Veliko je samo-zadovoljstvo sodobne znanosti in njeni dosežki so brez primera. Pred-krščanski in srednjeveški filozofi so morda pustili za seboj nekaj mejnikov v neraziskanih rudnikih, toda odkritje vsega zlata in neprecenljivih draguljev dolgujemo potrpežljivemu delu sodobnega učenjaka.

In tako ti izjavljajo, da je pristno, dejansko vedenje o naravi Kozmosa in človeka docela posledica nedavnega razvoja. Razkošna sodobna rastlina je zrasla iz mrtvega plevela starodavnih vraževerij.

Nekateri od sedaj živečih ljudi so z dozorevanjem sadu pravilno preživetih življenj začeli to novo stopnjo svojega obstoja z določnim prevladovanjem Višjega nad Nižjim Jazom.

Ko ta isti zakon deluje v obratni smeri, je vzrok za to, da so jo drugi začeli z določnim prevladovanjem Nižjega nad Višjim Jazom. Prvi je rojeni “svetnik”, drugi rojeni surovež. Pa vendar sta oba človeka; in svetnik lahko postane surovež, surovež pa svetnik.

- Seme mora biti živo in polje preorano. Ko sta ta dva pogoja izpolnjena, bo tam zrasla čudovita iskrena duhovnost. Bolj kot so čudovite sposobnosti resničnega razlagalca nekega učenja, bolj preudaren bo njegov poslušalec, in bolj, ko so te lastnosti čudovite in nenavadne, bolj zagotovo bo to privedlo do duhovne prebuditve in ne obratno. Samo tisti so resnični duhovni učitelji in samo takšni so resnični učenci oziroma resnični aspiranti. Za vse ostale je duhovnost le igra. V njih je le majhen del prebujene radovednosti, gorí le majhen ogenjček intelektualnega stremljenja, toda dejansko se nahajajo na zunanjem robu obzorja vsakršne religije in duhovnosti.

- Neprimernost knjig kot sredstva za hitrejši duhovni razvoj je razlog, zaradi katerega lahko skoraj vsak izmed nas govorí lepše o duhovnih stvareh, a mu to vsekakor ne zadostuje, da bi tudi v dejanjih in načinu, kako življenje živi, pokazal resničnost svojega duhovnega življenja. Da bi torej spodbudili razvoj duhá, mora našo dušo k temú spodbuditi druga duša.

Od velikih duš se lahko naučimo, kaj ima v življenju resnično vrednost. Ko bomo hodili po njihovih stopinjah, bomo spoznali, kaj je pravi zaklad v življenju.

Kaj dušo izpolni in česa si želi? S poslušanjem velikih duš, kot je na primer Prahlad,* izvemo, da se nam materialne želje usedejo globoko v srce, zato ker smo že od nekdaj pogojeni. Tudi če že razumemo, da kaj ni dobro za nas, to še vedno zelo težko premagamo. Potrebujemo odločnost in potrpežljivost, um pa moramo zaposliti z višjimi rečmi.

Človek je manifestacija duhovne monade v fizični materiji, je iskra Enega duha. Končni cilj človeka, posameznika je, da privede svoje fizično življenje in aktivnosti pod popoln in zavesten nadzor duše, ki je odsev monade ali notranjega Kristusa.

Na ta način mora obvladovati okoliščine in napraviti okolje za inštrument, s katerim upravlja materijo. V tem procesu mora delati s pomočjo energije, ki je tudi poznana kot električna sila, in ki jo mora usmerjati skozi tri vrste oblik, ki se izražajo kot:

Kaj je tisto, ki najbolj zaznamuje človeka kot iskalca? To je občutek tujosti do zunanjega sveta.V človeku živi trdovratno, razjedajoče in neizbrisno hrepenenje po izgubljeni enosti. Svet to zavrača. Človek se ozre naokoli, poskuša najti odnos do sveta in doživlja zemljo kot neplodno, sovražno področje. Kakšna absurdna situacija! Kaj pravzaprav človek dela na tej zemeljski obli?

