Dragi Opazovalec Vinko,

mislim, da si nimamo kaj lastiti Stvarnika, saj smo del Njega in On se razodeva v nas. Smeji se lahko v svoji sreči, da je
ustvaril tako čudovita bitja in se hkrati joče, da se je v njih naselil tudi Hudič. Ponosem je na to, da nam je vdahnil ustvarjalnost in nam dal toliko samostojnosti, da izbiramo ali se bo razodeval On v nas, ali Hudič. Sicer pa Človek in Bog nista dve ločeni bitji, eno Zemeljsko, drugo nadzemeljsko vključno s tretjim podzemeljskim Hudičem.

Bog je samo resnica in ljubezen, ki je učlovečena v našem obstoju. Jaz se ne bi ukvarjala toliko z Bogom, ker on obstaja in bedi v nas, bolj me skrbi premoč Hudiča, ki je preplavil dobršen del našega življenja. Celo "Noč čarovnic" poleg vseh tistih vzhodnjaških sekt, smo Slovenci uvozili med naše lepe idlične dolinice in hribčke. Jaz sem bolj zaskrbljena zaradi "papagajstva" Slovencev, saj je vse kar uvozimo super moderno in cul. Samo poglejte kakšno krmo nam POP TV meče v jasli s filmi, da se z njo Slovenci hranimo, koliko nasilja in bedastega moramo v našem kulturnem svinjaku požreti. Bog je prepustil Slovencem zmago v duhu in ostrini svojih moči, ki naj bi jo dobivali od nevidnega. Zato se je odločil, da kar je nespametnega pri nas v Sloveniji, da bo osramotil modre in kar je slabotnega pri nas, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega. Tega pa še ni storil, ker z vso svojo prizadevnostjo išče modre po duhu in močne po volji, vendar teh še ni našel, da bi se razodel v njih, ker jih je zasedel vrag. Ugotovil je, da Hudič še vse preveč rožlja med nami. Človek torej obrača, Bog obrne. Vendar kdaj? Slovenci žal, v moderni ihti drvimo mimo za varljivimi uspehi in naše prizadevnosti žal, drvijo mimo življenja in njegove modrosti. Kaj naj naredimo? Ljudstvo je ponorelo in zdrknilo iz tirnic narave v zdolgočaseno praznoto s posnemanjem tujih vzorov, ki so iz nižjga civilizacijskega kulturnega razvoja in jih posnemamo kot svete. Ali smo res toliko izvoteljeni? Kam torej gremo?

V čem je rešitev? Začela bom pri majhnem, za svet zanemarljivem detajlu. Nekoč so iskali kamen modrecev kot kvintesenco zlasti alkimisti konec srednjega veka (v Pragi je cela ulica, v kateri so bivali alkimisti). Iskali so črni kamen v Meki in škotski kamen usode, na katerem so sprva kronali tamkajšnje kralje. Črni kamen v Meki (v Koabi) je svet tudi muslimanom. Kristusov kamen pa so zidarji zavrgli, a je vogelni kamen, je skala, iz katere izvira voda, ki teče v večno življenje. Kamen je kot simbol človekove celote in uravnovešenosti med zavestjo in podzavestjo. To se razširja v simboličnost kozmičnega človeka, kjer ljudje doživljajo enoto osebe z vsemirjem, svojo neumrljivost, itd. Nasprotje človeške uravnovešenosti in človekove celote pa predstavlja disociacija duševnosti, terorizem, ubijanje, sovraštvo, vojne itd, kar je preplavilo svet. Mi na pozitivkah smo en majhen kamenček, ki se je odluščil od sonca in sije. Prinaša ljudem dobre novice, jih spodbuja, navdušuje, pomirja in v središču svoje duše, ki je duša nas vseh, ki se tu okrog zbiramo in pišemo, je ljubezen, naše atomsko jedro duše so pozitivke, ki žarijo sonce v čarobnem krogu in v njih seva Bog, ki zavrača surovost, maščevanje, izživljanje zlobnosti, zahrbtnost, izdajstvo. Jaz mislim, da se bo ta sončni krog širil v nekakšen sveti Graal, simbol notranje celote. Bodimo nad tem oduševljeni in glejmo svet v pravi luči, vso stvarnost brez okrnitve in skušajmo delovati tako, da bomo nosili Boga v srcu, trej resnico in ljubezen. Bog je samo metafora tega. Če odrešiš enega, si odrešil cel svet. Torej delujmo pozitivno!

Lep pozdrav vsem sestram in bratom

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]