Besednega vulgarizma ne podpiram, zakaj? Za to je velik razlog, ki pa ima povdarek na duhovni plati, o katerem do sedaj še nismo govorili, a je odločilnega pomena; namreč, pri vulgarnem izražanju stopimo, ne da bi hoteli, v stik z nižje razvitimi bitji in pokojniki, ki se nahajajo tu okoli nas. Ta dušna "mafija", ki je prej živela v telesu na zemlji, tako kot mi, se takoj priklopi na našo nizko vibracijo in skozi nas delujejo na tak način, da nas telepatsko nagovarjajo v nadaljno delovanje, kar povzroča konflikte, nesporazume, zamere, prizadetost, obsojanje itd. To pa je tudi njihov namen, da na tak način povzročijo v nas ljudeh negativne in nam škodljive reakcije, ki v nas posledično povzročijo odtekanje energije k njim, da se na naš račun lahko hranijo z našo energijo.
Iz tega bistvenega razloga, o katerem se malo govori ali malo ve, sem izrecno proti vulgarizaciji besed, kajti besede imajo strahovito moč in to kar govoriš-pišeš, to si, vse ostalo za kar misliš da si, so samo iluzije o tem kaj si. Duhovnost je življenje, ne moreš se jo iti, saj ni hobi. Na najtežja vprašanja našega življenja ni enostavnih odgovorov in nam ne ležijo na dlani, kot še kako radi govorijo mnogi guruji, "jasnovidci", astrologi, vedeževalci in ljudje, ki se gredo duhovnost.
Za resnični duhovni razvoj je pa zelo pomembno da opustimo vsako obliko kritike. Izrazi kot so: presoditi, pregledati, opazovati imajo negativni predznak. Mi zaznavamo, soditi pa pomeni dvigniti sebe nad drugega, ker se imamo za boljšega. Če pravimo, da ljubezen ne obsoja, potem je s tem mišljeno, da damo vsakemu in vsem vrednost. Kdor obsoja, se pravzaprav sploh ne potrudi, da bi ugotovil dejanjsko stanje. Obsodba pogosto kaže na pomanjkanje znanja in vpogleda. Ko izrečemo obsodbo, se naš mali ego-jaz zapre pred resničnostjo.
Danes lahko razumemo pod pojmom kritika posredovanje mnenja o vsebini, vrednosti ali resnici. Mnenje, ki ga podamo, pa je velikokrat negativno. Seveda poznamo tudi pozitivno ali utemljeno kritiko, vendar so tudi v tem primeru pozitivne kritike, za tistega, ki kritizira, odločilna lastna stališča in vrednote. Prvotno je grška beseda " kritike " pomenila umetnost presojanja. Da bi se naš razum razvijal, je moral zaznavati kritično. Sama želja po razvoju je nas ljudi silila, da smo razvijali to sposobnost, saj je tako zaznavanje in sklepanje lahko vplivalo na našo nadaljnje življenje, ki smo ga živeli kot homo sapiensi.
V stoletjih pa se je žal ta sposobnost izrodila v metodo, s katero človek drugemu na bolj ali manj prefinjen način pokaže, kje je njegovo mesto in ga, če je treba, tudi prizadene. Kritika je tako postala sodobno orožje in presojanje je postalo obsojanje.
Tako smo ljudje razvili v svojem boju za obstanek strašno orožje napisane in izrečene kritike, ki se je najbolj razcvetela prav v današnji sodobni demokraciji. Tega orožja ne uporabljamo, da bi preživeli, ampak predvsem za to, da zmanjšamo pomen drugega in tako na račun soljudi pridobimo moč, premoženje ali pa slavo. Že mali otroci se zelo zgodaj naučijo, kako lahko premagajo svoje vrstnike.
Prvotno je človek kritiziral sebe zato, da je s samopreiskovanjem dosegel samospoznanje. S tem je lahko opazoval in presojal lastno delovanje in spreminjanje ter to delovanje po potrebi tudi izboljšal. Takšnega stanja pa v glavnem ne čutimo kot prijetno, prej nasprotno. Pri tem nas je strah, da ne bi zapadli v krizo. Beseda kri-za ima isti koren kot beseda kri-tika. V krizo lahko zapademo, ko se znajdemo na kritičnih točkah. Naše krize so vedno prelomnice, ko moramo zato, da bi lahko napredovali, ponovno prevetriti in analizirati stanje. Tu gre predvsem za situacije, nenavadna doživetja, mejne izkušnje, ki zahtevajo našo odločitev. Če gledamo na krizo na tak način, nam predstavlja kriza veliko pomoč pri doseganju samospoznanja (brez kakršnih koli namenskih tehnik ali metod, v tem primeru!) in spoznanja življenja.
