|  Piše: Miran Zupančič
 Besednega vulgarizma ne podpiram, zakaj? Za to je velik razlog, ki pa ima povdarek na duhovni plati, o katerem do sedaj še nismo govorili, a je odločilnega pomena; namreč, pri vulgarnem izražanju stopimo, ne da bi hoteli, v stik z nižje razvitimi bitji in pokojniki, ki se nahajajo tu okoli nas. Ta dušna "mafija", ki je prej živela v telesu na zemlji, tako kot mi, se takoj priklopi na našo nizko vibracijo in skozi nas delujejo na tak način, da nas telepatsko nagovarjajo v nadaljno delovanje, kar povzroča konflikte, nesporazume, zamere, prizadetost, obsojanje itd. To pa je tudi njihov namen, da na tak način povzročijo v nas ljudeh negativne in nam škodljive reakcije, ki v nas posledično povzročijo odtekanje energije k njim, da se na naš račun lahko hranijo z našo energijo.
Iz tega bistvenega razloga, o katerem se malo govori ali malo ve, sem izrecno proti vulgarizaciji besed, kajti besede imajo strahovito moč in to kar govoriš-pišeš, to si, vse ostalo za kar misliš da si, so samo iluzije o tem kaj si. Duhovnost je življenje, ne moreš se jo iti, saj ni hobi. Na najtežja vprašanja našega življenja ni enostavnih odgovorov in nam ne ležijo na dlani, kot še kako radi govorijo mnogi guruji, "jasnovidci", astrologi, vedeževalci in ljudje, ki se gredo duhovnost.
Za resnični duhovni razvoj je pa zelo pomembno da opustimo vsako obliko kritike. Izrazi kot so: presoditi, pregledati, opazovati imajo negativni predznak. Mi zaznavamo, soditi pa pomeni dvigniti sebe nad drugega, ker se imamo za boljšega. Če pravimo, da ljubezen ne obsoja, potem je s tem mišljeno, da damo vsakemu in vsem vrednost. Kdor obsoja, se pravzaprav sploh ne potrudi, da bi ugotovil dejanjsko stanje. Obsodba pogosto kaže na pomanjkanje znanja in vpogleda. Ko izrečemo obsodbo, se naš mali ego-jaz zapre pred resničnostjo.
Danes lahko razumemo pod pojmom kritika posredovanje mnenja o vsebini, vrednosti ali resnici. Mnenje, ki ga podamo, pa je velikokrat negativno. Seveda poznamo tudi pozitivno ali utemljeno kritiko, vendar so tudi v tem primeru pozitivne kritike, za tistega, ki kritizira, odločilna lastna stališča in vrednote. Prvotno je grška beseda " kritike " pomenila umetnost presojanja. Da bi se naš razum razvijal, je moral zaznavati kritično. Sama želja po razvoju je nas ljudi silila, da smo razvijali to sposobnost, saj je tako zaznavanje in sklepanje lahko vplivalo na našo nadaljnje življenje, ki smo ga živeli kot homo sapiensi.
V stoletjih pa se je žal ta sposobnost izrodila v metodo, s katero človek drugemu na bolj ali manj prefinjen način pokaže, kje je njegovo mesto in ga, če je treba, tudi prizadene. Kritika je tako postala sodobno orožje in presojanje je postalo obsojanje.
Tako smo ljudje razvili v svojem boju za obstanek strašno orožje napisane in izrečene kritike, ki se je najbolj razcvetela prav v današnji sodobni demokraciji. Tega orožja ne uporabljamo, da bi preživeli, ampak predvsem za to, da zmanjšamo pomen drugega in tako na račun soljudi pridobimo moč, premoženje ali pa slavo. Že mali otroci se zelo zgodaj naučijo, kako lahko premagajo svoje vrstnike.
