Piše: Miran Zupančič, duhovni učitelj,
jasnovidec in zdravilec

V prvi polovici prejšnjega stoletja je bilo v srednji Evropi kulturno življenje na visoki ravni. To je bil čas idealizma, ki so ga ustvarili veliki misleci in pesniki kot Hegel, Kant, Goethe, Schiller, Humboldt, Fiche. Bila je velika borba odnosa vere do razuma, za moralo človeka in za vprašanje njegovega svobodnega odločanja o sebi in je ustvarila prekipevajočo evforično kulturno duhovno klimo. V taki atmosferi je zrasel Karl Marx, preplavljala ga je.

Karl Marx v globini duše ni bil kakšen goreč ateist, kajti v ohranjenih njegovih zgodnjih dokumentih je najti nekaj zelo visokih idealov, ki so ga močno poduhovljali, a tudi neizogibne notranje boje, ki jih je moral ob tem preživljati. V njegovem maturitetnem spisu, v katerem razmišlja o izbiri poklica, pravi takole: "Vsak ima pred očmi svoj cilj, ki se mu zdi velik, ki tudi je velik, če ga vodi najgloblje prepričanje, najbolj notranji glas srca, kajti božanstvo ne pusti zemeljskega nikoli povsem brez vodstva; govori tiho, vendar zanesljivo." In nadalje: "Glavni usmerjevalec, ki nas mora voditi pri izbiri stanu, je blagor človeštva, naša lastna dopolnitev za blagor sveta okrog sebe."

To je zaupanje v božansko vodstvo, vendar se stoji močan konflikt v božjem V eni od njegovih pesmi iz istega časa "Molitev obupanca" je zapisal:

"Bog mi je vzel vse,
me potisnil v prekletstvo in jarem usode,
njega svetovi pogrešajo vse, prav vse!
Le eno ostalo je, saj maščevanje tu še je!"

Tako je leta 1873 Karl Marx v svojem pismu očetu opisal svojo notranjo borbo in hkrati tudi smer, ki naj bi v prihodnje bila vodilja njegovih misli: "Zastor je padel, raztrgal je moje najsvetejše in treba je postaviti nove bogove. Od idealizma sem prišel do tega, da sam iščem idejo o resničnem. Če so bogovi prej prebivali nad zemljo, so sedaj postali center ta-iste."

Marx se je vsekakor boril za združitev božanskih idej z zemeljsko resničnostjo. V tej borbi ga je do dna duše zaznamoval spopad s Heglovo filozofijo. Boril se je z takratno vseobsegajočim filozofskim sistemom, ki so ga v takratnem času imeli za krono in zaključek filozofije. Ta borba je bila za Marxa skoraj samouničevalna. Z ogromno energije se je boril za to, da bi obrnil pole bistvene značilnosti te filozofije. Hegel govori o "absolutnem duhu", ki se je podal navzdol v zemeljsko resničnost. Temelj vse biti je zanj "ideja", ki je najvišja in prava resničnost, iz katere se razgrinja vse. V naravi je ideja zunanja, v duhu pa se vrne nazaj k sebi. Tako Hegel razlaga vse pojave iz gibanja duha. Razvoj vsebiti se dogaja po njegovem prepričanju dialektično (za utemeljitelja dialektike šteje Aristotel elejca Zenona; dialektika- svet nasprotij, ki izhajajo iz sebe samih. To je razbita enotnost, iz katere sta bila ustvarjena dva pola. Med tema dvema poloma, med dobrim in zlim, med svetlobo in temo se človeštvo ziblje naprej nazaj, dokler ne najde pot do prave enotnosti). Z igro nasprotij se razvija vse dalje, dokler nekoč ne doseže najvišje oblike in se absolutni duh, ideja, vrne nazaj k sebi.

V omenjenem pismu očeta piše Marx: "Bral sem fragmente Heglove filozofije, katere groteskna skalna melodija mi ni bila všeč." Marx je to videl kot prepad globoko protislovje med harmonijo in zaprtostjo filozofskega sistema ter resničnostjo življenja v državi in družbi. Zaradi tega protislovja je trpel, to razhajanje med idealom in zemeljsko resničnostjo je ustvarilo v njem napeto oddaljenost njegovega celotnega življenjskega dela. Saj pravi: "Svet je… raztrgan, sooča se s celotno filozofijo." Ravno potem, ko je filozofija dosegla svoj višek, ko se je predstavila kot podoba popolnega, se je še bolj nepomirljivo soočila z realnostjo sveta. Zato se je zdelo Marxu nesmiselno filozofijo še dalje izboljševati. Zanj se je s svojo popolnostjo, z najvišjim oblikovanjem razodela, kot "laž principa". Kajti problemi človeštva so ostajali kljub filozofiji, ni jih razrešila, pripadali so tako rekoč drugi realnosti, ki je bila za Marxa prava realnost. Sam si je prizadeval filozofijo "dvigniti" s tem, da jo hotel uresničiti na zemeljski ravni. Njegov še danes pogosto citiran stavek: "Filozofi so vedno razlagali svet različno, bistveno pa je spremeniti ga", je bila vodilna misel njegovega celotnega dela.