Kdor sprejme to pomoč, pride kljub nevšečnostim, prej ali slej do meje, ko več ne pomaga le samopreverjenje. Takrat jasneje kot kdaj koli prej spoznamo, da smo vezani na rojstvo in smrt. Zato zahrepenimo po neminljivem. Spoznamo, da nas je do te točke pripeljala vrsta kriz in da s kritično miselno sposobnostjo teh kriz ne moremo premagati, če se še kako na moč trudimo!
Če torej kritika ne zagotavlja novega vidika, ali potem lahko nekritičnost pomaga in nam prinese svobodo, ki jo iščemo? Ko gledamo tistega, ki mu je uspelo ne obsojati, je potem podoba malo jasnejša. Tudi Jezus je postavil ta pogoj svojim apostolom, torej ljudem, ki so strmeli za tem, da bi Božansko oziroma to, kar je vzvišeno nad vsako kritiko odrešili v sebi in se tega zavedali. Ta pogoj pa je osrednji pogoj, ker s kritiko v kakršnikoli obliki dajemo našemu malemu egu energijo, pri tem so zlasti naslednje naše sposobnosti: mišljenje, občutki in delovanje.
Kdor želi biti nekritičen, mu to lahko uspe le, če ni temelj njegov ego, kajti mali ego ima rad predsodke in obsojanje. To je Psiha nižje spoznanje. To je njegovo orožje v boju za obstoj. Poziv v Novi zavezi sv. pisma ni namenjem človeku-jazu-egu, ampak človeku, ki je notranje dojel, da je prebivalec dveh svetov, ki v njih tudi živi. Šele, ko v nas zaživi Božanski vzgib, lahko spoznamo in vidimo, kakšno škodo povzročamo s svojo kritiko. Zaradi Božjega principa se lahko usmerimo k drugemu življenjskemu stanju, v katerem nedomestimo "kritiko" v neljubečem odnosu z ljubečem izrazom sočutja.
Nekritičnost je stanje, ko ne obsojamo, ampak vidimo le razlike. Izgine potreba za tem, da bi uveljavljali svoje vrednote, pravila in predstave ali jih celo vsiljevali drugim. Kdor lahko živi brez kritike, ne dopušča svojemu razumu ali svojim občutkom, da bi ga vodili, oziroma zavajali, ampak opazuje svet nevtralno, z razumevanjem in ljubeznijo, brez občutka sovraštva ali zavračanja. Nekritičnost je lastnost vseobsegajoče ljubezni, ki lahko prebudi v nas razumevanje do soljudi. Ta Ljubezen ni slepa in ni škodljiv jalov nezdrav odnos. Ko lahko Ljubezen prevzame vodstvo naše zemeljske štirikratne osebnosti, izgine vsaka potreba po kritiki. Šele tedaj je v nas vstal novi človek, ki zavestno živi v Božji Ljubezni in o njej kot tak tudi živi kot živa priča.
Besednega vulgarizma ne podpiram, zakaj? Za to je velik razlog, ki pa ima povdarek na duhovni plati, o katerem do sedaj še nismo govorili, a je odločilnega pomena; namreč, pri vulgarnem izražanju stopimo, ne da bi hoteli, v stik z nižje razvitimi bitji in pokojniki, ki se nahajajo tu okoli nas. Ta dušna "mafija", ki je prej živela v telesu na zemlji, tako kot mi, se takoj priklopi na našo nizko vibracijo in skozi nas delujejo na tak način, da nas telepatsko nagovarjajo v nadaljno delovanje, kar povzroča konflikte, nesporazume, zamere, prizadetost, obsojanje itd. To pa je tudi njihov namen, da na tak način povzročijo v nas ljudeh negativne in nam škodljive reakcije, ki v nas posledično povzročijo odtekanje energije k njim, da se na naš račun lahko hranijo z našo energijo.
Če torej kritika ne zagotavlja novega vidika, ali potem lahko nekritičnost pomaga in nam prinese svobodo, ki jo iščemo? Ko gledamo tistega, ki mu je uspelo ne obsojati, je potem podoba malo jasnejša. Tudi Jezus je postavil ta pogoj svojim apostolom, torej ljudem, ki so strmeli za tem, da bi Božansko oziroma to, kar je vzvišeno nad vsako kritiko odrešili v sebi in se tega zavedali. Ta pogoj pa je osrednji pogoj, ker s kritiko v kakršnikoli obliki dajemo našemu malemu egu energijo, pri tem so zlasti naslednje naše sposobnosti: mišljenje, občutki in delovanje. 