Prvotno je človek kritiziral sebe zato, da je s samopreiskovanjem dosegel samospoznanje. S tem je lahko opazoval in presojal lastno delovanje in spreminjanje ter to delovanje po potrebi tudi izboljšal. Takšnega stanja pa v glavnem ne čutimo kot prijetno, prej nasprotno. Pri tem nas je strah, da ne bi zapadli v krizo. Beseda kri-za ima isti koren kot beseda kri-tika. V krizo lahko zapademo, ko se znajdemo na kritičnih točkah. Naše krize so vedno prelomnice, ko moramo zato, da bi lahko napredovali, ponovno prevetriti in analizirati stanje. Tu gre predvsem za situacije, nenavadna doživetja, mejne izkušnje, ki zahtevajo našo odločitev. Če gledamo na krizo na tak način, nam predstavlja kriza veliko pomoč pri doseganju samospoznanja (brez kakršnih koli namenskih tehnik ali metod, v tem primeru!) in spoznanja življenja.
Kdor sprejme to pomoč, pride kljub nevšečnostim, prej ali slej do meje, ko več ne pomaga le samopreverjenje. Takrat jasneje kot kdaj koli prej spoznamo, da smo vezani na rojstvo in smrt. Zato zahrepenimo po neminljivem. Spoznamo, da nas je do te točke pripeljala vrsta kriz in da s kritično miselno sposobnostjo teh kriz ne moremo premagati, če se še kako na moč trudimo!
 Če torej kritika ne zagotavlja novega vidika, ali potem lahko nekritičnost pomaga in nam prinese svobodo, ki jo iščemo? Ko gledamo tistega, ki mu je uspelo ne obsojati, je potem podoba malo jasnejša. Tudi Jezus je postavil ta pogoj svojim apostolom, torej ljudem, ki so strmeli za tem, da bi Božansko oziroma to, kar je vzvišeno nad vsako kritiko odrešili v sebi in se tega zavedali. Ta pogoj pa je osrednji pogoj, ker s kritiko v kakršnikoli obliki dajemo našemu malemu egu energijo, pri tem so zlasti naslednje naše sposobnosti: mišljenje, občutki in delovanje.
Kdor želi biti nekritičen, mu to lahko uspe le, če ni temelj njegov ego, kajti mali ego ima rad predsodke in obsojanje. To je Psiha nižje spoznanje. To je njegovo orožje v boju za obstoj. Poziv v Novi zavezi sv. pisma ni namenjem človeku-jazu-egu, ampak človeku, ki je notranje dojel, da je prebivalec dveh svetov, ki v njih tudi živi. Šele, ko v nas zaživi Božanski vzgib, lahko spoznamo in vidimo, kakšno škodo povzročamo s svojo kritiko. Zaradi Božjega principa se lahko usmerimo k drugemu življenjskemu stanju, v katerem nedomestimo "kritiko" v neljubečem odnosu z ljubečem izrazom sočutja.
Nekritičnost je stanje, ko ne obsojamo, ampak vidimo le razlike. Izgine potreba za tem, da bi uveljavljali svoje vrednote, pravila in predstave ali jih celo vsiljevali drugim. Kdor lahko živi brez kritike, ne dopušča svojemu razumu ali svojim občutkom, da bi ga vodili, oziroma zavajali, ampak opazuje svet nevtralno, z razumevanjem in ljubeznijo, brez občutka sovraštva ali zavračanja. Nekritičnost je lastnost vseobsegajoče ljubezni, ki lahko prebudi v nas razumevanje do soljudi. Ta Ljubezen ni slepa in ni škodljiv jalov nezdrav odnos. Ko lahko Ljubezen prevzame vodstvo naše zemeljske štirikratne osebnosti, izgine vsaka potreba po kritiki. Šele tedaj je v nas vstal novi človek, ki zavestno živi v Božji Ljubezni in o njej kot tak tudi živi kot živa priča.
|
NE ZAMUDITE
Besedni vulgarizem in kritika
Prispeval/a: ten-nej dne petek, 10. december 2004 @ 11:42 CET
In kaj je potem ta tvoj spis, če ne kritika besednega vulgarizma in kritike?
Najbrž je samo vrednotenje, saj nikjer ne poveš, kaj naj bi besedni vulgarizem sploh bil: iz napisanega pa je razvidno, da si uperil svojo kritiko predvsem na kritiko samo.
Ne vem ali si sploh kdaj bral Novo zavezo, kjer je Jezus, ki ga na koncu jemlješ za nekakšen zgled za moje pojme na več mestih precej vulgaren, na nekaterih pa celo nasilen. Kjer tudi obsoja in razsoja.
