|  Jezus je poslal Savla
k ŽIVEMU ČLOVEKU,
da mu le ta odpre oči.
Kajti Jezusova svetloba,
je Savla oslepila.
In če ne bi bilo,
prav tistega,
točno določenega,
ŽIVEGA ČLOVEKA po imenu Hananija,
Ki je takrat položil
svoje roke na Savla
Ne bi Savel postal Pavel,
ne bi postal Gospodova posoda
in bi še naprej ostal slep.
In krščanska cerkev,
ne bi bila danes takšna,
kot je.
Tudi tebi v sanjah Bog sporoča:
"Najdi tistega ŽIVEGA ČLOVEKA,
ki ti bo odprl tvoje oči"
Kajti oči imaš,
a ne vidiš Njega,
Tudi ušesa imaš,
a ne slišiš Njega,
ki se ti ves čas oglaša
z dna tvojega srca.
Kajti glas tvojega razuma,
je na žalost premočan,
da bi spoznal
svojega duha srca.
In vendar si tudi ti, ta Gospodova posoda.
stojči Stojan Svet
|
NE ZAMUDITE
Glas tvojega razuma je premočan
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 15. november 2004 @ 09:22 CET
Res je glas človeškega razuma včasih tako glasen, da ne slišimo tihega glasu, ki je čisto blizu nas, ki je v nas. Ta glas nam govori, da smo dobri in sposobni, da smo lahko vodeni, le prisluhniti je potrebno in se prepustiti. Vse kar želimo doseči lahko dosežemo v življenju, tudi tisto, ko ne vemo kako, le prisluhniti moramo Bogu, ki je v nas, v našem srcu, ki pravi, da je mogoče. V sebi dobimo vsa navodila kaj in kako. Poglobiti se moramo v sebe, preslišati ves zunanji hrup in moteče dejavnike, ki nas odvračajo od miru, od sreče in lepote, ki jo imamo, kje - v sebi. Vse naše bogastvo je v nas. Vendar je veliko ljudi, ki si dovoli, da naš notranji glas preglasi zunanji hrup, hrup razuma, da to ni mogoče, hrup razuma, ki pravi, da se ne da prijeti in videti s fizičnimi očmi. Temu podleže veliko ljudi in živi v prepričanju v svoj prav.
Vsi mi smo posode Boga, ki smo lahko prazne ali polne, česa? Kaj dovolimo, da se napolni, kaj dovolimo, da je notri? Lahko je nevednost, tema, zabloda in bolečina, lahko pa je mir, svetloba in sreča. Lahko smo posode, ki jih Bog napolni s srečo in hvaležnostjo, lahko smo napolnjeni z njegovo energijo in močjo.
V vsakemu človeku je Bog in bo milosti lahko sreča vsak nekoga, ki mu je poslan, da mu to pove, pokaže na človeški način, da bo razumel. Lahko smo sami posode Boga, ki pokažemo drugemu pot do srca. Ni nam potrebno iskati takega človeka, on bo prišel sam, ko bomo pripravljeni, saj bo voden od Boga in bo vedel kaj je njegova naloga. Potem se ne smemo več vezati na človeka, ampak predati to spoznanje naprej tistemu, kateremu nam ga bo Bog poslal, da mu odpremo oči. Hoditi je potrebno sam, saj vemo, da nam je v oporo lahko le On, ki nam je bil predstavljen od človeka, ne pa človek sam.
Lep dan tebi dragi Stojči in ostalim od Titanic
Glas tvojega razuma je premočan
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 15. november 2004 @ 09:56 CET
Lepo si tole napisala draga Titanic :)
Glasnik tvojega srca
Kar je pomembno,
je tisto bistvo,
ki je očem in ušesom prikrito,
ki se lahko slavi,
samo skozi srca ljudi,
o čemer pišejo,
prav vsi sveti spisi.