Filozofija naj bi se udejanjila. V protislovju med stvarnim življenjem in visokimi ideali filozofije je videl vzrok samoodtujitve človeka. Po Marxu človek ne živi v svojem "pravem stanju", ni še dosegel samouresničitve. Ob takem izražanju postane jasneje, kako zelo je nanj vplivala podoba duševnega človeka. Njegovo silno prizadevanje, da bi posredoval podobo popolnega človeka, kaže, da je sprejel navdihe iz prvotnega sveta, da se ga je močno dotaknil praspomin na prvotno božansko stanje. Toda ni se spraševal, od kod prepričanje, da obstaja pravo človeštvo, kar bi bilo zelo na mestu in primerno, saj naš padli naravni red ni še nikoli proizvedel takega človeškega stanja zavesti. Marx ne gleda v notranjost svojega bistva, ne gleda duhovnega semena, izvora čiste podobe, ampak poveže idejo, ki ga poduhovlja, izključno z zemeljskim človekom iz mesa in krvi.

Na tak način želi ponovno postaviti na noge "na glavo stoječega Hegla." Resničnost je zanj samo konkretna, "stvarna" resničnost, zemeljski človek ima zanj, predispozicijo za "pravo" človeštvo. V snovnem razvoju pa mora svoje pravo bistvo še oblikovati. V Marxovi predstavi se je sočasno razodevala tudi podoba "prave države", v kateri je državljan sam "skupnost", občestvo, "socializirani človek". Ločitev od zasebnih in splošnih priložnosti skupnosti je odpravljena, posameznik bo lastno splošno bitje. Človek postane pravo rodovno bitje. Tako skupnost imenuje Marx "prava demokracija". Njena ureditev je istovetna s "samoodločanjem naroda". Na tak način postane posameznik eno z vsemi ostalimi.

Resničnost se je tako po Marxu spremenila v popoln razum. To pomeni, da ni več razlike med državo in posameznikom. Posameznik se s svojo posebnostjo zlije s skupnostjo. Marx ima vizijo "brezrazredne družbe", v kateri ni več razlike med tistimi, ki imajo in onimi, ki nimajo. "Vsak po svojih zmožnosti, vsakemu po njegovih potrebah", tako se imenuje vladajoči princip take družbene ureditve. V njej se lahko človek popolnoma uresniči s svojim lastnim delom. V zgodovinskem procesu se je po Marxovem mišljenju oblikovala človeška svoboda. "Razum je bil od nekdaj, vendar ne vedno v razumski obliki." Iz "oblik obstoječe resničnosti" se bo "razvila prava resničnost". Naloga zgodovine je utrditi "resničnost tostranstva". Marx govori o "filozofskem nastajanju" sveta.

Te ideje so nadalje oblikovale kasnejše komunistične partije. Približno predstavo tega, kako naj izgleda komunizem in kakšen tip človeka naj ga oblikuje, nam sporoča stavek iz statuta nekdanje KP SZ: "Komunizem je visoko organizirana družba ljudi z visoko zavestjo, ki delajo svobodno, v kateri bo obstajalo družbeno samoupravljanje; v njem bo postalo delo za dobro družbe življenjska potreba, zavestna nujnost in vsak bo uporabil svoje sposobnosti v korist naroda."

Na tej točki pa nam postane jasno, kako zelo so si te vizije in predstave izposodile duhovni univerzalni - absolutni nauk. To je se pravi, je stanje zavesti človeštva, ki je bil pogoj marksistov za komunizem, nič drugega kot kot do materije pripognjen hermetični princip, "ko sprejema vse, vse odda in s tem vse prenovi."

Poznan je proces samouresničitve človeka, pot, po kateri mora človek iti proti svobodi. Pot preobrazbe človeka bi lahko enako označili za pot "filozofskega nastajanja" substance človeka. Do podrobnosti lahko sledimo temu, kako je Marx v materialni svet prestavil uresničitev ideala, do česar pa po absolutnem univerzalnem nauku lahko pride le s prehodom v božanski svet. To je Marx storil tako, da je zanikal izvirni greh( kar tudi mnogi novodobni duhovni vodje, guruji in učitelji) in je videl izključno človekovo domovino v svetu materije.