In kakšna je potem razlika med vrednotenjem in kritiko; saj tudi s kritiko jemljemo ali dajemo vredost predmetu kritike, tako kot lahko z vrednotenjem kritiziramo predmet vrednotenja.
Splošen človeški problem je ta, da smo mi sami merilo vseh stvari, mi smo tisti, ki izrekamo ali pišemo karkoli, zato nikoli nikakor ne moremo iz svoje kože. Tu ti niti visokoleteči ponaredki kot je bog, vseobsegajoča ljubezen ali duhovnost in energija ne morejo pomagati pa čeprav zvenijo še tako lepo.
haugh
---
Boj je vsemu oče, je vsemu kralj. Ene izkaže kot bogove, druge kot ljudi, ene naredi za sužnje, druge za svobodne.
Besedni vulgarizem in kritika
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 10. december 2004 @ 16:48 CET
. Če bi pozorno čital članek in ga komentiral bolj korektno mi takih vprašanj ne bi nastavljal. Sam nikjer nič ne kritiziram, ampak samo pojasnujem iz svojega zornega kota vtisov in videnj, kaj vse povzroča zlo, kadar uporabljamo vulgarne nizkotne besede. To ni noben moralizem ali versko-dogmatično-teološko gledanje, ampak je to čista duhovna realnost.
Tudi Jezus ni bil kakšnen velik moralist, kot se to mnogim dozdeva, ampak je bil revolucionar duha, kdor ima Jezusa ali Budo za človeka s posebno visoko moralo, lahko kaj hitro zaide na napačno pot. Vulgarizem, vulgarno izražanje ne vsebuje samo po sebi zlo v osebah, ampak sproži vibracijo z izgovorjeno besedo in sproži lahko zlo kot tako, ki je samo za sebe že obstoječo.
Nikakor nisem uperil kritiko na kritiko. Ta metoda je Marxova metoda. Ko Marx govori, da je metoda razvoja pravega človeka, metoda kritike, merjenje zemeljske resničnosti z idejo tistega, kar naj bi bilo in borba proti vsem oviram, vsem oblikam zatiranja, ki so v nasprotju z pravim človekom. No o tem bo objavljen poglobljen študij"Marx v duhovni luči" in tam bo dovolj odgovorov, ki te verjetno zanimajo.
Je pa res, kar praviš da lahko tudi s vrednotenjem kritiziramo, in razlika med vrednotenjem in kritiko je samo v niansi.
" Splošen..........., tu ti niti visokoleteči ponaredki, kot je bog, veobsegajoča ljubezen ali duhovnost in energija ne morejo pomagati pa čeprav zvezenijo še tako lepo." Tudi to kar si na koncu zapisal je resnica. Kdor nima lastne izkušnje notranjega sveta duhovnega kraljestva, za njega te tvoje besede resnično veljajo in mnogo jih je v vseh porah duhovnega življenja, ki samo slepo verujejo ali pa so ujeti v magične slike določenih programskih učenj. Kdor pa ima direktno izkušnjo s tem svetom, ki je onstran dialektike, pa je za njega duhovna realnost, živeti istočasno v obeh svetovih. Glede ponaredkov kot je bog itd. imaš vso svobodo da tako misliš, kot misliš, to je tvoja stvar. Ali je to resnica ali laž se pa na tak način kot se midva pogovarjava pač ne da vse to niti zanikati, niti potrditi. O tem odloča samo naše lastno stanje zavesti in razsvetljenega ali nerasvetljenega uma. Meni osebno Kristusova kozmična sila in razsvetljeni zelo pomagajo v vsakdanjem konkretnem življenju.Sam osebno sem rešen dileme, ali Bog Stvarnik resnično obstaja? Obstaja! Sem pa zato porabil 20 let zemeljskega življenja, da sem izkustveno spoznal po vseh teh mučnih letih dvomov in iskanja, notranjega Dvoma, da obstaja.
Čudno vprašanje pa mi postavljaš, ko me sprašuješ po tem, če sem bral Novo zavezo. Če ne veš, ti povem, da sem jo. Upam, da sem ti vsaj malce odgovoril.
vse dobro od Mirana.
" Nosce te ipsum."
