Piše: Anton Komat v Vivi www.viva.si

Človeštvo se vse bolj utaplja v kaotičnih vrtincih ekonomske, energetske, prehranske, zdravstvene in klimatske krize. Toda mediji govorijo zgolj o ekonomskem vidiku krize – in tudi mentalni domet politikov ne seže onkraj njega. V jedru kriznega dogajanja pa je svetovna prehranska kriza, o kateri se ne razpravlja.

Zanikanje problema še nikoli ni pripomoglo k rešitvi! Zato je naša doba doba lakote, kakršne v zgodovini še ni bilo. Več kot milijarda ljudi strada, njihovo število pa še narašča. V času največje tehnološke moči je stradanje postalo institucija in družbeni status.

Vprašajmo se: kdo hrani lakoto?
Če želimo odgovoriti na to vprašanje, moramo izstopiti iz referenčnega okvira, v katerem je problem nastal. Že Einstein je zapisal: "Zavest, ki je ustvarila problem, ga ni sposobna rešiti." Potrebujemo torej radikalno spremembo človekove zavesti, novo kozmologijo bivanja. Človeštvo stoji pred revolucijo, ki bo po pomenu analogna neolitski revoluciji. "Enaindvajseto stoletje bo duhovno ali pa ga ne bo!" je zapisal Boštjan M. Zupančič. Zato potrebujemo razcvet domišljije, hrepenenja in sočutja. Združiti moramo starožitni pogum, sposobnost preživetja in življenjsko radost. Potrebujemo več veselja kot pohlepa, več smeha in objemov kot stisnjenih ustnic in solza. Več srca kot razuma.

Iščemo novo pot
Pri revščini in lakoti ne gre le za premajhno količino dobrin, revščina in lakota sta predvsem grozljivi podobi razmerij med ljudmi. Na eni strani lakota, na drugi prenažrtost razvitega sveta. Sodobnemu človeku sta na voljo le dve možnosti: da umre od lakote ob prazni skledi – ali pa bolan ob polni mizi. Nujna je torej tretja pot: rešitev prehranske krize, ki je v jedru vsesplošnega kriznega dogajanja, saj obsega ekonomske, energetske, zdravstvene in klimatske vsebine. Semena samouničenja zahodne civilizacije že klijejo; ko bodo pognala, nam ne bo pomagala ne kletev in ne molitev.

Nizke cene hrane in do vrha napolnjene police megamarketov naj bi bile v razvitem svetu najboljši dokaz, da je s sistemom prehrane vse v najlepšem redu. Ali ste se kdaj vprašali, kako bi se počutili, če bi se police s hrano nenadoma izpraznile ali če bi cene hrane poskočile do neba? Najbrž še ne, vendar ni rečeno, da se s tem ne boste že kmalu srečali, podobno nepričakovano kot s finančno krizo leta 2008. Problem zaplete dejstvo, da proizvodnja hrane temelji na poceni nafti. Leta 1940 smo iz ene kalorije fosilnih goriv pridobili 2,3 kalorije energije v obliki hrane, zdaj pa porabimo kar 10 kalorij fosilnih goriv za eno samo kalorijo hrane na trgovinski polici. Z industrijsko hrano žremo nafto.

Koliko še lahko pridelamo?
Poleg tega se zastavlja vprašanje, koliko hrane na enoto njivske površine je sploh mogoče pridelati, glede na to, da na svetovni ravni vsakih deset let propade kar 7 odstotkov obdelovalnih površin? Kmetje morajo pridelati vse več, da ne propadejo – ali pa nenehno povečevati obdelovalne površine. Ker med kmeti velja popolna konkurenca, med trgovci pa popolni monopol, je jasno, da prehransko verigo obvladujejo trgovci. Dokaz: leta 1950 je kmetov delež predstavljal polovico končne cene, leta 2000 pa samo še desetino. Prehranskemu sistemu, ki ga vodi trgovina, se nabira toliko neplačanih zunanjih stroškov, da se bo prej ali slej sesul. Dokler so nam bile na voljo cenena energija, obilje vode, rodna prsti in pestrost sort kulturnih rastlin, je sistem industrijske proizvodnje hrane uspešno deloval. Zdaj cene energije naraščajo, vode primanjkuje, prst je izčrpana, stara semena pa izumirajo. Narava nam izstavlja entropični račun za vse neplačane zunanje stroške. Globalni prehranski sistem je tako krhek, da bi za njegovo sesutje zadoščal že majhen sunek od zunaj.
Če ne prej, se bomo morali vrniti k tradicionalnemu kmetijstvu na "sončni pogon" takrat, ko bodo cene nafte ponorele. Ali bomo imeli dovolj časa za to tranzicijo, nujno in usodno za golo preživetje?

