O ti bedak,
namesto da bi v življenju,
z mano navezal kontakt,
si me preganjal in sodil,
tako kot Poncij in Pilat,
me izdajal kot Juda Iškarjot,
me pribijal na križ svoji zmot.

Kaj ni že čas o razum,
da odpreš zdaj moj grob,
v katerega si me že davno,
znotraj sebe položil,
da odvališ že to skalo laži,
ki pritiska na tvojo dušo in te duši,
in me z vsem srcem sprejmeš kot tvojo resnico,
me sprejmeš brez besed, kot tvojo ljubezen in tvoj notranji mir.

Jaz sem tvoje darilo. Razumi, samo za tvojo preobrazbo, je vsa ta kalvarija in tvoj križev pot.


stojči Stojan Svet

Dokazovanje temelji na nečem otipljivem, materialnem, razumskem,... Vera pa temelji na nečem predrazumskim, čustvenim, intuitivnem. Človek kot umsko bitje seveda bolj teži k materialnosti, kot pa k nečemu, kar se ne da videti. Je pa tudi odprt k transcendentnemu, kar kaže tudi na nekakšno zaupanje v to smer.

Mnogi so hoteli Boga dokazati in mnogi ovreči ga. Bog je mrtev, je znani citat, zame največjega filozofa vseh časov, Friedricha Nietzscheja. Menim, da je ta njegova misel danes močno prisotna v družbi, a žal, po mojem mnenju, napačno razlagana.

Ni mrtev svetopisemski Bog, ni mrtev Bog, ki se nam razodeva, ni mrtev Bog, ki se je razodel Pascalu in ni mrtev Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ampak je mrtva podoba Boga, ki smo si jo mi sami ustvarili, po Nietzscheju. Bog, ki smo si ga mi ustvarili je še kako živ. Črni malik, ki smo ga skozi stoletja oblikovali je dobesedno vrgel s prestola in obglavil Jahveja. Sedaj pa mu še pljuva v obraz in ga razglaša za mrtvega. Ljudstvo (čreda) pa slepo verjame.

To življenje je ena sama veriga zamujenih, ali nezamujenih, izkoriščenih, ali neizkoriščenih priložnosti.

Koliko ljudi sem že srečal s katerimi bi lahko vzpostavil stik pa ga nisem?

Koliko priložnosti se mi je pojavilo za kak posel, ki jih nisem izkoristil, pa bi jih mogoče lahko.

Vendar človek nikoli ne ve, ali bi mu ti stiki in posli res prinesli v življenje več radosti, ali grenkobe.

Spomnim se, ko me je nekoč ljubica zapustila, ki je nisem bil vreden, ali pa morda ona ni bila vredna mene, ali pa morda nič od tega, kako sem razmišljal in si rekel:

»Dragi Bog, pa ja je nekje neka duša, ki je meni kompatibilna, s katero bi se lahko lepo razumela in delila radosti tega življenja.«

Tako sem razmišljal in ponoči mi je v sanjah prišel glas naj najdem dotično žensko s točno določenim priimkom in imenom???

Brezmejna je moč duha,

govorijo modreci srca... :)


Vendar je treba znotraj sebe,

napraviti tudi kaj prostora zanj, :)

Če imaš v enem kozarcu kamenje,
v drugem pa vodo,
koliko vode boš moral preliti,
iz drugega kozarca v prvega,
da v njem ne bo več kamenja?

Imaš prav.

Človek ne more ničesar storiti, da bi spremenil svet, da pa bi spremenil samega sebe pa lahko stori vse. Bolj, ko se človek poglobi in pogleda v svojo notranjost, tem bolj manjša postaja politična arena. Osebni zgled je najmočnejše orožje za spreminjanje družbe.

Za današnjo novo dobo nekateri opazovalci opozarjajo, da se za navidezno brezbrižnostjo do politike skriva neizprosna avtoritarnost. Svet, ki ga je ustanovila evropska civilizacija, je z današnjo vrsto kulture ušel človeku, zato ga je Gidens primerjal z džaganatom, ki je zaprti voz brez krmila, ki ga hindujci polnega ljudi spustijo z vrha hriba. V spremenjenih okoliščinah so človekove duhovne težnje drugačne in se tudi drugačno izražajo, kot pa so se izražale včasih in kot smo jih bili vajeni. Papež opozarja v svoji okrožnici Fides et ratio, da se moramo opirati tako na vero kot na razum.Pred invazijo protiracionalizma ni varna niti Cerkev, saj se dogaja pretirano poveličevanje čustev, doživetij in topline. Pri protestantih se to izraža s porastom ogromno fundamentalističnih skupin, ki se upirajo modernosti in zagovarjajo vrnitev k Bibliji.

