Podeljevanju zlatih redov, medalj in priznanj kar ni videti konca. Skoraj vsak teden si kdo prisluži pohvalo za svoje delo in s tem medijsko pozornost, čeprav le za hip. Tu se ne gre spuščati v znane debate o tem, kdo bi si kaj bolj zaslužil, saj to pripelje le v neskončno naštevanje in prepričevanje nasprotnikov z domnevno boljšimi argumenti.

Zanimivo si je pogledati le delček vse te parade in zastaviti vprašanje, zakaj točno določena skupina ljudi ali nekateri posamezniki nikoli niso deležni tovrstne potrditve s strani družbe. Videti je, da bi to zmotilo mir ali načelo videz, ki se mora ohranjati navkljub vsej bedi, ki je že močno občutna po državi.

Če bi nagradili denimo brezposelne in upokojence, ki za obiranje jagod (podobnost z Grčijo?) v štirih urah zaslužijo približno pet evrov[1] (vožnjo in malico si morajo delavci plačati sami, da ne bo pomote), bi to zagotovo mnogim povzročilo kar nekaj nelagodja, ob taki priliki pa bi bila tudi sicer običajna smeh in veselje podeljevalcev in prejemnikov skrajno neprimerna. Prav tako bi bilo neokusno, da bi se zgodba zaključila z obljubo nadaljevanja njihovega dobrega dela, ki bi se glasila nekako v stilu »to priznanje mi je potrditev, da delam dobro, in hkrati zaveza, da bom še naprej opravljal dela kot novodobni suženj«. Na ta način bi se izrazila kritika družbi, kar je nedopustno ne samo za vodilne ali njene upravljavce, ampak tudi za mnogo običajnih državljanov, ki še verjamejo, da je pot (varčevanja), ki so jo v imenu vseh ubrali tisti na čelu, prava.

Kolikokrat je že bilo slišati stavek, da je pač logično, da moramo varčevati, če denarja ni. Kakšno norčevanje iz prebivalcev si nekdo privošči, medtem ko bo npr. samo prenova športne dvorane v Kopru za namene t.i. eurobasketa stala tri milijone evrov. (podobnost z Brazilijo?)

Ko nas vlada čedalje močneje stiska za vrat – skorajda ni nikogar, ki ukrepov ne bi občutil na lastni koži – se mora kazati videz smiselnosti vsega tega. Tako denimo najprej obljubijo, da pokojnin ne bodo zniževali, potem pa takoj v naslednjem stavku dodajo, če pa jih že bodo, pa to zagotovo ne bodo naredili na protiustaven način kot prejšnja vlada. (kako že gre tisto s posojenim dežnikom?)

Fiasko z zatrjevanjem ohranjanja socialne države in podeljevanjem zlatih kipcev, ko je realnost čisto drugačna, je pravzaprav bolj žaljiv kot odprto priznanje, kaj ukrepi konkretno pomenijo za navadne ljudi, in na drugi strani, kaj jim prireditve zlatih obdarovanj posredno sporočajo.

Dalje se v smislu reka »vse je za nekaj dobro« lahko naredi marsikaj, pa bo sprejeto kot nekaj čisto običajnega ali celo dobronamernega. Ko je prijateljica pred kratkim ostala brez službe, ji je gospa psihologinja rekla, naj vzame to kot izziv. Slaba stvar se takoj obrne v nekaj pozitivnega za posameznika. O družbi in sistemu kot takemu pa niti besedice. Kot da je to tisto, what we do not speak about.[2]

Vplivni posamezniki, ki imajo na vesti eno ali več kaznivih dejanj, so simbolično kaznovani ali se jim dopušča celo zastopanje domovine v meddržavniških srečanjih ali menedžerskih poslih. Marsikaj je dovoljeno spregledati oziroma je dobesedno potrebno za to, da se ohrani podoba, na katero se prisega in s katero se npr. neka država predstavlja navzven drugim. Istočasno se na drugi strani lahko pričakuje, da bodo mali prestopniki ostro kaznovani, kajti tu kajpak ne gleda nihče.[3] Nič ni zadaj za tem in nobene globlje resnice ni. Tudi naše nepoznavanje prava in postopkov ne botruje tej nekonsistentnosti. Za videzi ni ničesar in resnica se kaže ravno v njih.

Poleg velikih živin naj za razpoznavnost Slovenije skrbijo športniki, nikakor pa ne brezposelni, ki jih Zavod za zaposlovanje napoti na obiranje jagod[4], upokojenci[5] ali kakšni ubrisani aktivisti, katerim se hitro pripiše, da so zagovorniki teorij zarote.

Če je šport simbol miru, kot je pred dnevi povedala brazilska predsednica, potem je potrebno še nadaljevanje te izjave, kajti simbol miru ni isto kot mir. Simbol miru (ali videz miru) je potemtakem pomembnejši od dejanskega miru in od konkretnih usod ljudi. Zato se je za videz treba truditi bolj. Kar po finančni strani pomeni več denarja za spektakle in prireditve ter neprimerno manj denarja za zdravje, šolanje, plače in pokojnine.

Marjetka Anžič

Vir: http://za-misli.si