To tisto bistvo,
potrebuje glasnika,
tvojega hrepenečega srca. :)
lp
---
stojči
Glas tvojega razuma je premočan
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 15. november 2004 @ 21:40 CET
mislim, da glas razuma ni nikoli premočan, lahko pa je glas srca prešibak. Razum po moje mora biti predmet umika v primeru, kadar razum sproducira neka nehumana dejanja in tu so zavore, da se naš razum ustavi. Že srednjeveški človek je bil med črnim hudičem, ki ga zapeljuje in sijočim angelom, ki ga spodbuja. Tudi stari Heraklej je bil na razpotju med grehom in krepostjo. Pri človeku gre za obojevrednost ali razdvojenost, ki gre v smereh mišljenja prek razuma, čustvovanja prek srca in hotenja prek volje. Volja pa temelji na razumu in čustvovanju. Biblične zgodbe so vse resnične, ker temeljijo na teh človekovih lastnostih. Človek je nagnjen k izravnavi in si prizadeva za harmonizacijo življenja. Ta težnja pa se vedno pojavi, ko je človek v objemu nekih neskladij, nasprotij, navskrižij in dvojnosti. Človek je sporno bitje in nenehno strmi za izravnavo svojih konfliktov. Človek ne le da povzroči konflikte z drugimi, povzroči jih v samem sebi. To je problem. Saj človek zares ne more biti zvest samemeu sebi do take mere, da bi vztrajal na konfliktih in da bi živel v sporu s samih seboj. Vse naredi, da se s takimi konflikti sooči, take konflikte izbriše, jih odpravi. Meni je zelo žal, če se kdaj v afektu prenagnem, da napišem ali izrečem stvari, za katere mi je potem žal. Človek torej ne more živeti brez brez enotne smeri razuma, čustev in volje. Končno počelo in cilj vsakega človeka je, da uravnava svoje življenje po začrtani poti. Zgodi se, da človek osebe in nazore, za katere se je navduševal in ki so ga spremljali na njegovi življenjski poti naenkrat odklanja in jih odvrže; lahko se pa tudi zgodi, da osebe in stvari ki jih je odklanjal sprejme kot svoje prijatelje in kot svoje osebno prepričanje. Jaz mislim, da takšna sprememba nima negativnega predznaka, n.pr. da bi nekomu pripisali neznačajnost. Človek doživi spreobrnjenje tako kot ti Stojči opisuješ Savla in Pavla. To se v zgodovini človeštva ni nikoli spremenilo. Pa poglejmo: v moji smeri je sprememba "poboljšanje", v tvoji smeri je lahko ta ista sprememba "poslabšanje", odvisno kdo in kako to vrednoti. Čimbolj se človek tekom svojega duhovnega razvoja razvija in dviga, tem bolj stremi za končnim ciljem svoje biti in misli. Preprosti človek doživlja manj miselnih pretresov, bolj je sebi zvest.
Pri ljudeh je še en problem, bolj kot si zvest svoji resnici, bolj slediš zvestobo neresnici, kajti v življenju pride trenutek, da je celo tvoja dolžnost, da spremeniš svoje prepričanje. In sedaj pridemo do zanimivega paradoksa prav v glasu tvojega zgoraj navedenega razuma v premoči dragi Stojči, tudi resnica ima svojo dvojnost, ki sem jo namenoma prikazala v dveh zgodbah pri prispevku na prvi strani o tvoji stiski. Ena resnica se nam pravkar razodeva, nam je že odkrita, vendar je druga resnica po kateri sprašujemo še neodkrita. No, mi stojimo pred njo kot vprašujoče bitje in ta pretres, katera resnica je prava nas spravlja iz ravnotežja. Dragi Stojči, človek nikoli ne živi v mirni posesti svojih vrednot in resnice, vedno se sprašuje še po drugih vrednotah in resnici. Človek v območju glasu tvojega razuma, za katerega meniš, da je recimo v premoči in v območju svojega srca in čustev doživlja nenehno nek nasilen pretres. Včasih je ta potres v človeku tako močan, da pokajo skale. Ko je ta potres v človeku zelo močan, nastanejo v človeku novi kontineti bivanja. Vprašaj sebe kakšna tendenca je v tebi, ali si nagnjen k bitnemu mirovanju ali k bitnemu gibanju. Jaz za sebe lahko trdim, da sem nagnjena k obojemu. Moja trpnost bivanja je vedno nagnjena k preobrazbi. To kar sem bila včeraj nisem več, sem to, kar sem danes. Človek je hkrati bitje in nebitje, ki je hkrati bitje. Živeti se pravi umirati, vendar to moramo pojmovati tudi optimistično, v tej dvojnosti je duh nasprotnik telesa. Duh stremi nenehno k preobrazbi zato, da se nazadnje dokončno osvobodi telesa, ki mu postane odveč.
