v smeri proti raju – tu na zemlji. Večina ljudi na Zemlji je nezadovoljna, ostala peščica si ne upa povedati (razen v krogu sebi enakih), da so srečni, ker bi bili obsojeni, da so neodgovorni, nemoralni in morda nespodobni. Bili bi zavidanja vredni. Kaj je bolje, da poveš, da si srečen, ali se skriješ za masko, katero ljudje prepoznajo kot nenevarno in sebi enako? Včasih si je potrebno zastaviti tudi tako vprašanje. Komentarji (4) www.pozitivke.net