NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ljubezen in sreča za vedno   
    torek, 30. november 2004 @ 06:59 CET
    Uporabnik: titanic

    * Duhovna rast Vsaka generacija ima nekaj, kar je specifično za njih. Pogledi se v naslednji generaciji že spremenijo in zavrnejo vse ugotovitve, na katere so včasih prisegali. Odnos do prehranjevanja se spreminja: včasih so govorili, da je potrebno jesti vsaj enkrat na dan toplo hrano, da je meso zdravo in pomembno; odnos do vrednot ima drugačen pomen; pomagati najprej drugemu, potem šele sebi, kar je bilo včasih samo po sebi umevno (vsak zdrav človek je najprej za sebe poskrbel), se danes na veliko govori. Ali smo res tako napredovali, je znanost pripomogla k srečnejšemu življenju, so se potrebe res tako spremenile, kot radi povemo? Mislim, da so se potrebe spremenile toliko, kolikor je na razpolago več ponudbe in možnosti, da nas prepričajo o naših potrebah.

    Ko je človek telesno, psihično in duhovno zdrav, ne potrebuje zdravil kot so npr. dodatni vitamini in minerali, ki jih je potrebno dodajati prehrani pozimi, ko je mraz.
    Ko človek živi mirno življenje (v stresni okolici) ne potrebuje seminarjev o doseganju sreče.
    Ko se človek druži z Bogom, ne potrebuje mnogih stvari, katere obljubljajo popolno srečo.
    Kje se torej začne tista pot, ki je prava? Kje začnemo zadovoljevati svoje potrebe in želje, da bomo vedno srečni? Ali naj več delamo, da bomo lahko več kupili, ali naj delamo manj in bomo manj imeli? Kje so meje želja, potreb in strasti?


    Torej, kaj je tisto, kar potrebujem, kje dobim in kako dobim?
    Toliko je stvari, ki si želim imeti, pa nimam denarja, da bi si kupil. Bom bolj delal, da bom zaslužil denar, da si bom lahko kupil in potem bom srečen. Delam več let, živim v pričakovanju, si kupim in sem srečen. Srečen sem le trenutek in ko vidim, da ima nekdo več, spet delam več let, si kupim in sem srečen za trenutek. Vse se ponovi, do konca svojega življenja. Je to tisto, je en trenutek vsakih nekaj let vreden sreče, za katerega se trudimo in mučimo več let? Lahko tudi tako gledamo na stvari.

    Lahko pa pogledam drugače: od sedaj naprej bom vsak trenutek srečen, vsak trenutek bom delal in vsak trenutek bom v pričakovanju neprecenljive sreče, ki je že tu in je neminljiva. To je moje notranje življenje, ki ga nosim s seboj. To je moj zaslužek, ki je vsakodnevni kot je vsakodnevno delo in vsakodnevni užitek in sreča. Tudi tako lahko gledamo na stvari. Pomembnejše je, kaj čutim, kot pa kako me drugi vidijo. Sam sebe ne bom nikoli zapustil, drugi me vsak trenutek zapuščajo. To je potreba naše generacije, da v minljivosti, v hitrosti življenja najde neminljivost, notranji mir in srečo v vsakem trenutku. To pa lahko prinese le drugačen pogled na stvari.

    Vrednote, ki so bile včasih označene kot negativne, postanejo danes cenjene. Ljubezen do sebe je včasih pomenila egocentričnost, skrb za svoje zdravje in redne zdravstvene kontrole pa je označevala hipohondra. Cenjene so bile karierizem, uspešnost, delavnost, pretirana skrb za druge, telesno dokazovanje moči in odpornosti, ipd. Ni bilo časa za izkazovanje čustev, jok pa, kot izraz žalosti, pa za moški svet strogo prepovedan.

    Oblikovanje mask in natikanja so nas učili že v otroštvu, kasneje pa se teh navad nismo mogli več otresti, ali smo se počutili kot nagi in preveč izpostavljeni ter ranljivi. Kazali so nam stvari, mi pa smo jih ponavljali in verjeli, da bo nam uspelo, kar njim ni. Seveda nam lahko uspe, ampak ne na tak način kot so ga oni uporabili, saj ista pot vodi do istega cilja. Izbrati si moramo drugo pot, tisto, po kateri hodijo ljudje, katerih obrazi so nasmejani, veseli, so polni energije kljub temu, da vsak dan delajo in imajo obveznosti, kot oni drugi, ki so utrujeni in mrki.

    Kdor išče, ta najde, pravi star pregovor. Imamo pa kljub temu omejen čas življenja in bolje je, da najdemo danes, kot pa jutri ali čez več let. Torej iščimo tam, kjer ljudje z lastno izkušnjo povedo kako so prišli do trajne sreče, kaj so naredili, kaj so spremenili in kako vzdržujejo to stanje. Veliko je oglasov, ki nas vabijo na seminarje, nas prepričujejo, da imajo oni tisto čarobno formulo za srečo. Ali res? Nikamor ni potrebno iti, nič se ni potrebno naučiti in spremeniti slog življenja. Kjer smo, se moramo prilagoditi in živeti svoje življenje. Kako, pa nam pove Bog, ki je v našem srcu, vedno, ko ga vprašamo in ko ga poslušamo. Vsakodnevne situacije nam pripovedujejo ali delamo prav ali ne, preko ljudi, ki jih srečujemo predelujemo lekcije, ki nas peljejo naprej v smeri proti raju – tu na zemlji.

    Večina ljudi na Zemlji je nezadovoljna, ostala peščica si ne upa povedati (razen v krogu sebi enakih), da so srečni, ker bi bili obsojeni, da so neodgovorni, nemoralni in morda nespodobni. Bili bi zavidanja vredni. Kaj je bolje, da poveš, da si srečen, ali se skriješ za masko, katero ljudje prepoznajo kot nenevarno in sebi enako? Včasih si je potrebno zastaviti tudi tako vprašanje.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja titanic
  • Več s področja * Duhovna rast

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/2004112314590960

    No trackback comments for this entry.
    Ljubezen in sreča za vedno | 4 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Ljubezen in sreča za vedno

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 30. november 2004 @ 12:14 CET
    draga Titanic,
    pohvala za tale članek, ki se dotika našega smisla ali nesmisla, sreče ali ne sreče. Ja res, kje se začne tista prava pot?

    Prava pot se resnično začne v trenutku spoznanja, da smo minljivi, ločeni od Boga. To je v življenju trenutek, ko se vsakdo sreča s krizo smisla ali nesmisla vsega kar počne. To je prelomnica, ki pa je absolutna nuja za spoznanje bistva.
    lep pozdrav od duhovnega prijatelja Mirana


    Ljubezen in sreča za vedno

    Prispeval/a: kanna dne četrtek, 2. december 2004 @ 23:57 CET
    Titanic, v tem članku sem se zares našla.
    Vrednote in norme so me že od nekdaj zanimale. Morda zato, ker nas vsaj v začetku v veliki meri določajo. Ampak tudi sama sem spoznala, da je najboljše, če izhajam iz svojega srca. Verjamem, da ima le lastno srce najboljše odgovore in napotke. Prav gotovo so nauki velikih ljudi, "prebujenih", pomembno sporočilo svetu. Kot budilka, ki zvoni, da odpremo oči in zaživimo svoje življenje. Lahko jo ugasnemo in zaspimo naprej, lahko jo damo za kratek čas na dremanje, lahko pa nas popolnoma prebudi ter pripravi na soočenje z novim dnem (življenjem).
    Verjamem, da vsak človek nosi svojo srečo v srcu. Potrebno jo je le najti, se ji odpreti in ji pustiti prosto pot, da nas vodi. Sliši se zelo lepo in celo lahko, a v življenju to doseči, je moj veliki cilj. Čeprav ga ne vidim, vem, da je tam. In verjamem celo, da je to cilj slehernega človeka - najti glas svojega srca (lahko ga imenujemo bog, svetloba...) in mu slediti. Toda, če me vprašate, kako to konkretno izgleda, kako konkretno najti ta glas v sebi, mu prisluhniti in mu slediti, še žal ne poznam odgovora. Trenutno sem na poti meditacije. Spoznala sem, da je moč, da je ljubezen v meni, celo to, da me kliče! Zdaj vem, da je, da obstaja in na meni je, da se ji približam. Ne vem natančno kako, zato se ji bom preprosto prepustila - tako sem jo tudi spoznala. Ne pomaga mi imaginacija niti besede, ampak da sem jo spoznala, sem se morala preprosto očistiti misli in se prepustiti. In to je komaj začetek. Zdaj se poznava :) Začenjam graditi svoje zaupanje do nje in potem mi bo morda spregovorila - čeprav spet ne vem, kako. Enostavno verjamem. Ker potrebujem to. Potrebujem varnost, potrebujem ljubezen, potrebujem moč - da zaživim svoje življenje, čeprav še niti ne vem, kakšno konkretno naj bi to bilo. Odgovor se skriva v meni, upam le, da sem mu z meditacijo in vsakodnevnim zavedanjem vedno bliže.
    Ob vsem tem pa življenje teče dalje. Sprejemam odločitve (predvsem na osnovi razuma, družbenih norm in vrednot) in živim posledice le teh. Toda delam korake in v skladu z njimi se počasi spreminja tudi moje življenje. Tako bo v mojem življenju vedno več vrednot, ki bodo prišle iz srca, vedno več ciljev, ki si jih bom sama postavila, in vedno več ljubezni - do sebe, drugih ljudi, ostalih bitij in celega sveta.