Tako dragi Stojči in draga Titanic, bi jaz zaključila to modrovanje, da najbolj se moramo bati nenapete prilagojenosti življenju za vsako ceno, nikoli ne more postati razum premočan, lahko pa nastane srce prešibko, v vsakem primeru pa jalovo zadovoljstvo sam s seboj, ki ga nekateri učijo in udobnost, ki ti jo nekateri ponujajo, da je dosežeš na razne načine (tu ne bi govorila katere), ti zoži širino odprtih možnosti razvoja tvojega razuma, širšega čustvovanja in odprtost spoznave v svet. Komu in zakaj je to dobro, si pa ne znam odgovoriti. V vsakem primeru se trudim, da si razlagam sebe in svet tako, kot se meni zdi prav in ne tako kot drugi hočejo. V svojem prostranstvu si pustim brezmejnost možnosti, ki me napolnjujejo z užitkom, dokler ne nastopijo nove potrebe z novimi problemi. Svoje svobode razuma čustev in volje si nikoli ne omejujem, samo ena izjema je, da postavim pregrade takrat, kadar bi hoteli razum, čustva in volja presotpiti meje. Tedaj pa spet pokličem na pomoč razum, srce in voljo in se z njimi pogovorim. Moj Konfucij se tudi kdaj z menoj vred razjoče, vendar mi na koncu vedno prav svetuje. Če pa kljub temu na podlagi njegove politične linije v meni pretirava, ga pa jaz takoj potrapljam po ramenih in mu rečem: "Konfucij, zdaj se pa umiri". Včasih se mu zgodi, da svojo ljubezen zamenja z afektom in tedaj kakšna stvar gre prek biološke pomembnosti moje celote, postane zgolj moja osebnostna vrednota in tedaj se Konfucij vljudno umakne, saj vidi, da moja drža niha med željo in upanjem in da je podobna molitveni drži. Tedaj pokliče na pomoč Boga. In ker je Bog v meni in del mene, se tudi z Bogom lepo pogovorim. Tedaj se zgodi, da se dvignem nad pričakovanja, kamor me je življenje prostorsko in časovno umestilo. Grem do skrajnosti, zlasti takrat ko mi vse kar je relativnega odpoveduje. Sedaj bi pa Miran krasno nadaljeval s prispevkom, ko bi se dotaknil absolutnega in kot molitveni človek bi šel onkrat časovnosti in prostornosti. Moja molitev pa je zelo skromna, je preprosto želja, hrepenenje in zahvala vsemu, za kar me je življenje obdarilo.
Kaj menite drugi k temu?
Lep pozdrav tebi Stojči, Titanic in ostalim vaša duhovna prijateljica
Tatjana
Glas tvojega razuma je premočan
Prispeval/a: stojči dne torek, 16. november 2004 @ 10:40 CET
Resnično je vsak od nas
ta večna sprememba,
molitev, želja, hrepenenje
in zahvala vsemu,
za kar nas življenje,
v vsakem dihu obdarja. :)
lp
---
stojči
Glas tvojega razuma je premočan
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 16. november 2004 @ 11:21 CET
resnično ti iz srca želim, da bi molitve, hrepenenje in dobre želje z dobroto obdarile vse tiste tvoje prijatelje, ki v srcu čutijo, da jih v tem trenutku najbolj potrebuješ.
Tatjana
Glas tvojega razuma je premočan
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 16. november 2004 @ 14:46 CET
odličen komentar pa tudi pohvala Tinanic za njen komentar. Vse je relativno bi dejal naš prijatelj Radovedni, a sam dodajam; razen Absoluta. V bistvu si že pojasnila v celoti, da gre tu za Pozitivno naravnanost v našem umu." Vse , kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!" To je univerzalno zlato pravilo življenja in medsebojnih odnosov.
Želja, pozitivna vera in pričakovanja so ti temeljni principi našega delovanja, ki Božanskemu načrtu za nas omogoči, da se ostvari za nas. Molitev je prošnja najvišji Inteligenci, ki vodi vse stvari in kadar pridemo do meja kot ujetniki prostora in časa nas dvigne iz nas v četrto dimenzijo ali Večnost.
"Oče naš!" je najmočnejša molitev za zahodnega človeka. Od Nebeškega Očeta nam je bila dana v uporabo po njegovem Sinu Kristusu, da nas večni Oče usliši, saj je Jezus Kristus docela poznal njegovo voljo. Meditacija, tehnike, metode so samo usmeritve z zunajih nivojev k notranjim. Vendar meditacija, tehnike in metode ne nadomeščajo molitve, ki je aktivna sila delovanja. Molitev " Oče naš vsebuje sedem prošenj očenaša, v katerih so zaobsežene vse naše duhovne in posvetne potrebe.
Gospod nam je izrecno naročil in to z velikim povdarkom-naj v molitvi očenaša vztrjajamo, zakaj? Ključ vsake uspešne molitve je v vztrajnosti! Vzemi si eno uro na dan za molitev, za Boga in On ti bo posvetil ves preostali čas za tebe. To je velika resnica, ki se jo še premalo zavedamo. Učitelj je dejal:" Vedno je potrebno moliti, brez naveličanosti." Ni nas naučil kakih drugih prošenj, ampak samo tiste, ki naj bi jih pogosto, zbrano in z vsem srcem ponavljali. kajti, kot rečeno, je v njih zaobseženo vse, kar je po volji Božji in kar potrebujemo.
Ko se je Božanski Sin zatekel k večnemu Očetu, je, kot poročajo evangelisti, trikrat molil z besedami očenaša:" Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor hočeš ti."
Kar zadeva zunanje okoliščine, sta po njegovem nauku samo dve možnosti za molitev: ali v skrivnosti naše sobe, kjer ločeni od hrupa tega sveta in ne da bi nas kdo opazoval lahko molimo iz polnega in čistega srca, kot nam priporoča on:" kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu na skrivnem." ali pa zunaj nje, na samotnih krajih, kakor je delal on, in to v najbolj primernem najtišjem nočnem času.
Emerson je dejal:" Ko človek sedi na postelji dobrih okoliščin, ga premaga spanec. Kadar pa ga vznemirja, muči, ima priložnost, da se nekaj nauči. Izzvan je, da se znajde, da se dokaže."
Vedno imejmo na umu, da se za vse probleme in stare grehe obrnemo vedno samo in neposredno na Boga - Kristusa, nikoli na posrednika-človeka. Tu ni potreben nikakršen posrednik. Če želimo pomoč na duhovni poti, nikoli ne iščimo pomoč pri kakem Mojstru, posvečeniku, posvečenici ali mediju-kanalizatorju. Vedno se moramo najprej obrniti neposredno na Boga kot svojega Očeta naše duše. Če pa nato dobimo pomoč preko Mojstra, posvečenika, je ta pomoč prišla, ker je to volja Božja. To je povsem pravilno. Kdor tako dela, že s tem odbija pasti in se izogne številnim nevarnostim, ki zavirajo napredek.
