Prihodnost: nižje plaèe, veè svobode in zaupanja

četrtek, 13. marec 2014 @ 05:02 CET

DrĹľavni kapitalizem jugoslovanskega tipa je bil obsojen na zgodovinski propad, ker ni mogel tekmovati z liberalnim kapitalizmom. Narobe. Danes ZDA kot najbolj gospodarsko razvita drĹľava na svetu lahko samo gledajo v hrbet galopirajoèega konja, ki se imenuje – Kitajska. Ki jo vodi centralni komite Komunistiène partije. Zares je vredno prebrati izjemno knjigo: Le capital au XXI siècle, ki jo je spisal Thomas Piketty; v angleškem jeziku bo izšla marca letos.

Kapitalizem ima danes na voljo dve strategiji preživetja. Prva je preprosta. Pritisniti na delavce, jih še bolj ožeti, da bodo lastniki kapitala nagrabili profite ter jih porabili za investicije ter s tem zagnali vse živo in še poveèali družbeno neenakost. Tudi druga je preprosta. Unièiti èim veè vrednosti in pognati profitabilnost kvišku. Zlasti v Sloveniji, piše Michael Roberts (23. februar 2014), morajo kapitalisti narediti veè, da bi profitabilnost zrasla, to pa pomeni: še bolj znižati plaèe delavcev. Roberts (prav tam): there is more misery to come.

V vzporednem vesolju je še mogoèe za silo upati, da bo neoliberalni kapitalizem prinesel ljudem veè radosti, veselja do življenja, solidarnosti, praviènosti, egalitarnosti, kakovosti življenja, veè javne infrastrukture, med katero sodijo šolstvo, zdravstvo, sociala in druge pridobitve civilizacije, toda v realnem svetu tostran so take sanje utopiène. Na žalost ljudje lahko živijo, morda pa zgolj životarijo, tudi od utopij. Zelo slikovito je shizofrenijo sodobnega kapitalizma vèeraj (27. februar 2014) ponazoril Michael Roberts, ko je zapisal, da imajo Ukrajinci na voljo dve možnosti: ali se pridružijo prijateljskim kapitalistom iz Rusije, ki niso brez povezav s KGB-jem, ali pa enako pokvarjenim proevropskim 'demokratom'.

Vse pa se je zaèelo okoli leta 1970. Seveda ni kar padlo z neba, je pa nastala takrat pomembna prelomnica, ki ni v nobeni resni zvezi s socializmom. Od takrat naprej je bilo zato le vprašanje èasa, kdaj se bo pojavila recesija, v kateri smo. Niti približno ni res, da je ni bilo mogoèe prièakovati. Ne v socializmu, paè pa v kapitalizmu. Ta je bil takrat, leto 1968 je zato še toliko pomembnejše, v resnih težavah, ki jih ni bilo mogoèe rešiti s preprostimi ukrepi. Zgoditi se je moralo nekaj epohalnega.

In ni res, da ne vemo, kaj je neoliberalizem. To je tehnièni izraz za deregulacijo in ljubljeni free market, v resnici pa ni niè drugega kot izraz za še veèje izkorišèanje delavcev. V ZDA je zato danes minimalna plaèa delavca – pravkar so jo nekoliko poveèali – bistveno nižja, kot je bila takrat, kar preprosto pomeni, da lahko danes delavec z najnižjo plaèo kupi bistveno manj dobrin kot leta '68, èeprav je njegova produktivnost prav tako bistveno veèja, na trgu pa je tudi veliko veè dobrin in storitev, kot jih je bilo pred leti.

Kljub temu stopnja profitabilnosti danes niti približno ni taka, kot je bila pred pol stoletja. Saj tudi ne more biti, kot je pokazal Marx. Slovenski ekonomisti pa niè; kot da živijo v vzporednem vesolju.

Vidimo torej, da je neoliberalni kapitalizem leseno železo ali okrogel kvadrat: hoèe biti free, obenem pa potrebuje vse mogoèe umetne vzvode, da sploh še lahko diha. Ali še nekoliko drugaèe reèeno: kapitalizem je nestabilen sistem, ki ga je treba nenehno reševati – pred njim samim. Ljudje, ki verjamejo, da kapitalizma ni treba reševati pred njim samim, ljudje, ki verjamejo, da lahko kapitalizem svobodno živi sam od sebe in so vsi ljudje ob tem sreèni, živijo v vzporednem vesolju.

V sedemdesetih letih je bilo unièeno veliko vrednosti. Ustvarjanje profitov je bilo sicer za silo možno, s tem pa tudi investiranje, toda vse skupaj je bilo kaj klavrno. Politiki so ugotovili, da morajo umetno poseèi v kapitalizem, ki je bil v resnih težavah. In so. Zlasti sta posegla Železna lady in gospod Reagan. Potem je šlo vse samo še navzdol.