To spoznanje je za človeka – iskalca odločilnega pomena. Občutek nevzdržnosti, ki nastane zaradi spoznanja absurdnosti, se nas lahko poloti nenadoma. To je edinstven trenutek v našem življenju, ko odpade občutek vsakdanje varnosti, trenutek, ko naša zavest v trenutku spozna, kako tuj in sovražen je ta svet. Da, nujno je, da boleče doživimo to stanje, da se vedno jasneje pojavlja naše hrepenenja po božanskem izvoru.

- "Veliko ljudi - med katerimi je tudi veliko dobrih - je prepričanih, da je samo materialno tisto, kar lahko koristi človeku, in edino, kar lahko človeka poteší. Celo religija, Bog, večnost ter duša, vse to jim prav nič ne koristi, ker ne prinaša denarja in drugih fizičnih dobrin. Za takšne ljudi so popolnoma nekoristne vse stvari, ki ne zadovoljujejo čutil in raznih drugih oblik človeške požrešnosti.

Ljudem "zdravega razuma" je koristno le tisto, kar lahkó zadovoljí njihove osebne potrebe. Za té ljudi, ki se nikoli ne dvignejo nad prehranjevanje, pitje, rojstva potomcev in umiranje, so pomembni edino čutni objekti; zato morajo takšni še malce počakati in se še velikokrat roditi oziroma reinkarnirati, da bi se naučili občutiti vsaj najbolj slaboten motiv za karkoli veličastnejšega."

Za odnos kot tudi za vse ostalo v življenju je lahko samo en namen, in to je, da se odločimo Kdo Zares Smo.

Zelo romantično je reči, da niste bili »nič«, dokler ni prišel ta poseben 'ona ali on', ampak to preprosto ne drži. Še več, zaradi tega je ta posebna oseba izpostavljena neverjetnemu pritisku in mora biti vsemogočna, kar v Resnici je, vendar ne v odnosu do te osebe.

Ker noče, da vas »razočara,« se na vse načine trudi in počne vse mogoče in nemogoče, dokler tega ne more več. Enostavno ne more več živeti vaše predstave o njej sami. Nič več ne more igrati vloge, ki ste jo dodelili. Nezadovoljstvo oblikuje in gradi. Jeza omejuje in pokorava. Prvo čustvo ustvarja in pospešuje medtem ko drugo zavira rast udeleženih v odnosu.

"Ljudje v sodobni dobi vse preveč razpravljajo o delu in istočasno zanemarijo misli. Delo je res zelo koristno, toda to je posledica razmišljanja. Majhni manifestaciji energije skozi mišice pravijo delo. Toda ko ni miselne ideje, tudi dela ne bo.

Zato raje napolnite vaše misli z veličastnim mišljenjem in visokimi ideali ter le-te vsakodnevno sebi podarite, pa bo posledica tega veliko delo. Ne govorite toliko o popolnosti, temveč povejte, da smo popolni. Prav hipnotizirani znamo biti s prepričanji, da smo majhni, da smo se rodili in bomo umrli ter zato živimo v nekakšnem stanju konstantnega strahú.

Naše življenje se vrti okrog hrepenenja, ki nastopa v mnogih oblikah: kot domotožje ali hrepenenje po daljavah, kot močna želja ali pomanjkanje, koz zaljubljenost ali strast. Vsi nenehno nekaj pričakujemo, naj bo to poklicno ali doma, v materialnosti ali duhovnosti. Spoznavam, da je vzrok vseh naših človeških hrepenenj iskanje smisla našega življenja.

Kdor si je v svojem življenju postavil za cilj, da bo sledil nežnim pričakovanjem, ki jih goji dozdevno nezahteven človek, je bil prav gotovo zelo presenečen nad vsemi željami in potrebami, ki se pokažejo. Ni tako preprosto spoznati vse naše prikrite potrebe, saj se jih ponavadi sploh ne zavedamo. In če se nam enkrat želja izpolni? Po nečem smo zelo hrepeneli leta, morda desetljetja dolgo. Končno je prišel dan ko to lahko izpolnimo, toda kje je ostal pričakovani občutek sreče? Morda smo žrtvovali vse, da bi dosegli ta cilj, da bi dosegli ta položaj, toda uspeh je klavrn.