Besedni vulgarizem in kritika
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 10. december 2004 @ 19:16 CET
Ključni dejavnik v izkustvenem svetu ter v sklopu kulture je človekovega govorica. Človek z govorico najbitneje razodeva svojo bitno polarnost med človekom in svetom. Po govorici se človek prikazuje izkustveno v človeški luči. Govorica vsebuje osebno in socialno sestavino. Odprtost človekove osebnosti se kaže v učljivosti govorice. Kulturnost človeka je torej učljivost. Na kulturnost človeka ne more vplivati prav nobena "dušna mafija" iz onostranstva, temveč le človek sam in socialno okolje, v katerem živi, kolikor se je sposoben kultivirati. To se mi zdi preresna tema, ki zadeva naše vsakdanje življenje, da bi jo obravnavali in vmestili v mistične okvirje. Prispevek zahteva izključno obravnavo s primerno mero vzgojne pedagogike in resnosti.
Človek, ki ni pripravljen na učljivost in lastno kultiviranje si običajno najde sebi primerno sorodno družbo. To je običajno družba, katera vzpostavlja medsebojne stike na nekultiviran način in pri tem uporablja besedni vulgarizem. Preprost govorni narečni jezik ni vulgaren. Jezik postane vulgaren s psovkami, žaljitvami, dovtipi in z uporabljanjem umazanih, vulgarnih besed, ki smo jim priča pogosto med mladimi, saj njihov žargon izražanja pogosto delajo zanimivejši in bolj ekscentričen, če uporabljajo tujke in vpletajo v govorico vulgarne izraze.
Razmerje jaz - ti nas postavlja v družbo, kar pomeni, da smo v družbi z drugim sočlovekom, z drugimi ljudmi. V razmerju jaz - ti se osebnost razvije ne le v afirmacijo svoje lastne individualne samobitnosti, temveč pokaže tudi svojo občestvenost, t.j. navezanost na druge. Šele ko se začne človek v spoznanju in ljubezni povezovati z drugimi, se mu začne odpirati onostranost, ki presega lastni jaz in njegove meje. Šele tu se začenjajo ožine lastne subjektivnosti razširjati v neskončnost. Osebnostno povezovanje, ki ga dosega človek po svoji govorici pomeni transcendiranje oziroma prepoznavanje osebnih bitij, ki so njemu podobna in jih začne nagovarjati s svojo govorico. Človek tako postaja kulturno bitje in kultura je osebnostna govorica. Človek ne nagovarja samo ljudi, temveč pritegne v svoj osebnostni krog tudi druge stvari (živali, naravo). Tako postane človek deležen v bivanju. Govorica je človekova specializacija. Iz govorice se je razvila religija, filozofija in vse znanosti. Jezik nam pomaga odpirati in razlagati svet.
Govorica se razvija in raste vzporedno s srčno kulturo. Največji problem sodobnega sveta je, da živa osebna govorica izumira in jo nadomešča industrializirana beseda. Taka beseda vnaša v človekovo osebnost nesoglasja in človeško govorico depersonalizira in jo razkraja. V svoji govorici smo postali žrtev sistema, ki dela človeka nečloveškega in tudi nekulturnega. Od tu do vulgarizma pa je zelo majhna meja.
Govorica se je pojavila med svetom in človekom kot tretja velesila. Človeku odgovarja s svojo logiko, ki nasprotuje človekovi. Govorica se javlja kot besedičenje, ne odkriva prave stvarnosti in smisla v stvareh. Taka govorica vodi v nesmisle, ker ni več logika osebe, temveč stroja. Kulturi grozi nesmiselnost, brezglavost, gre v absurd. Iznevirja se človeku, je brezosebna, je mumificiran telesni ostanek, je posoda duha, ki se je že davno ločila od človeka. V tej posodi je človek pustil le sledove oblikovanja njegove pristne govorice. Ta govorica predstavlja nekultivirano življenje in takšno življenje postaja ugodna klima za razvoj besednega vulgarizma. Potrebna je učlovečena beseda v teh lupinah, da ponovno zaživijo. Človekova osebnost hira in z njo tudi človekova govorica. Človek se je znašel pred orjaškim strojem, ki ga je sestavil sam in navil, sedaj pa vidi v njem višje bitje in mu žrtvuje tudi svoje otroke. Ta stroj je v divjem zagonu zmlel tudi svojega lastnega tvorca, ki ga sicer skuša ustaviti, a ga ne zna. Sestavni del tega stroja je tudi človekova govorica. Beseda je posoda ali pa lupina človekovih simbolov, podob in njihovih smislov. Beseda je človeka obudila k duhovnemu življenju in spregovorila je, ko je bila napolnjena z njegovim duhom.
Odgovorimo si kaj je pravzaprav besedni vulgarizem. To niso samo kletvice. Slovenci smo po kletvicah začuda revni. Slovenci poznamo samo "prekletega hudiča" vse drugo smo si sposodili od drugih narodov. Slovencem se pozna, da smo bili dolga leta v isti državi z južnimi republikami. Ti jemljejo vse kletvice iz spodnjega parterja, iz seksualnosti. To je postalo slovenska folklora tudi med mladimi. Nemci so se spsodili kletvice iz sakralnega področja, saj protestirajo in zaklinjajo zakrament, krucifiks, aleluja. Italijani vse posvinjajo s svojimi kletvicami, saj dodajajo svinjo bogu, materi božji, osebam in stvarem. Slovenci smo zelo zmeri, saj namesto goljufija uporabljamo besedo "preleičiti", Srbi se z besedami nadmudrijo. Vsak narod ima poleg, metafor, ljudskih pregovorov in kletvic svoje mnogovrstno bogastvo izražanja. Jezik pomeni artikulacijo človeške kulture. Človeška govorica pomeni stopnjo pismenosti in artikulirane gramatike.
Kaj je torej besedni vulgarizem, ali so to samo kletvice? Niso samo kletvice. Besedni vulgarizem v širšem smislu je marsikaj, npr. :
*če se pogovarjamo nekultivirano, brezobzirno, če ne posvečamo sogovorniku primerne pozornosti, če govorimo neresnice, če se sprenevedamo, zavajamo, če viljujemo sogovorniku svoje enoumje, itd;
* če skrbno ne pazimo na čistost materinega jezika, če ne pišemo in govorimo jezikovno čisto, razumljivo in zlorabljamo jezik, v katerem se izražamo, če smo pri uporabi jezika površni in delamo grobe jezikovne napake;
* če kričimo, vpijemo in se vedemo gospodovalno do sogovornika ali ljudi in ne kažemo zadostne spoštljivosti;
* če na javnih mestih povzročamo hrup s preglasno govorico
in ne uporabljamo pravil botnona;
* če poleg govorice uporabljamo afektivno izrazne kretnje in celo tipamo človeka;
* če vznemirjamo in razburjamo sogovornika s svojim govorjenjem, če uporabljamo sovražne besede;
* če prelomimo ali izdamo dano besedo;
* če sogovorniku nestrpno visljujemo svojo mišljenje;
* če govorimo prazne stavke in prazne besede, besede brez smisla in s tem podcenjujejmo, ponižujemo in žalimo sogovornika;
* če lažemo ali govorimo protislovne stvari;
* če govorimo sogovorniku dvoumne besede in ga zavajamo;
* če smo s svojo besedo do bližnjega hladni, rezki in nimamo v besedi topline;
* če naša beseda ni naravno dobra, če je cinična in spravlja bližnjega v nihelizem; če beseda ni etična, če je beseda ubijalka ali krivična beseda;
* če izrečena beseda slabi sogovornikovo osebno moč;
* če je beseda, izrečena sogovorniku mrtva in odtujena;
* če prodajamo larpulrlartizem, ki ne služi človeku za umetnost ali človeku koristno misel, ki to ni.
Kulturologija besede je veda, ki obravnava proces tradicije in človekovo zavest, zgodovinsko zavest nekega naroda v spirali časa, govori o kulturnih krizah in stabilnosti kulture pogojeno z družbenimi razmerami, o napredku in kritiki kulture, nevrotičnosti kulture, itd.
Pri besednem vulgarizmu gre gotovo za nevrotičnost kulture, v katero so vpeti psihološki dejavniki strahu, skrbi, stresa, obrambnih in napadalnih reakcij, kriminal, sprevrženi vrednostni sistem. Etika z moralko o človekovi besedi je kompleksna. Tudi v besedi imamo svojo vrednostno lestivco, ki izhaja iz humanosti in dandanes deluje mnogo dejavnikov, ki dajejo potuho neetičnim in nemoralnim tendencam naše vsakdanje govorice. Govorica je med različnimi družbenimi plastmi različna. Pri preprostem človeku je enostavna, preprosta, narečna vendar moralno etično na višini; pri povprečnih ljudeh je govorica v pogovornem jeziku; pri intelektualcu je govorica običajno v slovenskem knjižnem izbornem jeziku.
Problem predstavlja surov besedni vulgarizem podzemlja, kriminala in veliko krat tudi jezik povsem povrečnih ljudi iz množic in mladine, ki se niso uspeli dvigniti na kulturno raven iz svoje kritične oseke.
Beseda naj bo vedno žlahtna, kultivirana in prijazna.
Za v tretjem odstavku navedene izraze Miranovega prispevka: "presoditi, pregledati in opazovati" pa ne vidim nobenega negativnega predznaka, da bi se nekdo dvignil nad drugega s tem in se delal boljšega. Vsak človek pred svojo odločitvijo "presodi" situacijo, smoter, cilj. Presoja je najbolj elementarna miselna operacija vsakega razuma. Račun, ki ga prejmemo pregledamo, blago ki ga kupujemo pregledamo, svoje pisne izdelke preden jih oddamo v tisk pregledamo, če nismo kvasili neumnosti in če so jezikovno v redu. Torej tudi za "pregled" in jasnost stvari velja isto kot za presojo. Opazovanje je popolnoma vsakdanje človekovo opravilo, kajti bližnjega opazujemo kako je nanj delovala naša beseda, naše dejanje; delavca, ki smo ga sprejeli v službo opazujemo kako dela in ravna; pri svojem partnerju, s katrim živimo opazujemo njegovo poučutje, ravnanje in kako se odziva v komunikaciji, itd. Jaz ne vidim v tem popolnoma ničesar spornega. "Sodba" v imenu ljudstva, sodba človeka o neki stvari je pretehtano in preučeno izraženo mnenje. Sodba ne more biti krivična, pristrana in nepoštena. Z besedo sodba imam v mislih absolutno pravičnost. Sodba je lahko tudi obsojanje, če je argumentirano. Kritika je lahko pozitivna ali negativna, kritiko je treba objektivizirati, kritika mora biti konstruktivna, dobronamerna, poštena in realna. Če kritika to ni, je običajno kritikarstvo z elementi neobjektivnosti in nepoštenega ravnanja do kritiziranega.
Glede učenja otrok, da so "moč, premoženje in slava" najpomembnejše vrednote, bi rekla, da je odvisno od vzgoje staršev. Tu bi omenila zgrešen šolski sistem točkovanja, saj s tem otroke vzgajajo v komolčarje s tekmovalnim duhom in z rivalstvom v nezdrave osebnosti. Upam, da bo sedanja Vlada to sramoto iz šole za večne čase odpravila.
V pogledu krize ali kriznih situacij bi dodala, da so te značilne za družbo, skupine in posameznika in nastajajo povsod, kjer
pridejo nerešeni odnosi do vrelišča in povzročajo krize. N.pr. ekonomske krize, brezposelnost, vojne, revolucije. V podjetjih povzročajo krize rdeče številke, slabo vodstvo. Te tudi v družinah, kjer se zamaje gospodinjski proračun, npr. če pride do brezposelnosti, slabega gospodarjenja, alkoholizma, drog, itd.
Krize zavladajo tudi v medsebojnih človeških odnosih, če ni spoštovanja, obzirnosti ali če npr. v partnerskem odnosu dva ne rešujeta sproti problemov in se o njih ne pogovorita.
Naša družba je zašla nekoliko v moralno krizo, ker je politika prejšnjega režima nad šestedeset let dušila moralno zavest in ljudi in vzgojo mladine. Ljudi je poneumljala, saj je nasplošno vladala med ljudmi po vojni anastezija duha, kar pomeni, da ljudje niso sposobni sprejeti in razumeti sprememb. Ti mladi politiki, ki so se vzgajali v prejšnjem režimu so kasta za sebe, neosveščeni, pohlepni, brezobzirni in arogantni. To je stvar pomanjkljive duhovne vzgoje. Vzgoja s parolami bratstva in enakosti jim ni ničesar pomagala, manjka jim je vrednostni sistem. Komunizem ni znal dati nadomestila za religijo, ki je do neke mere gotovo prispevala svoj delež k moralno etičnemu oblikovanju mladih, saj vzgoja po 10 božjih zapovedih (med drugim tudi ne kradi) predstavlja duhovnost, ki je danes v deficitu prav skoraj na vseh ravneh družbene zavesti. Gre za lestvico vrednot in temu bi morala dajati družina, šola in nasploh moralna vzgoja v šolah večji pomen.