Verjeli so, da morajo napihovati rast in profitabilnost, in imeli so prav. V kapitalizmu je to res potrebno. Krizam pa se s tem ne morejo ogniti. V prihodnosti bo na umetne naèine sicer še mogoèe napihovati rast in profitabilnost, toda le z novimi naèini proizvodnje, z novimi investicijami in novimi avanturami, kot bi nemara rekel Kliman (2012). Tako bodo lastniki kapitala morda nagrabili nekaj profita, a veliko ga gotovo ne bo, ker ga preprosto ne more biti.

Kliman je v svojih analizah zelo preprièljiv, zato je tudi sklep jasen: kapitalizem se po letu 1970 nikoli ni pobral. In se niti ne bo, bi lahko dodali.

Rast produktivnosti namreè pomeni padanje vrednosti dobrin, kar je zelo logièno, kot je pokazal Marx. Posledica je na dlani: cene kažejo resen trend padanja. Stopnja profita zaradi tega takisto pada. In èe je profita vse manj, ga tudi investirati ni mogoèe.

Morda je eden kljuènih izrazov, od katerih je odvisen neoliberalni kapitalizem, tale: confidence. Pravzaprav moramo biti natanènejši.

Izraz je nadvse dober, ker nam pove, na èem pravzaprav temelji naša utopièna prihodnost, orisana uvodoma. Ne temelji na matematiènih izraèunih in ne temelji na empiriènih evidencah, kot bi morda prièakovali. Ne, temelji na – obèutku.

Confidence je namreè obèutek, je verjetje, da lahko nekaj narediš, kot je treba. Obenem je tudi obèutek, da si preprièan, da ti bo uspelo.

Najpomembnejše je, da gre za obèutek. Na tem temelji tudi veèji del utopiènega razmišljanja o prihodnosti kapitalizma, zato politiki, ekonomisti in drugi strokovnjaki za gospodarske zadeve vedno znova pozivajo k razvijanju in utrjevanju zaupanja oziroma opisanega obèutka. Psihologija ljudi bo zato vse pomembnejša, saj kapitalizem brez nje preprosto ne more delovati.

Marx pri analizah delovanja kapitalizmu ni gradil na obèutkih, temveè na empiriènih dejstvih oziroma evidencah.

Tako je dokazal, da družbeno življenje ljudi ni odvisno od vremena ali zvezd, temveè od produkcijskih odnosov. Danes vemo, da je svetovni BDP po podatkih Svetovne banke od leta 1950 do leta 1973 rasel po triodstotni letni stopnji, potem pa padel in je še danes okoli enega odstotka in pol (cf. Kliman, str. 52-53).

Neoliberalizem je bil odgovor na padanje industrijske proizvodnje oziroma BDP-ja. To je bil poskus iz obupa.

Dolgovi so zaèeli skokovito rasti. Danes je še slabše, zato napovedujejo nove globalne ukrepe: še veè deregulacije oziroma svobode na trgih delovne sile, še veè varèevanje pri pokojninah, manj delavskih pravic in manj demokracije.

Evidence so neusmiljene, zato je vse veè sklicevanja na confidence. Naj ponovim: zagovorniki kapitalizma, ki živijo v vzporednem vesolju, prisegajo na confidence, ker vedo, morda pa tudi ne vedo, da kapitalizem brez ideoloških praks, brez ustvarjanja iluzij, napaènih predstav ne more preživeti, ker je samounièujoè.

Kapitalizma ne bi bilo brez psihologije sodobnih ljudi, ki morajo biti vse bolj liquid, kot pravi Zygmunt Bauman. Zakaj morajo biti ljudje vse bolj vodeni?

Taki morajo biti, ker so na delu posebna razmerja moèi. Moè ali oblast pa vselej deluje po zelo preprostem receptu: èe vas ne spremenim, boste vi spremenili mene. Kdor zastopa oblast ali moè, je zato zelo motiviran, da imajo ljudje èim manj moèi, da se èim manj upirajo oziroma se sploh ne upirajo. Bauman je zato skoval zelo primeren izraz za subjektivnost sodobnih ljudi, ki se prilega neoliberalnemu kapitalizmu: biti liquid zlasti pomeni biti brez doloèene oblike, pomeni biti povsem gnetljiv, prilagodljiv, spremenljiv, tak torej, da te lahko vsakdo gnete, kakor hoèe.

V tej luèi je povsem jasno, zakaj se zastopniki kapitalizma vedno znova trudijo preprièati ljudi, da morajo imeticonfidence. Kapitalizem definitivno ni nepovezan z religijo.

Dušan Rutar

Vir: za-misli.si

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Nizje-Place-Kapital-Svoboda-Zaupanje