Ko premišljujem o pojmu pogum, se mi vzbudijo različne lastne asociacije. Lahko si različno razlagamo, kako se pokaže pogum v našem življenju. Vemo, da obstaja fizični pogum, socialni pogum in pogum, da kaj vzdržimo. Vendar pa bi rad v tem članku nakazal na duhovni pogum in v kakšnem odnosu je duhovni pogum do nam znanih oblik poguma.

Poenostavljena razlaga poguma je: nekaj drzniti si, si upati narediti kaj težkega, rizičnega. Zgodovina človeštva nam poroča o velikih junakih preteklosti, ki so se odlikovali z pogumnimi dejanji. Obstaja športni junaki in drugi "junak", ki so vzor norm in vrednot. Kot majhni otroci smo potrebovali pogum, da smo ponudili tujcu svojo roko. V marsičem so nas starši in odrasli opogumljali. Na tak način se v človeku razvijeta moč volje in vztrajnost, ki sta seveda potrebna, da smo si ali si pridobimo mesto v življenju. Za nekoga, ki si "vse upa, je pravi junak. Tudi pogum glavnih junakov v pravljicah pri otrocih ojača občutek poguma.

Jnana joga je pot znanja in modrosti. Temá neznanja se obsije z lučjó védenja. Znanju sta v skladu z jnana jogo lastna vsaj dva aspekta: ogenj in svetloba. V ognju védenja zgorijo vse nečistosti našega razuma, vzporedno s čimer se razsvetlí naše notranje zavedanje.

Toda tó samozavedanje se ne pojavi kar samo. Kliče po praksi na področju razločevanja med resničnim in neresničnim, odpovedi željam, tako zemeljskim kot tudi vzvišenim, mojstrstvu nad razumom in čutili ter po močnem hrepenenju po samospoznanju.

Več ali manj je življenje maškarada. Ples je v polnem zamahu. Vsi nosijo maske. In tako ostaja odprto vprašanje , kdo je ta ali oni plesalec. Nekateri so prepričani , da vedo, kdo se skriva za neko masko, toda ali se ne motijo?

Pride polnoč in vsi snamejo maske nenadoma je jasno, kdo je kdo. Tako vsi plešemo na odru življenja, skriti za maskami, dokler tudi za nas ne zadoni » hora est« in postane jasno, kdo in kaj sploh smo.. Kaj je resnično pri človeku in kaj le videz? Ali človek ne skriva za svojim obrazom pravega bistva? Ali lahko njegovo bistvu sploh spoznamo? In kako ga spoznamo?

Če pogledamo zgodovino človeštva, so navadno spremembe potekale zelo dolgo, recimo milijone let, da se je ustvaril planet, stotine tisoče let, da se je razvila ena rastlinska ali živalska vrsta, celo človek se je razvijal skozi vse prejšnje oblike skoraj milijon let, ampak vseeno nam je danes ves ta napredek samoumeven. Težko se spomnimo, da smo pred sto leti še potovali s konji, danes pa imamo tehnološko revolucijo, ko smo prepleteni s tehnologijo in se s plovili premikamo celo že v vesolje.

Ta napredek je primerljiv, kot če bi se dojenček rodil zjutraj in bi bil do popoldneva že polnoleten. Cikli si sledijo iz dobe v dobo hitreje. In te cikle so najbolje opisali že Maji, saj so napovedali in prikazali to pospeševanje, mi pa smo dejansko lahko živeli v zadnjih treh evolucijskih ciklih.

Žal se s tem vprašanjem ne ukvarja prav veliko ljudi, a prav tradicionalna predstava, da smo fizično telo z nekaj razuma, je kriva sedanjemu mizernemu položaju človeka. Očarani z materialističnim pogledom na svet sprejemamo omejitve snovnega sveta kot bistvene in pozabljamo na našo resnično, duhovno naravo. Počutimo se kot smet v vesolju, nemočni in izpostavljeni stiskam in pomanjkanju, ne zavedajoč se, da je to le pogled z zornega kota, ki ga omejuje materialnost.