Marxa so močno preganjali beda in stiska njegovega časa. Začetek industrializacije v Veliki Britaniji je ustvaril nov razred ljudi, proletariat, razred ljudi brez imetja. V "zraku" je bilo moč slutiti izkoriščanje in ubobožanje človeških množic. Sočasno pa je šlo še za drugačen razvoj. Porajajoča se znanost je vse bolj raziskovala naravo in odkrivala njene skrivnosti ter zakonitosti. Vedno več ljudi se je odvračalo od usmerjenosti na onostranstvo, z vso energijo in inovativnim duhom so se lotili preoblikovanja zemeljskega življenja. Posledica je bil vsakovrsten tehnični in industrijski razvoj. To je bil čas industrijske revolucije, čas silovitega prodora. Misel na raj, ki neuničljivo živi v človekovem srcu, se je na zemeljskem svetu skoraj sama od sebe preusmerila v prihodnost. Pomembno je bilo le narediti uporabne še neodkrite zaklade, skrite možnosti in energije v naravi in človeku za življenje v tostranstvu.

Tako si je človek ustvaril novo podobo samega sebe. Leta 1842 je takrat izšla knjiga, ki je na nepredstavljiv način predramila evropske duhove. To je bilo veliko delo Ludwiga Feuerbacha: "Bistvo krščanstva". V tem delu avtor briljantno opisuje, da je religija samo projekcija hrepenenja človeka v atmosferi, da sta Bog in Kristus lastnost človeka, ki projicira navzven. Freuerbach usmeri človeka na samega sebe in ga kliče, naj spozna in razgrne svoje lastno bistvo. Vsi ideali religije po Freuerbachu niso nič drugega kot pravo bistvo človeka. Toda kot "človeka" pozna Feurbach samo materialnega človeka, ki ga zaznavamo s čutili. Frederich Engels, tovariš Karla Marxa, je kasneje pisal o Feurbachovi publikaciji: "Osvobajajoče delovanje te knjige moraš doživeti sam, da bi si lahko o tem ustvaril predstavo." Navdušenje je bilo vsesplošno.

Nadaljnji razvoj in osvajanje novih dežel je bilo v silnem prodoru. Tako je povsem razumljivo, da se je vizija popolnosti ukoreninila v podobo zemeljskega življenja in sveta. Vizija se je povezala s humanizmom. Protislovje je v tem, da je bilo z novim prodorom najtesneje povezano obubožanje in nastanek proletariata, je na zemeljski način postalo uporabno: kajti ravno proletariat naj bi bil v prihodnosti razred osvobojenih. Humanizem, emancipacija človeka v zemeljskem, se je končno zdela blizu uresničitvi. Toda tedaj še niso mogli vedeti, da bi borba človeka, postati pravi človek na naši življenjski ravni, naletela na nepremostljivo mejo in bi prizadevanje to mejo prekoračiti, privedlo do samouničenja. Marx in njegovi nasledniki so predpostavljali, da bi človek lahko iz sebe samega razvil še veliko psihičnega bogastva in si podredil iz kraljestva te narave silne vire. Da bi prizadevanje, povsem izkoristili naravni potencial, nazadnje preobremenilo človeka in naravo samo ter ju pripeljalo do obubožanja, takrat bojevniki za to idejo še niso spoznali.

Pa še marsičesa drugega niso mogli vedeti. Metoda razvoja pravega človeka je po Marxu metoda kritike, merjenje zemeljske resničnosti z idejo tistega, kar naj bi bilo in boj proti vsem oviram, vsem oblikam zatiranja, ki so v nasprotju z pravim človekom. Ta boj so vodile kasnejše komunistične partije. Le kdo bi lahko sredi prejšnjega stoletja vedel, da se bo boj za osvoboditev končal z zatiranjem naroda v imenu komunizma? Marx in Engels sta hotela premagati zakon te zemeljske narave. Izhajala sta iz tega, da bi se v komunistični družbi porazgubila "antagonistična protislovja", oz. družbena protislovja. Vendar na bi bila vsa delovanja, vsi načrti delovanja v lastni svojskosti končno razodeta na tem svetu. Svet, katerem živimo, nam pokaže v nekem trenutku našega življenja svoj pravi obraz. Po intenzivnem in bolečem prizadevanju za popolnost na tem svetu lahko vsakdo pogleda v njegovo notranjost: bil je, je in bo svet nasprotij, svet vzpona, razcveta in zatona, svet borbe in smrti. Zakona nasprotij komunizem ni mogel premagati. Temeljni zakon našega naravnega reda je, da se najbridkeje uresničuje na tistih, ki ga hočejo premagati na tem svetu. Komunizem je s svojim prizadevanjem prinesel na svet neskončno trpljenje, a tudi globoko segajočo izkušnjo.

Marxa je tako potrebno postaviti z glave na noge. Kajti kdor hodi po duhovni poti, si prav tako prizadeva za popolnim. Tudi mi želimo premagati na tej poti vse zakone dvojnosti in igro nasprotij. Zato moramo brezpogojno pogledati v bistvo sveta. Na duhovni poti je potrebno izkusiti misterij križa in naša naloga je dopolniti ta misterij na samemu sebi. Kajti samo tako se lahko razvijemo v pravega človeka. Mi moramo sebe uresničiti z delom, z delom na sebi, tako da pripravljamo v sebi pot božji Svetlobi. Brez temeljne revolucije v sebi tega stanja ni mogoče doseči. Vendar se moramo kot ljudje izpolniti tako, da stopamo po poti preoblikovanja. Tako se naš notranji duhovno-duševni človek dvigne nad čas in prostor ter se, odrešeni prijemov materije, vrnemo v svojo domovino. Družbena realnost je mnoge razočarala in odvrnila od te poti. Je pa veliko vprašanje, koliko ljudi lahko v tem času dobe Vodnarja ustrezno sklene ter zmore Marxa postaviti na pravo mesto.

Leta 1776 je angleški ekonomist Adam Smith napisal svoje delo. V delu je zagovarjal princip svobodnega podjetništva Karl Marx ga je označil kot kapitalizem. Socialistična ideja je bila v principu usmerjena na pravično razdelitev naravnega bogastva, ki je človeku na razpolago. Cilj socializma je bila brezrazredna družba, v kateri bi dobil vsak po svojih potrebah. To je nedvomno materialna varianta krščanstva. Verjetno je zato postavila krščanstvo v nasprotje socializmu (Antikrist). Socializem je obljubljal enake vrednote kot krščanstvo, izpolnitev obljubljenega pa je iskal na snovni ravni tega sveta.

In kakšno izbiro ima današnji moderni človek, ko se uresniči vse prednosti socializma? Mnogi smo lahko opazovali vzpon in padec komunizma. Komunizem, ki naj bi prinesel enakost za vse, se je izkazal za komaj kaj drugačnega od današnjega kapitalizma. Samo pri denarju se je zmotil. S stališča navadnega državljana sta se oba sistema v glavnem že povsem približala. Socializem in njegova skrajna veja, komunizem, sta svet zelo spremenila. Je bilo že od začetka kamenje, namesto kruha? Ali so mnogi uvideli, da je dogmatična vera v teološko nebo ali materialno blagostanje ne pripelje človeka niti za korak bližje k Stvarniku? Zakaj človek bo prejel prav tisto, za kar prosi. Ko prosi v čistem, notranje doživetem krščanstvu, je rezultat drugačen kot takrat, ko zahteva za svoj osebni mali jaz materialno bogastvo.

No ni mogoče zanikati, da se ob strmenju po idealnem sprostijo predvsem prvine Bratstva v službi človeštva. Toda istočasno je napolnjena tudi druga skledica tehtnice "Dobro tega sveta se vedno spremeni v slabo". Ali z drugo besedo, sedaj v začetku enaindvajsetega stoletja, bodo bogati še bogatejši in revni še revnejši. Kje so sedaj socialistični ideali? Idealisti, ki so pred desetletji širili svoj ideal pravičnega sveta so razočarani. Vsi za enega, eden za vse. Od tega smo ta trenutek zelo oddaljeni.

Tako se vrača stanje srednjega veka. Strah pred oblastjo, terorizmom in tolpami raste. To so rodovitna tla, ko se množice ljudi spet ozirajo po "odrešitelju", po tistem, ki obeta spet delo in kruh (kot mnogi diktatorji), ki bo ljudi razbremenil, jih pustil svobodno dihati in jim dal občutek, da skrbi zanje. Je to na svetu sploh mogoče? Vse se znova obrne v svoje nasprotje, dobro in slabo sta sadeža istega drevesa. Izhod je v tem, da kdor je pripravljen, da opusti to prizadevanje in se postopno odpove svojemu zemeljskemu jazu, ki je pravzaprav motor in vzdržuje nasprotja, lahko najde izhod.

http//www.ezoterika.s5.com