Spoznanje je svetloba in svetloba je človek sam.

Čista sila, ki se razodeva kot sila za vse ljudi je Kristus, ki simbolizira življenjsko polje čiste sile. To je Luč, ki sveti v temo človekovega življenja, da bi rešila izgubljenega. Tako se Kristusova sila lahko v primernem trenutku poveže z dušo. Taki duši lahko rečemo "Jezus", povezana pa je z božanskim Duhom. Kristus je torej božji princip, je vsemogočna prasila.

Svetloba duše je "Jezus"; ta svetloba ni zemeljske narave ampak je nebeška luč, rojena iz božanskega Duha. Te resnice ne bilo mogoče dojeti, če ne bi bila v vseh nas. Simbol te resnice je križ.

Človek sam je istočasno križ in ta, ki je pribit na njem! Zato za človeka ni druge rešitve kot vstajenje v Duhu božjem, v višji samozavesti, vstajenje v Svetlobi.

Pri budistih je simbol svastika. Ta simbol nam kaže na to, da se mora človek v vrtenju pojavov vrteti tako dolgo, dokler končno v sebi ne najde miru in spokojstva. On sam je žrtev. Ogenj žrtve je ljubezen in to, kar se žrtvuje, je njegov resnični Jaz. Bog, h kateremu se moli, je ta, ki prebiva v naših srcih.

Ne zgodi se ravno vsak dan, da bi imel priložnost govoriti z osebo, ki se je rodila na svetovni čakri.

In ker sem se v klepet s tako osebo pred časom tudi zapletel, vam danes ponujam prispevek o tem kako življenje vidijo ljudje rojeni na tem območju, in po čem se razlikujejo od nas ostalih svetovljanov.

Tokratna sogovornica je bila Sigridur Klingerberg z Islandije, sestavek, ki je pred vami, pa ima nekako čudno zgodovino, o čemer si lahko preberete na koncu celotnega sestavka.

Sigridur se je rodila in odrasla v posebnem območju sveta, kar pa ne pomeni že tudi, da se tam cedita med in mleko. Nasprotno! V tem predelu tisti čas - pred nekako 31. leti oz. med letoma 1970-1975 niso imeli urejenih niti sanitarij z odplakovanjem. To je bil tudi razlog, da je po selitvi v glavno mesto doživela pravi šok, saj so se življenske razmere tu zelo razlikovale.

"Ko pa pride on, Duh resnice,
vas bo uvedel v vso resnico."

Smo v veliki kozmični spremembi. Za nami je tehnična, ekonomska in socialna revolucija. Obstaja pa še duhovna revolucija v kateri se že nahajamo, ki pa je še radikalnejša kot prvi dve. Ta revolucija že leta pridobiva na svoji moči ter tu in tam prestopi običajne meje. Dogajajo se epohalne stvari. Vzgoja, znanje, vera, moč v konvencionalnih, tradicionalnih oblikah ne morejo več usmerjati in obvladovati podzavestnih človekovih moči, niti individualno, niti kolektivno. Kar je pred leti še bivalo zunaj zavesti človeka, je danes postalo pomembno za človeka , ki išče smisel življenja. Vedno bolj intenzivno raziskuje nevidna področja. Premnogi iščejo odrešitev v razširitvi in poglabljanju zavesti. To pa je začetek duhovne revolucije - dobe Vodnarja. Vendar moramo pri tem dobro ločiti med dvema možnima potema. Ena pot daje možnost razvoja zavesti, ki je popolnoma usmerjena na Boga in s tem na človeško nalogo. Druga pa nas pripelje do otrdelosti zavesti vse do spodnje meje, ki je podobna živalski zavesti.

Vsi, ki iščejo najvišjo resnico tvorijo kanal - pretvornik, ki spreminja kozmično Kristusovo silo v žarčenje, da tako lahko deluje na zemlji, čeprav ni od tega sveta.

Zato poziv te moči: "bodite božji sodelavci". Ta sila je čisto neosebna, presvetljuje vse in vsakogar. Ljubi svet in človeštvo, vendar ne na način, kot ljubijo ljudje.Božanska ljubezen zase noče ničesar. Vsakemu bitju, ki se je odvrnilo od Boga, pokaže notranjo praznino, včasih tudi dopusti različne bolezni, da bi se s tem človeka povezalo z Njim.

Odzivi na klic Boga s strani človeka so različni. Nihajo od popolnega odklanjanja božanske ljubezni do fanatično gorečega posnemanja z namenom izboljšati blodni izgubljeni svet in ga spraviti z Bogom. Tako se mnoge med dobrim in zlim zablodle duhovno mrtve duše prebudijo in ugotovijo, da ne gre za izboljšanje tega sveta, ampak za premoč nad močmi, duše zapeljujejo in odvračajo od vrnitve v kraljestvo, ki je naš pravi dom in ni od tega sveta.

Gral je v legendah prikazan kot posoda, ki jo je Kristus uporabil pri zadnji večerji. Jožef iz Aritmije, tako pravi legenda, je že takrat imel razkošno gralsko posodo, kamor je prestregel Kristusovo kri pri njegovem polaganju v grob. Lahko gledamo na gral kot na sveto posodo, ki lahko dela čudeže, potem vidimo da se ta motiv ponavlja v vseh mitologijah sveta.

Potem nam je jasno, da temeljijo srednjeveška besedila, ki jih je oblikovalo krščanstvo, na stari tradiciji. Kajti že od najzgodnejših časov je človeštvo gledalo na sonce in mesec kot na posodi, ki sta napoljneni z Božansko energijo. Iz njih so se smeli okrepčati junaki kot plačilo za doživete, nadnaravne dogodivščine in dejanja. V grški filozofiji je govora o posodi za mešanje v "kraterju", v katerem vliva božanstvo prvine in jih pomeša s sončno svetlobo. To zagotavlja novo ustvarjenim dušam, da s tem dosežejo modrost.

Režala sem se varnostniku v Sparu, ki me je uradno in brez pojasnila ustavil na poti iz trgovine. Pod roko sem imela zavitek rumenega toaletnega papirja in čez ramo polno torbo sadja in zelenjave. Še naprej sem se hahljala, ko se mi je z elektronsko pošto moški, ki ga ne poznam, pritožil, da sem mu dvakrat poslala pošto z virusom. Odgovorila sem mu, da se pač vsak enkrat prvič sreča z virusi, ki delujejo kot pač delujejo in nazaj dobila odgovor užaljenega otroka. Tudi prav. Potem sem dobila pošto mladeniča, ki po elektronski pošti posreduje informacije o delavnicah in predavanjih. Preden je mojo pošto poslal naprej, me je v zvezi z vsebino, ki sem mu jo poslala in namigom naj nekaj spremenim, dobronamerno vprašal, če prodajam sebe ali svoje znanje. Tu sem se pa že naježila…, ko me je obšlo, da je vprašanje zelo dobro.

Bravo, sem odpisala. Seveda gre za zame vso in ne za moje znanje.


In ko sem čez pol ure stala pred poštnim okencem, je mimo moje roke stegnil roko domači poštar in ko jo je potegnil nazaj, me je mimogrede popisal s kemičnim svinčnikom po dolžini kakih deset centimetrov. Hej! sem dvakrat poklicala, ko je odhitel in seveda se ni ozrl. Potem sem vztrajala, naj mi prijetno dekle za kupljene znamke in kuverte izstavi en račun.
Ali ne moreta biti dva? je vprašala, sem šla že ven iz računalnika.

Boste šla pa še enkrat noter, sem bila odločena. Kaj me je pa vaš poštar porisal...!!

In osem devetin je v meni noter planilo v smeh in zdelo se mi je, da gre na smeh tudi njej.

Če ti pa že iz ulice v stanovanje prihajajo glasne kletvice mimoidočih, ko nekdo nekoga nekam pošilja, ali ko še huje od tega, nekdo nekomu j**** Boga, je pa res že čas, da napišem, članek o preklinjanju in njenih posledicah.

Najprej; Kaj je zame kletev?

To so besede, mišljene, ali izrečene, ki so usmerjene na nekoga, z negativnim čustvenim nabojem, z namenom to osebo ponižati, prizadeti, oziroma ji nekaj slabega želeti.

Spomnim se primera, ko sem enkrat šel na Brezje, da si prvič ogledam cerkev, v katero tako množično romajo Slovenci iz vseh krajev.

Ravno ko sem prišel do cerkve, je iz nje izstopila mlada družina z dvema otrokoma. Eden od njiju se je zaletel na cesto, ne da bi pogledal levo desno.
To je njegovega očeta tako razburilo, da mu je zakričal: »J**** ti Boga«

Seveda če pogledamo logično, je ta kletvica povsem brezsmiselna.

Če vzamemo, da je j****** v bistvu hrvaško-srbski glagol, ki pomeni v slovenščini ljubljenje, ali občevanje, bi ga lahko poslovenili z: »Ljubim ti Boga«, ali pa: »Občujem ti Boga« kar zveni točno nasprotno od zgornje kletvice.

Saj je ljubljenje pozitiven izraz, kakor tudi sam izraz občevanje, ki v osnovi pomeni komuniciranje in ravno to v medsebojnem komuniciranju vedno počnemo, komuniciramo predvsem z duhom ali esenco tega človeka.

Zelo zanimivo je reagiranje ljudi na to kletvico.

Sedanjost je osupljiva. Nad nami divjajo poplave in kar ni trdno zakoreninjeno v duhovne okvire ali norme novega časa, je odstranjeno. Čas v katerem živimo je po eni strani kot nesmiseln in napredujoči kaos, po drugi strani pa svetloba vse jasneje sveti in se širi po vsem našem planetu. Invazija kaosa je vse bolj prisotna, toda istočasno prodirajoča svetloba trpečim človeškim srcem podarja milostno tolažbo in spoznanje.

Kaos ima vlogo, da podira trhlo "hišo" iluzij in prevar. Svetloba Boga pa nasprotno vselej omogoča jasno prepoznati, kateri poti ali smeri je treba slediti, da bi lahko zavzeli svoje mesto v novi stopnji evolucije Božanskega načrta. Trenutno živimo v zelo čudnem času. Če samo pomislimo na vsa uničevalna orožja, ki so na tem planetu, kljub pogovorom in načrtom o razorožitvi, še preveč, se nas hočeš nočeš v srcu poloti strah in tesnoba.

V vsakdanjem življenju se vedno znova soočamo z besedo "odgovornost", ki velja za prevzemanje vsega mogočega. Večinoma je s tem mišljeno, da moramo neizogibno nositi posledice svojega ravnanja. Zakon vzroka in posledice določa naša delovanja, obladuje naš vsakdan, vse naše življenje, pa tudi mnoga življenja pred sedanjim in tudi tista, ki še bodo sledila.

Zaradi tega spoznanja lahko v nas nastane vprašanje: kako naj se ravnamo z odgovornostjo, če pa se ji ne moremo izogniti, ne prenesti? Naše iskanje odgovora gre lahko le v najrazličnejše smeri filozofije, religije in umetnosti: vendar se moramo zavedati, da je tudi tam vse podrejeno zakonu vzroka in posledice. Na tej točki se bije odločilna bitka. Če na tej točki ne nehamo iskati smisla življenja, bomo zagotovo do edinega možnega smisla, odgovora, ki nam bo, če ga sprejmemo, omogočil sprejeti resnično odgovornost za svoje življenje. Vprašanje smisla življenja in odgovornosti zanj je za nas ljudi tako ključnega pomena, da ga nihče med svojim bivanjem na Zemlji ne more ignorirati v nedogled! Večina ljudi se na vse možne načine izmika temu bistvenemu vprašanju. Nekateri se ga celo bojijo. Obstaja mnogo površnih in nepremišljenih odgovorov.

Kako posameznik, ki je na duhovni poti razvija svoje notranje življenje, je odvisno od tega koliko ima izkušenj, kakšne so te izkušnje in pa seveda možnosti, katere so posledice prejšnjih življenj, vzgoje ter okolja.

Prvi korak na poti, po kateri se odloči hoditi je ta, da se želi spremeniti v bolj plemenito, dobro, zdravo in ljubečo osebe. Morda pozna nekoga, ki se želi z njim primerjati, biti tak kot on in ga posnemati.

Trenutek….


Ja, v življenju nas spremlja vse polno takih in drugačnih trenutkov, ki nam lahko spremenijo življenje,razmišljanje in še marsikaj drugega.Nekateri gredo mimo nas in se nas sploh ne dotaknejo, čeprav se jih zavemo. Vsekakor je večina njih pomembna v naših življenjih…na naših poteh..v našem vsakdanu.

Nekateri pa so posebni, močni…..taki, ki jih nikdar ne pozabiš, pa naj bodo lepi ali ne…..dogodijo se in ne moreš se jim izmaknit ali bežat pred njimi…..ne takrat, ko se dogodijo in ne kasneje, ko se jih spominjaš.

S prijateljem se odpraviva v gore, da bi splezala smer, ki se nama je motala po glavi že nekaj časa…postala je želja, ki si jo je bilo vredno izpolnit. Pozno popoldan, po parih urah hoje, prispeva pod steno in si poiščeva primeren prostorček na mehki travi…..tak, da ima lep razgled, pa da je dovolj prostoren za spanje.Vse je tako tiho in mirno….spokojno. Dan se že nagiba v večer in v steno sijejo še zadnji večerni žarki…čudovita stvaritev narave je to.

Prične se daniti in v daljavi gledam jutro, ki nastaja….prebuja se nov čudovit dan. Zlezeva iz spalnih vreč in ob srebanju čaja uživam v pogledih…..v dolini je še skoraj tema, tukaj je pa že kar svetlo.
Zamislim se in srečen sem, da mi je dano, da sem lahko ta trenutek tukaj….vse to vpijam vase, kot bi hotel shraniti globoko v sebi….se napolnit za naslednje dni, ko bo treba spet v dolino…dol v gužvo, hitenje, tekanje za materijalnimi dobrinami…..tu gor ne potrebuješ nič takega, le prepustiti se je treba…prepustiti takim trenutkom, ki jih narava ponuja…..tukaj se da še tišino poslušat in to res ni težko.

Pride en saniyasi
(nekdo, ki se je vsemu posvetnemu odpovedal)
k nekemu bogatašu na obisk in mu razlaga,
kako je privrženost materialnim dobrinam
in čutnim užitkom res slaba stvar
in kako se je treba čimprej vsemu odpovedat in osvobodit.

Nenadoma v bogataševi palači nekdo začne kričati:
"Požar, požar!"
Saniyasi sredi pogovora skoči v zrak,
zgrabi svoje opanke in palico,
edino svoje premoženje in plane ven,
bogataš pa nič, lepo ostane tiho na svojem mestu, kjer je bil.

Jasnovidnost je notranje zaznavanje, je gledanje na daljavo, videnje tistega kar se dogaja v nedoločeni oddaljenosti od zaznavajočega. Je sposobnost, da se izve, kar je izven območja človekovih petih čutil. To se ne dogaja s pomočjo naših čutil, pač pa se zgodi v našem duhu. Informacijo ne dobijo naša čutila - oko, uho, ali čustva - dobi jo naš duh, ki zaokroža vsa čutila. Vsa pa ne pomeni standardnih pet čutil: vid, vonj, okus, otip, sluh. Lahko razvijamo pozitivno jasnovidnost ali pa negativno jasnovidnost. Poleg telesnih oči zaznavamo na tako imenovanih finejših ravneh tudi z drugimi organi.

Z eteričnim vidom lahko zaznamo življenjske procese v snovni obliki in okrog nje. Eterično - vitalno telo je bolj pretanjeno in prežema ter obdaja materialno obliko zemlje, ljudi, živali in rastlin. Kdor ima eterični vid vidi, zdravstveno stanje človeka, kako se življenjski sokovi rastline dvigajo, kako rastlino hranijo in se zopet vračajo h koreninam. Tako v gledanju rastline v enem in istem trenutku kaže rastlina holistično podobo. Kaj to pomeni? Prednja in zadnja stran, znotraj in zunaj je videno - zaznavno hkrati. Jasnovidnost se nanaša na astralno telo zemlje, ljudi in živali. Poznamo tudi čisto navadno običajno jasnovidnost; vemo, da koncentrirane misli in zvoki, lahko premagajo vsakršno razdaljo. Nekdo premišljuje, te dni ga bom obiskal... Tako misel doseže vaše miselno miselno raven. Zaradi tega vidite podobo prijatelja, prijateljice, ki misli na vas, zaznate njegove občutke in veste, da bo v enem od naslednjih dneh prišel. Ker vsak pozna tovrstne izkušnje, je popolnoma jasno, da smo bolj ali manj jasnovidni. Vendar je to le biološka jasnovidnost, ki pa še eterična - duhovna.

Eseni ali Esei pomeni "čisti" ali "pobožni". Eseni so bili skupnost, ki ni bila del uradne religije takratnega časa. Samo ime je vzeto iz aramejščine.

Od približno drugega stoletja pr. n. št. do približno sto let n.št. so Eseni prebivali v celotni takratni Palestini in v zgornjem Egiptu. Okrog začetka n. št. jih je bilo približno 4000. Po farizejih so bili največja judovska religiozna skupina v Palestini. Njen ustanovitelj se je imenoval "Učitelj pravičnosti". Po izročilu naj bi bil nekoč duhovnik - svečenik v jeruzalemskem templju. Tam je zašel v težave z nadrejenimi, ki so pripadali farizejem. Pri tem je prišlo do močne razprave o uporabi Mojzesovih zakonov. Ta spor, boj, je dosegel svoj vrhunec v 2. stoletju pr. n. št., ko je selevkidski kralj Antiohos N. Epifanes (175-163 pr. n. št.) poskušal vsiliti Judom v Palestini svojo nadoblast. Jeruzalemski tempelj je posvetil grškemu bogu Zeusu (vrhovni bog) in podkupljivi visoki svečeniki si dejanjsko podprli njegovo politiko. Temu je seveda sledil upor in "Učitelj pravičnosti" ter njegovi pristaši so morali Jeruzalem zapustiti. Odšli so v puščavo in na nekem nepoznanem mestu osnovali skupnost Esenov.

No ni gotovo, če je šel Učitelj s to skupino izgnancev ali se ji je pridružil kasneje. Kumran je bil zgrajen 50 let kasneje. Eseni so se veliko bolj zavedali svetopisemske tradicije kot pa povprečni. V njihovem nauku najdemo v prvi vrsti prastare elemente iz judovske kulture, pa tudi elemente iz kultur Grkov, Indijcev in Perzijcev. Te tradicije so bile vedno znova prekinjene in so se kasneje pojavile v novi obliki.

Danes smo priče, kako v našem svetu in času naraščajo takoimenovane "psihosomatske" bolezni. V letih 1950 je bilo v svetu približno 45% takšnih obolenj. Danes leta 2004 lahko govorimo že o približno 98% tovrstnih obolenj, ki jih bomo iz našega zornega kota poimenovali kot duševne bolezni. Znameniti Paracelsus, navaja v svojem epohalnem odkritju pet vzrokov zaradi katerih človek zboli:
1. Ens Venale: to so bolezni zaradi onesnaževanj in strupenih substanc.
2. Ens Naturale: to so bolezni, ki izvirajo iz lastne osebnosti (kakšni ste kot človek).
3. Ens Astrale: to so bolezni, ki nastanejo zaradi onstranskih astralnih vplivov pokojnikov, če ti niso rešeni in temnih sil, ki so v ozračju.
4. Ens Spirituale: to so bolezni z vzrokom v napačnih mislih (da so za vse težave krivi vedno drugi, da vi že veste, da imate vedno prav, da ste tekmovalno nastrojeni)
5. Ens Deale: to pa so dedni - usodni, karmični vplivi.

Pri tej zadnji, peti vrsti se nam kaže meja, preko katere zdravnik ne more, saj je ta v duhovnem področju človeka, v njegovi "hiši", ki jo naseljuje. In to prihaja od prejšnjih prebivalcev po očetovi ali materini liniji, vse do desetega kolena. Tu lahko pomaga samo molitev Bogu: "Kaj želiš Bog, da ta človek ozdravi ali da odide?", nekaj tretjega ne obstoja. Tu naša volja ne more več nič. Zato bi moral vsak zdravilec, ki zdravi ljudi vedno in redno vsakdan moliti, kajti v nasprotnem je v takih primerih neučinkovit in tudi ogrožen v svoji dejavnosti.

avtorica članka: Tanja Matko

Ženske smo že od nekdaj zelo rade lepe. Rade se negujemo, nanašamo razne kremice in ličila, ki poudarijo, kar je lepega in skrijejo naše pomanjkljivosti. Vendar, koliko se nas vpraša, od kje sploh vsa ta kozmetika prihaja? Kako tisti, ki delajo kozmetične preparate vedo, katere sestavine bodo blagodejno vplivale na našo kožo, odpravljale gubice, jo pomirjale… In katere so strupene in škodljive že same po sebi, ali pa imajo škodljivo delovanje v prevelikih količinah?

Tako je - vse te sestavine in tudi končne izdelke je treba nekje testirati. Ampak kje? Jaz že ne bi dala svoje kože za testiranje neke nove, še neznane in nepreverjene sestavine. Pa verjetno tudi nobena druga ne. Kaj pa če mi razžre kožo? Ali povzroči raka na koži? Ne, hvala. Ampak, kaj še ostane? Sama se sicer ne bi domislila, so se pa zato kozmetični koncerni, ki jim gre predvsem za zaslužek - pa čeprav preko trupel… Skratka, dobili so idejo: "Testirajmo na živalih! Ja, kakšna krasna ideja, stroški bodo minimalni, pa kdo se bo sekiral za nekaj trpečih zajcev ali mačk z razžrto kožo in oslepelimi, bolečimi očmi! Glavno je, da mi prodamo svoje izdelke!" Sama se ne strinjam s tem in brezkompromisno obsojam takšna početja in tudi vem, da se veliko drugih ljudi po svetu strinja z mano. Nekateri pa, ali ne vedo, kako to sploh gre, ali pa so preprosto grobi in brezsrčni ljudje. V upanju, da bom še komu odprla oči, sem se odločila, da bom napisala krajši članek, kako se to dela, da bodo tisti, ki (še) ne verjamejo ali nočejo verjeti spregledali. Če že uboge oslepljene živali ne bojo…

Iskanje terja cilj.
Cilj terja pot.
Pot terja korake.
Koraki terjajo smisel.
Smisel terja človeka.
Človek terja iskanje.

Na potovanju po Indiji sem srečal nasmejanega asketa, ki me je presenetil z najprepričljivejšo definicijo človeka (oziroma tega, kaj človek ni), kar sem jih dotlej slišal. Nekaj preprostih besed je prekašalo vse sociološke, psihološke, religiozne, ezoterične in ne vem kakšne še umotvore. Dejansko je resnica, ki je ni mogoče izraziti v nekaj preprostih besedah, ponavadi le prazna puhlica. Z umom ustvarjamo gordijske vozle, ki nas oddaljujejo od bistva stvari, preprosta neobremenjena odprtost življenju pa nas odpira večnim iskricam resnice.

Prav taka resnica je žarela iz omenjenega asketa. Upam, da vam bom v nekaj utrinkih iz najinega pogovora (pravzaprav na njem temelji celoten prispevek, saj boste videli, zakaj) lahko prenesel delček njegovega duha. Ta je bistvenejši od samih besed, ki jih je izgovoril. V bistvu njegove besede sploh niso pomembne, posebej če jih sliši le ego. Tega je treba dati na stran in prisluhniti z dušo, z ušesi tega, kar vi dejansko ste.

Si že slišal(a) za metodo Silva, obogatitev razuma, telesa, duha? Ja to je res ena metoda, ki ti veliko obljublja in ti veliko resnično tudi da. Metoda Silva te lahko nauči resnično živeti tvoje življenje do tvojih skrajnih meja.

Več kot petnajst milijonov ljudi po celem svetu že več kot šestintrideset let uporablja to znanstveno utemeljeno in duhovno vodeno metodo, ki ti lahko stalno izboljšuje in stopnjuje kvaliteto tvojega življenja. Danes tehnike Metode Silva v ZDA poučujejo celo v osnovnih, srednjih in visokih šolah.