Pot Rešitelja je najenostavnejša in najbolj varna. Vedimo, da se notranje bistvo v vseh religijag strinja z učenjem Sina Božjega. V Indiji se gre po drugačni poti, ki je, razumljivo, prilagojena njihovi naravi in kulturi ter sposobnosti razumevanja. Sledi se učenjem Brahme, Buddhe, ki so v osnovi ista učenja, kot Kristusova. Krščanstvo ima to prednost, da je nauk dobilo neposredno od Sina Božjega, obenem pa sposobnost razumevanja samega razodetega nauka ali misterija. To je nedvomno največji dar, ki ga je človeštvo kadar koli dobilo v vsej svoji zgodovini!!!
Kristus je Sončni Logos-Beseda-izvor univerzalne Svetlobe in moči, je Ljubezen in modrost; Sveti Duh pa je božansko delovanje in realizacija, manifestacija v materiji. Oče - Bog je Absolutna Volja in Kozmični red v vseh dimenzijah bivanja, je tolažnik, živa duhovna moč, ki uresničuje v človeku in za človeka pravo življenje.
Razum: zakaj ima razum, ki ustvarja vse te ideje in predstave, ki pripeljejo do nasprotij in vojne, takšno moč, da lahko zavede ljudi, čeprav vedo, da jih to ne bo pripeljalo nikamor? Zakaj se človek ne more iztrgati iz ujetništva svojega miselnega zapretka?
Prvič: zidove mentalne ječe bi moral prepoznati kot take.
Drugič: to bi si moral želeti in imeti pogum poiskati ključ, s katerim bi lahko odprl ječo.
In tretjič: imeti bi moral moč, da bi odprl ta vrata in bi ušel na svobodo.
Potrebno se nam je zavestno priklopiti na Logos, vseprisotni um, ki vsebuje živo besedo v kraljestvu duha. Tako bo živa beseda iz kraljestva duha postala dejstvo. V tej izkušnji se nam bo Logos, vseprisotni um, razodel. Potem nam ne bo potrebno več iskati resnice po knjigah ali jo sprejemati od drugih kot dogmo, kultno osebnost, ampak jo bomo našli kot ognjeno resničnostv središču lastnega bistva. S to resnico, ki jo bomo sami doživeli, bomo prejeli dragocen biser. Tako kot na koncu Božanske komedije opiše Dante to kozmično rožo Svetlobe.
Kdor tako na podlagi popolne predaje svoje osebnosti-malega ega notranje zaznava povezavo med svojim najglobjim sebstvom in bistvom stvarjenja in iz tega tudi deluje, zagotovo občuti svobodo, mir in veselje življenja. To je stanje naše duše, ki pa nima nič skupnega z vrednotami, ki jih običajno pripisujemo tem pojmom, ampak je visoko nad človeškimi omejitvami. To je čudež vseobsegajočega ozavedanja. To je skrivnost bistva.
TAKO SMO V STIKU Z SONČNIM SRCEM, Očeta, ki se razodeva v vseh ljudeh kot sin. Kdor prejme iz tega sončnega srca čisto izžarevanje, Besedo, Logos, in jo tudi širi ( kar je pogoj ), je kruh življenja in pije vino duha. To nesebično deli tudi drugim. Iz srca Boga sedaj odzvanja:" Jaz sem kruh življenja, jaz sem vinska trta. Brez mene ne morete storiti ničesar." Kdor torej vstopi v svoje srce in tam zavestno pusti, da njegova osebnost zaide v Kristusa-univerzalno Ljubezen in modrost, se približuje cilju stvarjenja. Tako se časovno mišljenje razprši in ga nadomesti vseobsegajočo mišljenje. Tako večno novo použije staro. Večno je sedaj v središču.
" Glej, vse staro je prešlo, Nastalo je novo!", kliče Pavel.
lep pozdrav tebi Tatjana in vsem ostalim,
Miran. POMAGAJMO STOJČIJU!