Žalostno je, da razen materialnosti kaj drugega pravzaprav sploh ne poznamo. Neznanka so nam naša čustva, zavest, podzavest in notranji svet, ki jih obravnavamo kot nekakšno pritiklino telesnosti. Pozornost sedanjega človeka je zožena na službene, karierne, družinske, osebne ali eksistenčne probleme, za kaj drugega ni časa. A to terja velike žrtve.

Danes, v času velike dostopnosti najrazličnejših informacij na vsakem koraku, se človeku kaj rado zdi, da je nekaj, kar je že prebral in slišal, "znano" in "doseženo". Da nekaj vedeti, avtomatično pomeni to tudi uresničiti, manifestirati. In postane nabiralec informacij . Vendar je to ena najpogostejših pasti za duhovne iskalce danes. Imeti informacijo o nečem, še ne pomeni, da smo že samo s tem postali kakorkoli drugačni. Kakšen odnos pa imamo do nekega védenja, ali nas je kakorkoli spremenilo, nam odprlo globlja spoznanja - ali zaradi tega védenja živimo drugače, bolj etično?

Se duhovnost pojavi kar sama od sebe, tako kot dež ali sneg?
Da duhovnost je, že čivkajo vrabčki na vejah . Kaj pa je - duhovnost? In - kje je? Zelo razširjeno je prepričanje, da je duhovnost nekaj notranjega, nedotakljivega, nedosegljivega, kar je težko opisati, kaj šele izraziti. Mnogi pa so, ki menijo, da je duhovnost nekaj zunanjega, otipljivega, kar se da ustvariti, celo nabaviti in imeti.

Nekje sem prebrala:
»Bog bi lahko samo z mezincem mignil, pa bi spremenil svet!«

Seveda bi lahko. V duhu svoje zavesti tako čutim. Še več. Celo povsem jasno mi je. A ne bo! Zakaj bi? Svet dualnosti je naša izbira. Kdor tako dojame ali nikakor ne more dojeti, prav nič ne spremeni tegale dejstva.

Podali smo se v veliko pustolovščino, ki ji pravimo življenje tukaj in zdaj. Radodarni Bog pa nam je dal: platno, nit, sukanec in škarje - torej vse, no zdaj se pa znajdi - kakor veš in znaš. In jezna sem, ker še vedno iščem tiste prave niti, škarje postanejo tope, sukanca mi zmanjka, platno mi razpade… Od jeze mi gre na jok, da se zdim sama sebi nekakšna drama..., ker se mi več ne da vedno znova brusiti škarje, iskati prave niti…Rada bi že kdaj povedala takole: »Poslikava tegale platna mi je zares všeč, tako zelo, da sem notranje srečna, notranje izpolnjena«.

Tako pa spoznavam samo to, da se moj svobodni kreativni Jaz spreminja v nov pogled, v strogo Odraslost…, saj opažam, da se skoraj ne smejem več. Zaradi preobilice spoznanj, ah preveč, ki so bila potrebna, da se prelevim v eno samo držo za določen čas. Upam…

V zadnjih letih ljudje z velikim vplivom na javno mnenje pogosto obsojajo vse hujše nasilje nad kristjani. Pa niso deležni nasilja le kristjani. Pot v nasilne vstaje in pohode nad druga ljudstva pripravljajo tudi države, ki se bolj ali manj odkrito vmešavajo v življenje drugih držav sveta.

Biti prvi, imeti vse več! Prvi in največji pri izkoriščanju ljudi in naravnih bogastev, vsiljevanju načina življenja, maščevalnosti in uničevanju narave. Potem pa so trdovratni samozvani svetovni policaji presenečeni, ko se jim lastna setev negativnega spreminja v zasluženo žetev.

Navezanost v življenju je prevladujoč vzrok za naše trpljenje. Pri tem običajno pomislimo na razne posamezne primere navezanosti. Toda v bistvu gre v osnovi za to, da smo navezani na svojo vlogo v življenju. Ta je minljiva zato slejkoprej taka navezanost ne more prinašati trajne sreče, svobode, miru in kar je še drugih kazalcev naprednosti v razvoju duše.

Minljive so tudi vloge naših soigralcev in vse posamezne zgodbe Življenja. Pomislimo samo na umiranje naših svojcev za ilustracijo trpljenja, ki ga prinaša navezanost. Na kaj pa se potemtakem lahko opremo, kaj nam je sploh lahko trajno upanje? Odgovor obstaja v konceptu, oziroma afirmaciji »Jaz sem« in pa v konceptu duhovne ljubezni.

V kolikor besedo"magija" poiščemo v nekem leksikonu , bomo tam prebrali, da je to "čarovništvo". Nadalje boste našli podatke, da so Grki in Babilonci magiji posvečali določeno filozofsko osnovo in da so neoplatonisti v magiji videli sredstvo za pot vzdigovanja zavesti. V kolikor o magiji želimo izvedeti nekaj resničnega, bistvenega, to zagotovo ne bomo našli v nobeni literaturi.

Do pravih informacij o magiji lahko pridemo samo v poglabljanju v univerzalno učenje. To ni napisana knjiga, ampak duhovna oblika Božanskega delovanja, to je filozofija duhovnega zakona, svetloba, ki nam razodeva očetov načrt. V tej univerzalni filozofiji so brez dvoma napisane resne in dobre knjige, no, resnično doumevanje,spoznanje so posledica praspomi janja in temeljne spremembe.

Kdo sem, da bi sodil, človek?
Kdo, da bi učil, kdo, da bi kazal pot, da se TI ne bi izgubil?

Vse modrosti najdemo v svojem srcu in vsa vprašanja se nahajajo v nas. Lahko »učimo«, lahko se pogovarjamo in govorimo o sebi in Učimo sebe na lastnih napakah. Potrebna pa je jasnost misli, ponižno sprejemanje kar je namenjeno nam na poti, katero si začrtamo in na poti, po kateri hodimo. Sodimo, ko ne razumemo.

Sprejmimo, da ne moremo vsega razumeti in nam tudi ni potrebno. Če želimo biti srečnejši, si lahko olajšamo vsakodnevne malenkosti, ki jih nismo sposobni razumeti, namesto da kažemo s prstom na drugega, saj so trije obrnjeni proti nam.

1. Uvod
Želim povedati in pokazati da bi vsakdo lahko bil svoboden in srečen. Od tega nas loči neznanje. Da bi se osvobodili trpljenja in pridobili mir v svoji duši moramo priti do določenih spoznanj in v ta namen rabimo znanje pa tudi orodja, oziroma orožja na poti k tem spoznanjem. Za istočnico bom navedel dve navidez nesmiselni trditvi, ki pa predstavljata ključ za naprej.

Prva: »Nihče nas ne sili biti slabe volje, ampak je to naša avtomatična reakcija, ki ne odraža zavestne svobodne izbire.« Druga: »Nihče nam ne more preprečiti, da bi ljubili svoje sovražnike.« V kolikor bralec smatra trditvi za argumentirano oporečni si naj prihrani nadaljno prebiranje.

Kot otroku so se mi neko obdobje ponavljale iste moraste sanje. Iz današnjega gledišča sama vsebina ni bila nič posebnega, kljub temu pa sem jo takrat doživljal kot živo grozo in močan strah.

In potem se je neke noči zgodilo nekaj zanimivega. Sredi morastih sanj sem doživel spoznanje, da sanjam. Jasno sem se zavedal, da samo sanjam. Spomnim se, da sem v tistem trenutku celo vedel, da se lahko kadarkoli zbudim. In se tudi sem - samega sebe zbudil. In se potem zopet potopil v spanje in sanje. Ne morem opisati, kakšno olajšanje je bilo ob spoznanju, da imam nadzor nad sanjami. Moreča izkušnja se je povsem spremenila. Strah je bil sicer še vedno prisoten, ampak istočasno sem se upal poigravati z njim. Kakšna svoboda, ker sem imel večjo moč, kot jo ima strah. Upal sem zavestno vstopiti v sanje in imel sem moč izstopiti.