Najprej moramo spremeniti odnos do hrane
Ker smo se naivno odrekli pridelavi in pripravi lastne hrane, smo skrb za hrano predali v roke drugega, s tem pa smo mu predali tudi upravljanje s svojim življenjem. Vprašanje varnosti živil je šolski primer nesposobnosti odgovornih ustanov, zato je neoporečnost hrane danes prej stvar teorije kot prakse. Za začetek moramo radikalno spremeniti svoj pogled na hrano in s tem naš odnos do nje. Pri hrani moramo enakovredno upoštevati vse tri vidike: hrana je vir življenja, kulturni fenomen in blago na trgu. Zaradi favoriziranja ekonomskega vidika sta pomembna samo dva parametra: velike količine in nizke cene. Biotska kakovost hrane ni več pomembna, zato vse manj vemo, kaj v resnici jemo. Posledica je uničeno zdravje ljudi zaradi čedalje pogostejših degenerativnih obolenj, povezanih s hrano. Med deset dejavnikov smrti se uvrščajo štirje glavni morilci, ki se skrivajo v industrijski hrani: srčna obolenja, kap, sladkorna bolezen in rak. Ali ni to previsoka cena za poceni hrano! V šestdesetih letih 20. stoletja je zdravstvo porabilo približno 5 odstotkov BDP, zdaj pa ta številka presega 15 odstotkov in še narašča. Javnega zdravja ne bomo izboljšali brez odprave zdravstvene katastrofe, ki ima izvor v nekakovostni hrani.

Premik k poljedelstvu
Oglejmo si še probleme, ki izvirajo iz množične reje živali. Več kot dve tretjini svetovne proizvodnje žita pojedo domače živali. Sodobna krava potrebuje dvajset kilogramov krme, da iz nje pridobijo kilogram mesa za prodajo. Torej je za vsako tono govedine potrebnih dvajset ton krme. Vprašajmo se, koliko ljudi lahko prehranimo z enim kilogramom govedine, koliko pa z dvajsetimi kilogrami žit? Nujen je torej premik od živinoreje k poljedelstvu in vrtnarstvu.

Poleg tega so industrijske farme sodobni inkubatorji za gojenje novih patogenov. Hitrost, s katero se prenašajo bolezni v velikih mestih in neprilagojenost zdravstvenega sistema sta jamstvo za izbruh katastrofalne pandemije, ki kot Demoklejev meč visi nad človeštvom.

Domača hrana in domača kuhinja
Najbolj se je pocenila hrana z največ kalorijami, največje dobičke pa prinaša najbolj predelana hrana. Toda najbolj predelana hrana ni živa hrana, taka hrana je kot mrlič, ki mu na parah polepšajo obraz. Naši predniki so govorili: "Najboljša je tista, ki se najhitreje pokvari." Danes nas reklame posiljujejo s "trajnim" mlekom. Kako naj bo mleko, ki hrani človeškega novorojenca, dokler ne shodi in spregovori, trajno? Še bela barva za zidove ima rok trajanja!

Ponuja se nov rod "prenosnih" prehranskih izdelkov, ki jih lahko zaužijemo kjer koli in kadar koli, brez vsake priprave. Ali se zavedamo, da je to programirani umor domače kuhinje in konec kulturnih odnosov med ljudmi?

