V totalitarnem in čisto nemogočem socializmu, ki to sploh ni bil, sva z ženo kupila hišo. Za keš, saj takrat nismo jemali kreditov, ker jih preprosto ni bilo treba jemati; pokril si se toliko, kolikor je bila deka dolga. Hiša ni bila nova, je bila pa dobro opremljena.

Potem smo se vendarle odločili, da bomo zamenjali kopalnico. Saj ni bilo z njo nič narobe, le cev je počila, pa se je ponudila priložnost, da jo v celoti zamenjamo, saj bi jo enkrat tako ali tako morali. Ploščice so bile italijanske, res v kakovostne, položene še v gnilem socializmu, v katerem ni bilo problema odpeljati se v Trst ali pa kam drugam v Italijo in jih kupiti, potem pa prešvercati čez mejo.

Prijateljica, ki je nedavno zaprla s.p., saj je že mesece brez rednega dela in ne zmore več plačevati prispevkov, je bila na razgovoru za službo. Po pošti so jo kasneje zavrnili. Nekaj dni po tem jo je Zavod za zaposlovanje, kjer je sedaj prijavljena, poslal na tečaj, ki se je imenoval nekaj v smislu uspešnega iskanja zaposlitve. Tam so brezposelne učili tudi, kako se morajo vesti na zaposlitvenih razgovorih, kaj reči in kako nastopiti. Prijateljica se je potožila, da obžaluje, da se tega tečaja ni udeležila prej, saj bi se na omenjenem razgovoru bolje odrezala in bi službo morda tudi dobila.

Na Zavodu za zaposlovanje izvajajo nad ljudmi to, kar delajo tudi vodilni v politiki npr. Do ljudi se obnašajo tako, da jim servirajo svoje razlage o svetu in o tem, zakaj so stvari take, kot so, in kaj je treba narediti, da se bo nekaj spremenilo.

Fašizem ni Hitlerjeva osebna zmožnost, težava in ni njegov simptom. V resnici je še danes težava velikega števila ljudi, le da se je vse premalo zavedajo. Kaj sploh je fašizem? Fašizem je vrsta družbenih praks, ki nas je naučila, kot je nekoč zapisal Foucault, ljubiti moč in oblast. Še natančneje: fašizem je množica praks, zaradi katerih smo se ljudje naučili ljubiti in sprejemati to, kar nas sicer izkorišča, kar vlada nad nami in nas omejuje.

Prav Foucault je zato predlagal nasprotno prakso, s katero se lahko upiramo fašizmu, za katerega nikakor ne bi smeli prehitro misliti, da je ostal daleč zadaj v 20. stoletju. Predlagal je umetnost življenja. Fašizem in umetnost življenja sta dve povsem nasprotni praksi.

Trend. Mladostniki, ki si pošiljajo fotografije in sporočila s spolno vsebino, se vselej ne zavedajo posledic. Nadzor. Starši naj bodo pozorni na otrokovo rokovanje z mobilniki in spletom, svetujejo strokovnjaki.

Splet. “Otroci hočejo biti priljubljeni in za to 'slavo' so se pripravljeni tudi razgaliti – dobesedno,” pravi kriminalist Cveto Kokalj s koprske policijske uprave, ki po šolah vodi delavnice o varni uporabi spleta. Mladi to jemljejo kot šalo, opozarja. Zanje šteje le število všečkov ali lajkov, ki jih prejmejo za posamezno objavo na spletnem družabnem omrežju, čeprav se vse skupaj lahko konča z zasmehovanjem ali izsiljevanjem. Tega pa se pogosto ne zavedajo. Sogovornik kot primer navaja omrežje Ask.fm, ki je priljubljeno že med osnovnošolci. Poleg vprašanj o zvezdnikih in najljubši hrani naletimo na pozive k slačenju, samozadovoljevanju, samopoškodovanju in celo k samomoru. “Čeprav imajo mladostniki možnost, da vprašanja ignorirajo, večinoma nanje odgovarjajo, tudi če gre za žaljenje in poseganje v njihovo intimnost,” izpostavlja.

V Makedoniji sprejeli zakon, ki uvaja kemično kastracijo za pedofile povratnike in zvišuje najvišjo zaporno kazen na dosmrtno ječo.

Minister za socialno politiko Dime Spasov je pojasnil, da bodo kemično kastracijo - zdravila, ki zmanjšujejo spolni nagon in spolno aktivnost, izvajali v specializiranih ustanovah vsakih šest mesecev.

Nepovezani poslanec je te dni izjavil: Za nas, parlamentarce, je najbolje, če smo čisto tiho. Izjava je bila izrečena v kontekstu, kot se navadno reče. Itak.