S tem se nekoliko osvetlila odprto tematiko tudi z drugega zornega kota in podala nekaj ocen, s katerimi pa ni nujno, da se vsi strinjate.
Lep pozdrav tebi Miran
Tatjana
Besedni vulgarizem in kritika
Prispeval/a: stojči dne sobota, 11. december 2004 @ 12:59 CET
Zanimiv članek o vulgarizmu in kritiki, dragi Miran.
Lepo dopolnjen z Tatjaninim komentarjem.
Spomnim se, da sem o tem že tu pisal tudi sam,
vendar mi na žalost nikakor ne uspe najti tega članka.
Vulgarizmi nas spremljaji že od ranega otroštva
ki se kot negativne miselne formule nehote vsidrajo v nas.
Spomnim se lani, ko mi je nek mojster nekaj popravljal v stanovanju in mu ni najbolje šlo, pa je skoraj vsaka druga beseda bila dobro znana kletvica JTB.
Sam sem bil tiho in ga nisem nič opominjal,
človek pa je postajal vedno bolj nervozen,
dokler se ni končno odločil,
da on tega opravila ne bo opravil.
Moram priznati, da sem mu bil kar hvaležen,
saj mi je bilo njegovega preklinjanja že do takrat povsem dovolj.
Kletvice in vulgarizmi imajo v sebi destruktivno energetsko formulo,
ki nikomur ne koristijo,
niti tistemu, ki jih izreka,
niti tistemu, ki jih je primoran poslušati.
Tisto kar najbolj vpliva na izgubljanje notranjega mira,
je čustveni naboj besed sogovornika, ki jih izraža.
Glede kritike pa takole:
Meni je pomembno, da se govori resnica.
Resnica kot kritika je sprejemljiva.
Jezus je hudo kritiziral farizeje,
govoril jim je celo, da so gadja zalega,
vendar je govoril resnico
in jim s svojim zgledom zaprl usta.
Torej lahko kritiziraš nekoga, ki preklinja,
če sam ne preklinjaš,
če pa to nevede, ali vede kar naprej počneš,
je bolje, da si tiho.
Kritika zdravnika, ki ima rumene prste od tobaka,
in kritzira pacienta, ki preveč kadi,
ne more biti in ne bo nikoli glede tega uspepšna.
Resnica je pozitivna vibracija znotraj besed,
in četudi je izražena kot kritika,
je kot taka za vsakega sprejemljiva.
Vendar je kričanje še tako lepih besed,
zelo daleč od resnice.
Resnica in mir sta enojajčna dvojčka.
lp
---
stojči
Besedni vulgarizem in kritika
Prispeval/a: koki dne sobota, 11. december 2004 @ 18:27 CET
---
Nikoli ni tako, da nekako ne bi bilo...
Besedni vulgarizem in kritika
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 13. december 2004 @ 11:53 CET
hvala za vaše komentarje, ki so tako doloplnilni, da ste že s temi komentarji odgovorili na zastavljena vprašanja ten-nej-a.
Naredili ste delo, namesto mene in to bolje kot bi ga sam. Tudi ten-nej-u hvala za dobra vprašanja in komentarje.
lep pozdrav vsem skupaj.
Miran.
Besedni vulgarizem in kritika
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 14. december 2004 @ 13:17 CET
pozabil sem navesti glede Nove zaveze in v zvezi z ponaredki naslednja poglavlja, ki so ponarejena:Apostol Pavel, Korinčanim; 12. pogl.: Duhovni darovi, 13.pogl.Ljubezen, 14. pogl. Darovi jezikov in prerokovanja. Toliko v znanje. Ne bom pa se sedaj spuščal v razlago, ker bi to zahtevalo kar precej časa.
vse dobro od Mirana.
uživajte.