Prehranjevanje je tisočletja odražalo kulturo človeških skupnosti. Pri resnični hrani okusa ni mogoče ločiti od kraja porekla, in če želimo ohraniti ta okus, moramo ohraniti tudi deželo, iz katere izvira. To je prava pot h kulturi prehranjevanja, ne pa zapleteni recepti za jedi iz uvoženih pridelkov in sintetičnih dodatkov. Okus in vonj je treba obuditi od mrtvih, s tem pa bomo ob štedilniku in za domačo mizo obudili tudi razrahljane družinske vezi. Kaj hitro bomo spoznali, kakšne čudežne moči premore doma pripravljena hrana.

Rešimo slovenska avtohtona semena
V Sloveniji smo od prednikov podedovali bogato prehransko kulturo, ki izvira iz raznolikosti naših zgodovinskih pokrajin, vendar se ji nihče ne posveča. Slovenija je eno od svetovnih središč biotske pestrosti, kar velja tudi za biotsko pestrost tradicionalnih različic kulturnih rastlin. Žal ta izjemna pestrost že desetletja izumira pred našimi očmi, obenem pa nas posiljujejo z gensko spremenjenimi rastlinami. Zato se je treba takoj lotiti reševanja sijajne dediščine, ki so jo v stoletjih vzgojili naši predniki. Brez lastništva nad semeni ni prehranske suverenosti. Ker nadzor nad semeni obvladuje zgolj nekaj korporacij, jim to prinaša popoln nadzor nad hrano. V okviru EPK Maribor oziroma projekta Urbane brazde je nastala tudi semenska knjižnica – društvo Varuhi semen. Postanite njeni člani in rešujte, kar se rešiti da, kajti do zdaj je izumrlo že približno 80 odstotkov starih sort kulturnih rastlin.

Gradimo šolske vrtove – učilnice na prostem
Skrajni čas je torej, da modrost prednikov povežemo z novo kulturo preživetja. Da obudimo domače vrtove, rešimo male kmetije in obnovimo lokalne tržnice. Da pridelava in poraba hrane poteka znotraj lokalne skupnosti, torej na kratkih poteh med "kmetovimi vilami" in "meščanovimi vilicami". Nujna je uvedba šolskih vrtov kot učilnic na prostem. Že otroci morajo spoznati, da je najbolj zdravo živeti z živo hrano, ki raste okrog nas. Z njo potujemo skozi presenetljivo pestrost, ki nam jo v vsakem mesecu ponuja bogato obložena miza narave. Ne pozabimo, da se je človeška vrsta skozi evolucijo prilagodila cikličnosti letnih časov in lokalnim razmeram.

Na potezi smo mi, ljudje!
Hrana je tudi kulturna dobrina in del naše kulturne dediščine – enako kot stavbe, umetnine in ljudsko izročilo. Če je priprava hrane obred, hrana postane umetnina, kuhinja pa ustvarjalna delavnica. V takem okolju pridobi hrana magično moč darila, ki se nam kaže z omamnim vonjem v hiši, ki obudi speče čute in čustva. Tako hladna hiša postane topel dom, njegove stanovalce pa duhovno povezuje skupni obred za mizo. Skupni obroki so temeljni duhovni obred človeške družine. Pogled na človeka, ki se hrani sam, je žalosten. Kdor se hrani sam, sam tudi umre.

Če se odločimo za spremembe, moramo vedeti, da jih je treba sprožiti z uporniškimi dejanji in z javnim razglaševanjem problemov, ki jih nihče ne bo mogel spregledati in jim oporekati. Elektriko in hrano imamo za samoumevni, dokler ju ne zmanjka. Mesto, ki bi ostalo brez elektrike in hrane, bi v nekaj tednih postalo taborišče, v katerem bi bilo ujetih na tisoče sestradanih in nemočnih ljudi. Nastop nepredvidljive krize bi vodil v dramatičen razkroj družbe. V nekaj dneh bi se trgovine izpraznile, čemur bi sledilo ropanje pridelkov, skladišč in vozil. Vsaka razumna vlada bi se morala začeti pripravljati na najhujše scenarije zdrsa v družbeni kaos, kajti prehranski sistem že brez nepredvidljivih dogodkov drsi proti zlomu. S povečevanjem števila možnih nevarnosti se povečuje tudi verjetnost, da se bo katera od njih tudi uresničila. Zato smo na potezi mi, ljudje – za nas gre! Čaka nas na moč negotova prihodnost, ki zahteva učinkovite odgovore tudi od slovenske kmetijske politike. Skupaj s Finsko smo na zadnjih mestih po površini obdelovalne zemlje na prebivalca v EU, saj je premoremo le kakih 850 m2 na državljana. Obenem imamo eno od največjih prodajnih površin na prebivalca v EU. To je strahotna asimetrija in nevarno stanje, če upoštevamo, da uvozimo skoraj dve tretjini žit, poljščin, sadja in zelenjave! S tem je ogrožena prehranska varnost prebivalstva, ki je pomemben del nacionalne varnosti. Ko bo prišlo do zloma globalnega prehranskega trga, bo doma za vsakršno ukrepanje že prepozno.

Če uporabimo podporne funkcije ekosistema skozi njegovo biotsko pestrost, lahko ena oseba preživi koledarsko leto s 500 m2 zemlje, industrijsko kmetijstvo z monokulturami in vsemi strupi pa za preživetje enega človeka potrebuje kar petkrat večjo površino in stokrat več energije! Modrost nas svari: "To, kar človeka odganja od narave, ga na koncu ubije!" Včerajšnje obljube niso današnja resničnost, ampak pot, ki vodi v samouničenje. Stojimo pred strateškimi odločitvami, ki zahtevajo modre odločitve in hitro ukrepanje. Zagotoviti si moramo najvišjo možno stopnjo samooskrbe. Kar je zavoženo na globalni ravni, smo zdaj prisiljeni reševati na lokalni! Dovolj vemo! Ne potrebujemo novih znanj in jalovih razprav po načelu: "Rim gori, senat pa razpravlja!" Potrebujemo zgolj pogum, da razumemo, kaj se dogaja, in odločno ukrepanje, dokler je za to še čas.

· Slovenija je na zadnjih mestih po površini obdelovalne zemlje na prebivalca EU – premore jih le kakih 850 m2  na državljana. Obenem imamo eno od največjih prodajnih površin na prebivalca v EU.
· Slovenija uvozi skoraj dve tretjini žit, poljščin, sadja in zelenjave!
· Če uporabimo podporne funkcije ekosistema skozi njegovo biotsko pestrost, lahko ena oseba preživi koledarsko leto s 500 m2 zemlje, industrijsko kmetijstvo z monokulturami in vsemi strupi pa za preživetje enega človeka potrebuje kar petkrat večjo površino in stokrat več energije!
· Več kot dve tretjini svetovne proizvodnje žita pojedo domače živali. Sodobna krava potrebuje dvajset kilogramov krme, da iz nje pridobijo kilogram mesa za prodajo. Torej je za vsako tono govedine potrebnih dvajset ton krme. Vprašajmo se, koliko ljudi lahko prehranimo z enim kilogramom govedine, koliko pa z dvajsetimi kilogrami žit? Nujen je torej premik od živinoreje k poljedelstvu in vrtnarstvu.
·  Leta 1940 smo iz ene kalorije fosilnih goriv pridobili 2,3 kalorije energije v obliki hrane, zdaj pa porabimo kar 10 kalorij fosilnih goriv za eno samo kalorijo hrane na trgovinski polici. Z industrijsko hrano žremo nafto.

Stojimo pred strateškimi odločitvami, ki zahtevajo modre odločitve in hitro ukrepanje. Zagotoviti si moramo najvišjo možno stopnjo samooskrbe. Kar je zavoženo na globalni ravni, smo zdaj prisiljeni reševati na lokalni! Dovolj vemo! Ne potrebujemo novih znanj in jalovih razprav po načelu: "Rim gori, senat pa razpravlja!" Potrebujemo zgolj pogum, da razumemo, kaj se dogaja, in odločno ukrepanje, dokler je za to še čas.