August: Osage County (2013). Ta film je preprosto treba videti. Meryl Streep je v njem tako prepričljiva, da je ogled filma tako rekoč metafizična izkušnja. Nekoliko čudno se bo slišalo, vendar ga je treba videti tudi zato, ker nam pomaga misliti, zakaj v Sloveniji ni levih politikov, kar generalno pomeni, da ni politikov, ki bi bili vsaj za silo prepričljivi. Prav zato je najbolje, da so vsi čisto tiho.

Državni kapitalizem jugoslovanskega tipa je bil obsojen na zgodovinski propad, ker ni mogel tekmovati z liberalnim kapitalizmom. Narobe. Danes ZDA kot najbolj gospodarsko razvita država na svetu lahko samo gledajo v hrbet galopirajočega konja, ki se imenuje – Kitajska. Ki jo vodi centralni komite Komunistične partije. Zares je vredno prebrati izjemno knjigo: Le capital au XXI siècle, ki jo je spisal Thomas Piketty; v angleškem jeziku bo izšla marca letos.

Kapitalizem ima danes na voljo dve strategiji preživetja. Prva je preprosta. Pritisniti na delavce, jih še bolj ožeti, da bodo lastniki kapitala nagrabili profite ter jih porabili za investicije ter s tem zagnali vse živo in še povečali družbeno neenakost. Tudi druga je preprosta. Uničiti čim več vrednosti in pognati profitabilnost kvišku. Zlasti v Sloveniji, piše Michael Roberts (23. februar 2014), morajo kapitalisti narediti več, da bi profitabilnost zrasla, to pa pomeni: še bolj znižati plače delavcev. Roberts (prav tam): there is more misery to come.

Piše: TK v Vivi www.viva.si

Naše prehranjevalne navade v veliki meri oblikuje naša družbena identiteta. V družbi ljudi, ki jedo bodisi zdravo bodisi nezdravo, tudi sami pogosteje izbiramo podobne grižljaje. Pri tem ne izbiramo le podobne hrane kot drugi, temveč družbi prilagajamo tudi njeno količino.

To toliko bolj velja, če smo v bližini pomembnejšega člana družbe. Če ta namenja pozornost zdravi prehrani, bomo tudi sami izbrali bolj zdrav prigrizek. Presenetljivo je, da se večina sodelujočih v raziskavi sploh ni zavedala vpliva družbe na svoje izbire. Izsledki raziskave navajajo k sklepu, da je v dobri družbi s pozitivnim zgledom laže spremeniti prehranske in tudi druge življenjske navade.

Vsi prebivalci Norveške so nedavno postali milijonarji, saj je norveški naftni sklad, ki je v državni lasti, toliko pridobil na vrednosti, da je vsak od približno petih milijonov prebivalcev vreden približno milijon v domači valuti oziroma dobrih 120 tisoč evrov (namesto da bi bil zadolžen – tako kot v Sloveniji in veliki večini preostalega sveta).

Ljudje seveda nimajo dostopa do teh sredstev, ki so namenjena naložbam, kriznim situacijam in podobnemu. Če k temu dodamo še triodstotno stopnjo brezposelnosti, se zdi, da je Norveška obljubljena dežela.

„…tisti pa, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi svoje samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis: je bodisi zver bodisi bog. V vseh ljudeh torej po naravi obstaja nagon po takšni skupnosti; …“(Aristotel, Politika, 1253a)

Smo ljudje res sebični posamezniki, ki želimo poskrbeti predvsem zase in morda še za svoje bližnje? Tako namreč trdijo ekonomisti vsaj od Adama Smitha naprej. To naj bi izhajalo iz človekove narave. Danes na tej predpostavki sloni celotni ekonomski sistem in posledično tudi družba kot celota.

Koliko svobode je danes dano izkusiti človeku, ki živi v svetu, kjer vedenje ljudi vse bolj določa logika tržne menjave, in v katerem se znatnemu številu ljudi nenadoma ne zdi nič spornega v ideji, da je vsaj načeloma lahko vse naprodaj? Človek namreč zlahka dobi vtis, da je vse več stvari, ki se jih da spremeniti v blago (in to nikakor ne samo materialne dobrine) oz. da je vse manj stvari, katerim so se ljudje pripravljeni posvetiti z vso resnostjo, predanostjo in zavzetostjo, kadar te pač niso neposredno povezane s služenjem denarja in se ob ukvarjanju z njimi človek ne more nadejati prirasta fičenkov na trr.

Razmislimo o naslednjih treh primerih, ki se navezujejo na naše vprašanje.

Povsem nerealno je pričakovati, da se svet lahko vrne v stare tirnice. Strahoviti napori svetovnih vlad, predvsem najrazvitejših, da bi ponovno vzpostavili stari ekonomski sistem, ki je svoj vrh dosegel konec 20. stoletja, so podobni zdravljenju bolnika na smrtni postelji z aspirinom.

Krpanje bančnih lukenj, dokapitalizacije, reševalni načrti, nočni sestanki bankirjev in dobesedno tisoče milijard dolarjev, evrov in drugih valut za reševanje finančnih institucij, ne morejo ustaviti neizbežnega - propada ekonomskega sistema, ki temelji na sebičnosti, pohlepu in tekmovalnosti.

Otroške neveste, ki so pri rosnih letih prisiljene v poroko, se niti ne zavedajo pomena zakona, mnogokrat pa so nato podvržene mučenju, posilstvom, nasilju, pohabljanju spolnih organov. O strahu je spregovorila tudi ženska, ki so jo poročili pri 10 letih.

Človekoljubna organizacija Equality Now ocenjuje, da poroke deklic z velikokrat precej starejšim moškim vodijo v dosmrtno zlorabljanje tega dekleta.

Politiki, ki ne prinašajo dobrih novic, pa čeprav so pravljične, težko zmagajo na volitvah. Od nekdaj je tako. Imajo celo srečo: v antičnem svetu so sla s slabimi novicami nemudoma pospremili na oni svet. Politiki torej verjamejo, da morajo ljudstvu govoriti, kar bi rado slišalo, zato se vedejo skladno s prepričanjem: prihodnost bo vsekakor svetla, samo sledite nam. Tvegam torej, da ne bom deležen časti, saj ne prinašam dobrih novic.

Dobrih novic ne prinašam, ker sem hudoben, temveč jih prinašam, ker izhajajo iz objektivnih dejstev. Edini bog, ki ga zares poveličuje današnja civilizacija, je nafta. Posledice so pravljične, vsak dan nam prinese 24 ur napredka, ki zagotavlja prihodnost, pa tudi grozljive, saj je tako rekoč vsaka vojna v 20. stoletju tako ali drugače povezana s prisvajanjem naftnih polj oziroma z uničevanjem življenj milijonov ljudi.

Prejemniki denarne socialne pomoči bodo že 1. januarja imeli pravico, da se jim na novo izračunajo pravice.

Državni zbor je na današnjem nadaljevanju novembrske seje po pričakovanju sprejel vladne spremembe socialne reforme, ki jih prinašata noveli zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in zakona o socialno varstvenih prejemkih. Finančne posledice sprememb so ocenjene na deset milijonov evrov.

Po svetu okoli 30 milijonov ljudi živi v sodobnem suženjstvu, kaže globalni indeks suženjstva. V Sloveniji je takšnih skoraj osem tisoč.

Globalni indeks suženjstva je prvič izmerila nevladna organizacija Free Walk Foundation (WFF). Ta upa, da bo letni indeks pomagal državam pri spremljanju in spoprijemanju s tem "skritim zločinom". "Številnim vladam ne bo všeč, kar bodo slišale od nas," je izjavil prvi mož organizacije Nick Grono. Kot je dejal, so zelo odprti za sodelovanje z vladami in za iskanje načinov, kako se bolje bojevati proti sodobnemu suženjstvu.

Kadar bentimo čez državo, imamo zmeraj polna usta tistega piškavega (v resnici dosti manj kot) 1 %, ki nas izkorišča in peha v vedno večjo bedo. Nič pa ne znamo povedati o ljudeh iz naših vrst, ki prosijo, da bi lahko bili izkoriščani.

Na puntarskih plakatih bi lahko mirno pisalo tudi: »Za oves dela konj, prostovolj'c zastonj.« »Vladarji nam jemljejo davke, prostovoljci pa delo.« »Delo = vrednota; plačilo = sramota. Hvala, prostovoljci!« »Prostovoljec = vesoljec. Vrni se na svoj planet!« Kakšen skrajnež bi lahko dodal tudi: »Včasih smo tepli stavkokaze, zdaj moramo tudi delo-kaze (delovne nakaze),« in: »Prostovoljce na kolce!« Pravzaprav bi bilo v tej puntarski dobi nujno izvesti punt proti prostovoljcem in prostovoljstvu.

