Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zacetnik-Zalost-Dozdevanje-Smer

Začetnikove žalosti petek, 10. junij 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Nekateri od sedaj živečih ljudi so z dozorevanjem sadu pravilno preživetih življenj začeli to novo stopnjo svojega obstoja z določnim prevladovanjem Višjega nad Nižjim Jazom. Ko ta isti zakon deluje v obratni smeri, je vzrok za to, da so jo drugi začeli z določnim prevladovanjem Nižjega nad Višjim Jazom. Prvi je rojeni “svetnik”, drugi rojeni surovež. Pa vendar sta oba človeka; in svetnik lahko postane surovež, surovež pa svetnik. V obeh primerih je to mogoče le za ceno strašanskega napora, najsi navzgor ali navzdol. Prvi lahko križa meso in se znova dvigne v ponovno vstajenje življenja; drugi lahko naredi to, kar je mislil Bunyan, ko je napisal, da si nekateri “izkrčijo svojo pot v pekel preko Kristovega Križa.” Toda pri povprečnem človeku - kakršna sva ti in jaz, bralec - dva Jaza so-obstajata (tako-rečeno) v stanju bolj ali manj nestabilnega ravnovesja. Nobenemu ni mogoče podariti vladanja, razen za ceno precejšnje grenkobe - najsi sramote in kesanja ali nepotešenih hrepenenj, ki odmrejo zelo počasi. Boj morda ni tako zelo hud, razen v prvo-omenjenih izjemnih primerih, vendar je vseeno dovolj hud. Dolgo časa mine, preden se noge navadijo lahkotno hoditi po vzpenjajoči se poti (da ne govorimo o nadaljnjih korakih). In na začetku se na splošno zdi, da ena težava vodi v drugo, in aspirant se počuti, kot da bi bil izgubljen v labirintu, iz katerega ni izhoda. Kako ven? Morda na ta način: Žarek Luči, ki pokuka skozi meglo materialnosti in se dotakne njegovega najbolj notranjega duha je lahko obarvan z odtenkom okna vere, skozi katerega prihaja, ali pa s čisto svetlobo iz vodnjaka Absolutnega, ki nekoga od nas - enega iz razreda povprečnih - spodbudi, da si drzne stremeti. In človek se uči in čuti, da je prvi korak obvladovanje Nižjega Jaza. On se ne more umakniti iz sveta; pomešati se mora s svojimi prijatelji v poslu in družbenih odnosih, opravljati vsakodnevno delo, prihajati v stik z nizkimi in strupenimi vplivi. In odkriva, da je naloga težavna, iznad vseh pričakovanj; vedno znova doživlja neuspeh; toda Luč ga mami, tako da se vedno znova dvigne in bojuje naprej. Začenja z najbolj grobim vidikom Nižjega in po dolgem spopadu končno uspe zmanjšati nadzor apetitov mesa. Postane takšen mojster svojega telesa kot ni nikoli sanjal. Toda delo se je komaj začelo. Onstran grobe materije ga čakajo pol-fizične težnje, pol-čutna nagnjenja; in onstran teh leži v zasedi to, čemur teologi pravijo čisto “duhovno” zlo. Toda Luč sveti in človek se bojuje naprej. Sedaj se bojuje vsak dan, vsako uro, s tako subtilnimi sovražniki kot so zavajanje, napuh, ljubezen do hvale, kritičnost, zavidanje, ki se medsebojno prepletajo kot ovijalke v džungli. In kot da to ne bi bilo dovolj, naleti še na nov vir žalosti. Boril se je, da bi živel v modri tišini; sedaj pa se mu zdi, da je preprosto postal čemeren. Ko se je zadrževal, da ne bi ponavljal napake in neumnosti tistih okoli sebe, naenkrat odkrije, da je v nevarnosti, da bo postal zlovoljen. Čeprav se je jedro pomaknilo iz enega področja v drugo, pa človek odkrije, da se še vedno nahaja v Nižjem Jazu. Izogni se Scili, pazi na Karibdo! Kako naj se odpove vsemu, kar ga veže na grobe radosti in površne posle njegovih prijateljev, pa vendar ohrani hitro in živo sočutje do njih, je problem, ki ga je izredno težko rešiti. Končno se rešitev - kot blisk - pojavi pred njim. Vedno je jemal za samo po sebi umevno, da je ljubil ljudi; dolgo časa je bila njegova priljubljena tema “Navdušenje nad Človeštvom”. In zato je žalostno vznemirjen, ko odkrije - sedaj, ko se je vihar čustev nekako polegel - da v njegovem srcu ni slišati srebrne note Ljubezni. “Srce? Ali imam srce?” se sprašuje v obupu. Če bi le lahko ljubil soljudi! Če bi le lahko šel proti njim s plimovanjem sočutja in ljubezni! Potem ne bi bilo več nevarnosti, da bi postal nečloveški, medtem ko se skuša razviti. Medtem ko bi bil resen in tih, vzdržen in samo-obvladujoč, bi bil lahko vseeno nežen in prijazen, se hitro odzival in pomagal. Toda kako je mogoče izsiliti Ljubezen? Kako naj se prisili, da bo ljubil? Ali je to tvoj primer, bralec? Potolaži se. Prisluhni in pomisli. Življenje je Ljubezen; Višji Jaz je Življenje; zato je Višji Jaz Ljubezen. Ne zgubi poguma; samo vztrajaj. Ko se Nižji Jaz vse bolj in bolj podreja, se Višji Jaz dviguje, čeprav morda postopoma, nezaznavno, kot sončni vzhod na severu. Toda dvignil se bo. In ko Višji Jaz vse bolj in bolj zavzema polje, bosta prišli prijaznost in nežnost ter neizrekljiva, sebe-izničujoča Ljubezen. Gre samo za vprašanje časa. Imej vero in imej potrpljenje. In medtem, po svojih najboljših zmožnostih, deluj, govori in celo (kolikor je le mogoče) misli kot bi deloval, govoril in mislil, če bi čutil tako, kot bi rad čutil. V tem ne bo nobene hinavščine. Inženir, ki koplje globok, širok kanal v trdo skalo, ni hinavec, četudi je rezultat njegovega dela struga reke brez duše; kajti on pripravlja tok, vzdolž katerega bo kmalu tekla voda. Tako je s teboj. Izkoplji globok in širok kanal, pa čeprav se zdi tvoje srce suho kot Sahara. Kajti kmalu boš dosegel točko, ko bo potrebno usekati le še nekajkrat - in glej! Najsi z majhnimi, vendar stalno rastočimi zamahi, ali pa le z enim samim mogočnim zamahom, se bo prelila voda, in z učenjem, kaj je Ljubezen, se boš naučil, kaj pomeni Ljubiti. Ernest Hawthorn Prevod: Anton Rozman Vir: www.teozofija.info/ Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog