- Seme mora biti živo in polje preorano. Ko sta ta dva pogoja izpolnjena, bo tam zrasla čudovita iskrena duhovnost. Bolj kot so čudovite sposobnosti resničnega razlagalca nekega učenja, bolj preudaren bo njegov poslušalec, in bolj, ko so te lastnosti čudovite in nenavadne, bolj zagotovo bo to privedlo do duhovne prebuditve in ne obratno. Samo tisti so resnični duhovni učitelji in samo takšni so resnični učenci oziroma resnični aspiranti. Za vse ostale je duhovnost le igra. V njih je le majhen del prebujene radovednosti, gorí le majhen ogenjček intelektualnega stremljenja, toda dejansko se nahajajo na zunanjem robu obzorja vsakršne religije in duhovnosti.

- Neprimernost knjig kot sredstva za hitrejši duhovni razvoj je razlog, zaradi katerega lahko skoraj vsak izmed nas govorí lepše o duhovnih stvareh, a mu to vsekakor ne zadostuje, da bi tudi v dejanjih in načinu, kako življenje živi, pokazal resničnost svojega duhovnega življenja. Da bi torej spodbudili razvoj duhá, mora našo dušo k temú spodbuditi druga duša.

- Na tej poti pa obstojijo še veliko večje nevarnosti, in sicer glede odpošiljatelja, duhovnega učitelja. Med njimi je veliko takšnih, ki so globoko pogreznjeni v svojo nevednost, a so vseeno ponosno mnenja, da zmorejo vedno vse in še več ter oporo ponudijo tudi drugim ljudem; tako slepec vodi slepca in oba končata v jarku ob poti.

- Bedaki bivajo v temi, modri v svojem razumevanju, medtem ko se tisti, ki so obdani z lažnim poznavanjem, vrtijo v krogu in opotekajo sem in tja, kot bi slepci kazali pot slepim.

- Pogoji, ki naj krasijo učenca, so čistost in resnična žeja za modrostjo ter vztrajnost. Prav nobena nečista duša ne more postati duhovna. Čistost misli, govora in dejanj je tisto, kar je absoluten predpogoj za tistega, ki naj bi postal duhoven. Kar zadeva žejo po modrosti, tukaj pa velja staro pravilo, ki pravi, da vsi dobimo tisto, kar si zaslužimo. Nihče med nami ne more dobiti prav nič drugega razen tistega, k čemur je obrnjeno njegovo srce.

- Bhagavân Ramakrishna (prečrkovano:"Ramakrišna") je pogosto pripovedoval zgodbo o ljudeh, ki so se odpravili v nasad mangovih dreves in se ukvarjali s preštevanjem listov, vej, dreves, preučevanjem njihove barve, primerjanjem njihove velikosti ter si vse tó tudi skrbno zapisovali. Nato pa so začeli z razpravo o teh temah, ki so sicer bile nedvomno zelo zanimive. Toda enemu med njimi, ki je bil nekoliko bolj občutljiv, se vse to ni zdelo prav nič zanimivo in je namesto tega raje ugriznil v mango. Ali ni bil on bolj moder?

Zato raje to preštevanje listov, vej in zapisovanje opomb prepustite drugim. Takšna oblika dela seveda ima svoj namen, toda v sferi duhovnega nima kaj iskati. Med ljudmi, "ki preštevajo liste", duhovnega človeka ne boste nikoli srečali. Religija, najvišji namen, tisto najsijajnejše v človeku ne zahteva takšnega dela. Če želite postati bhakta, za to sploh ni potrebno, da veste, kje se je Krishna (prečrkovano: "Krišna", op. prev.) rodil, v kraju Mathurâ ali Vraja, kaj je počel in ali poznate natančen datum, ko je oznanil svoje modrosti iz Gite. Želel si je le, da začutite hrepenenje po čudovitih lekcijah o dolžnosti in ljubezni zapisanih v Giti. Vsi ostali podatki o avtorju so tukaj le intelektualcem za zabavo. Naj kar imajo tisto, kar želijo. Na njihove učene polemike recite "Shântih, shântih," ("Mir, mir", op. prev.) in raje mirno "jejte sadeže mangovega drevesa.

- Čistost srca in duše je sine qua non doseganja duhovne resnice zase ali za njeno prenašanje na druge ljudi.

- Duhovnosti, ki je najvišje spoznanje in najvišja modrost, ni mogoče kupiti ali pridobiti z branjem knjig. Lahko pretaknete vse kotičke sveta, preiščete Himalajo, Alpe in Kavkaz, lahko se potopite do dna morjá ali čakate nanjo v skritih kotičkih Tibeta in puščave Gobi, toda prav nikjer je ne boste našli, vse dokler jo ne boste pripravljeni sprejeti in dokler ne srečate svojega učitelja.

- Učitelj ne sme učiti iz koristoljubja in drugih sebičnih motivov − zaradi denarja, imena ali slave; njegov delo mora biti narejeno iz ljubezni, torej opravljeno zaradi čiste ljubezni do človeštva nasploh. Edini medij, preko katerega se duhovna moč lahko prenaša, je ljubezen.

- Kar zadeva učitelja, je potrebno najprej preveriti, ali pozna duha svetih besedil. Ljudje vsepovsod po svetu prebirajo Biblijo, Vede in Koran; toda té knjige vsebujejo le besede, stavčne skladnje, etimologijo in psihologijo, so le suhe kosti religije oziroma duhovnosti. Učitelj, ki se na veliko ukvarja z besedami in dovoli razumu, da ga odnese skupaj z besedami, izgubi ta duh.

Le poznavanje duhá svetih spisov je tisto, kar odlikuje resničnega religioznega učitelja. Mreža besed, zapisanih v svetih spisih, je podobna velikemu gozdu, v katerem se človeški razum pogosto izgubi in potem ne najde izhoda. Mreža besed je velik gozd; je razlog radovednemu tavanju razuma. Ti različni načini združevanja besed in govorjenja v čudovitem jeziku in različni načini razlaganja razlik v svetih spisih so namenjene le prepirom in užitkom priučenih, vendar nič ne prispevajo k razvoju duhovne zaznave.

Vir: Bhakti joga (Svami Vivekananda).