Živimo v labirintu, v povsem izgubljeni državi, ki ne najde izhoda. In čeprav je še vedno veliko ljudi trmasto prepričanih, da sta na primer filozofija in psihoanaliza neuporabni, nekoristni in brez zveze z realnostjo, smo te dni priča tako rekoč šolskemu primeru, učni uri psihoanalize, ki jo vsakdo od nas čuti na svoji koži, boleče pa jo bo čutil tudi v prihodnje. Pojdimo po vrsti, saj je zadeva že tragikomična.

Pred letom ali nekaj takega je povprečni državljan Slovenije vsak dan poslušal predsednika vlada, da natanko ve, kaj mora storiti vlada, da bo v Sloveniji zasvetila luč, ki sicer že sveti na koncu tunela.

Koga pestijo demoni krivde?

Politika je odprla svojim iznajdljivim prijateljem samopostrežne banke in postavila razdeljevalce denarja, ponudila jim je poligon brez gospodarskega pravnega reda. Bančni sistem je postal provincialna pivnica za žejne in lačne prijatelje. Kaj hočete več?

Politika je v svoji samozadostnosti osvojila načelo etično indiferentnega mišljenja do izčrpavanja nacionalnega gospodarstva, saj tega ne dela sama direktno, krivi so anonimni tatovi! Naj oni odgovarjajo!

Podeljevanju zlatih redov, medalj in priznanj kar ni videti konca. Skoraj vsak teden si kdo prisluži pohvalo za svoje delo in s tem medijsko pozornost, čeprav le za hip. Tu se ne gre spuščati v znane debate o tem, kdo bi si kaj bolj zaslužil, saj to pripelje le v neskončno naštevanje in prepričevanje nasprotnikov z domnevno boljšimi argumenti.

Zanimivo si je pogledati le delček vse te parade in zastaviti vprašanje, zakaj točno določena skupina ljudi ali nekateri posamezniki nikoli niso deležni tovrstne potrditve s strani družbe. Videti je, da bi to zmotilo mir ali načelo videz, ki se mora ohranjati navkljub vsej bedi, ki je že močno občutna po državi.

Na Mladinskem svetu Slovenije (MSS) menimo, da je subvencioniranje obveznih socialnih prispevkov za 2 leti, za delodajalce, ki bodo mlade zaposlili za nedoločen čas in ga uvaja Zakon o interventnih ukrepih na področju trga dela in starševskega varstva, ki so ga danes sprejeli v Državnem zboru, ustrezen ukrep v časih, ko je brezposelnost mladih v lanskem letu porasla za več kot 30%.

Situacija na področju brezposelnosti mladih pri nas je alarmantna, zato na MSS pozdravljamo aktivno reševanje položaja mladih, četudi je ukrep kratkoročne oz. interventne narave. Gre predvsem za finančno olajšavo podjetjem, ki pa ne pomeni ustvarjanja novih delovnih mest. Tudi tokrat bodo, podobno kot pri Prvem izzivu, zaposlovali tisti, ki so to že prvotno nameravali. Vendar, poudarjamo, da je tudi takšen ukrep potreben, saj so v trenutni krizi finančne in davčne olajšave za podjetja odločilnega pomena za likvidnost podjetij.

Piše: Anton Komat v Vivi www.viva.si

Človeštvo se vse bolj utaplja v kaotičnih vrtincih ekonomske, energetske, prehranske, zdravstvene in klimatske krize. Toda mediji govorijo zgolj o ekonomskem vidiku krize – in tudi mentalni domet politikov ne seže onkraj njega. V jedru kriznega dogajanja pa je svetovna prehranska kriza, o kateri se ne razpravlja.

Zanikanje problema še nikoli ni pripomoglo k rešitvi! Zato je naša doba doba lakote, kakršne v zgodovini še ni bilo. Več kot milijarda ljudi strada, njihovo število pa še narašča. V času največje tehnološke moči je stradanje postalo institucija in družbeni status.

V združeni Evropi obstaja tudi mala Slovenija, ki se trudi preživeti med velikani. Zadeva je povsem jasna. Bruselj, ki zastopa združeno Evropo pod nemškim vodstvom, nas ima kratko malo dovolj in nam očita, da se še vedno nismo naučili, kako preživeti v taki druščini. Sedaj bomo samo še ubogali in delali, kar nam bodo ukazovali. Saj že doslej ni bilo dosti drugače, toda v prihodnje bo še veliko huje.

Nihče seveda ne verjame, da bo res tako, a tudi taka drža je že všteta, kajti ljudje se navadno odzivajo na pričakovane načine, ker so pač tako vzgojeni. Tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja so ljudje množično ubogali. Formula je preprosta: najprej ubogajo, nato pa tudi korakajo – nič novega pod soncem.