    Tako sem z namenom, da postavim vprašanje, že kar sama odgovorila nanj. Zanimivo, pa tega prej sploh nisem vedela :)

    Titanic, hvala za tvoj članek. Me je pripeljal do razmišljanja in spoznanja. Hvala!

    Pa veliko sreče in ljubezni vsem!

    Klavdija


    Ljubezen in sreča za vedno

    Prispeval/a: titanic dne petek, 3. december 2004 @ 09:06 CET
    Najprej se naj zahvalim Miran tebi, za komentar in nekaj besed, ki so na kratko povedale bistvo članka. Mislim, da se prava pot začne, kot je razmišljala Klavdija za teboj nekako z upanjem, prepričanjem v to, da obstaja, čeprav se ne da videti in prijeti.

    Draga Klavdija, tudi sama nisem vedela in še danes ne vem, kaj bo jutri. Ne vem, koliko se bom približala svetlobi, Bogu, sreči … vem pa za orodja in naravnanosti, ki me bodo sigurno pripeljale v tej smeri do nekega spet novega spoznanja in modrosti. Nihče ne ve, kaj bo jutri, vem pa jaz in tudi ti veš, da je pot, smer, ki sva jo izbrali prava. To pa je, vsaj mislim, dovolj.

    V molitvi prosimo Boga, mu mi govorimo kaj in kako, kaj si želimo in ga prosimo, da nas vodi in pomaga. Mi se nanj obračamo in se pogovarjamo z njim. V meditaciji pa poslušamo Njega, kaj nam ima za razkriti, povedati, dati navodila in nas usmerjati. Tako smo v komunikaciji z Njim, kot s človekom. Ko mi govorimo z nekom, je on tiho, ko drugi govori, smo mi tiho, da slišimo, kaj nam ima za povedati. Tako komuniciramo tudi z Bogom. Ni nam potrebno komplicirati in delati iz tega ne vem kakšno znanost, če pa je tako preprosto kot z živim človekom. Tudi ko se pogovarjamo s prijateljem, je vljudno, da smo tiho, ker drugače ne moremo slišati, kaj nam želi povedati. Nekateri pa res kar govorijo in nas prekinjajo, ker so polni sebe. To se vidi že v vsakdanjem življenju.

    Pišeš, da potrebuješ varnost in ljubezen. Vsak to potrebuje, pa se ne zaveda oziroma išče to kar potrebuje na napačnih mestih. Išče trenutne zadovoljitve z materialnimi dobrinami, ker vidi rezultat takoj, ga lahko otipa in se ga razveseli. Tak človek ne gleda s srcem in tudi zadovoljstva in sreče ne čuti s srcem ampak le z intelektom. Pravilno je tako, da uporabljamo razum za vsakdanje stvari, za odločitve in sprejemanje posledic svojih dejanj. Razum pa mora biti tudi povezan s srcem, da ne delamo težav sami sebi. Vse kar z razumom delamo mora biti koristno v duhovnem smislu, to pomeni povezanost s srcem. Sam stik z Bogom in srcem v meditaciji in molitvi pa si z razumom ne moremo predstavljati tako kot le z občutjem sreče, ki je posledica našega obnašanja, razumskega odločanja in duhovnega prepričanja. Razumsko teh stvari ne moremo razložiti drugače kot posledično naše občutenje, katero pa se ne more narisati, napisati ali prijeti. Je pa dovolj, če se občuti.

    Ker si povezala razum in srce, si dobila v razmišljanju tudi sama odgovor, odgovor iz srca, ki si ga prepoznala. Bodi na tej poti, saj je pravilna. Počasi, vse ob svojem času, brez gledanja na uro in primerjanja z drugimi, saj smo vsak biser školjke, ki je edinstven in enkraten, pa tudi neponovljiv in neprimerljiv.

    Pozdravlja te tvoja sopotnica, Titanic


    Ljubezen in sreča za vedno

    Prispeval/a: kanna dne sobota, 4. december 2004 @ 12:56 CET
    Lepo povedano. Še posebej na začetku poti prideta prav pomoč in vzpodbuda tudi iz okolja.
    Hvala!

    Lep in miren vikend!

    Klavdija


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,45 seconds