Piše: Anton Komat v Vivi www.viva.si

Èloveštvo se vse bolj utaplja v kaotiènih vrtincih ekonomske, energetske, prehranske, zdravstvene in klimatske krize. Toda mediji govorijo zgolj o ekonomskem vidiku krize – in tudi mentalni domet politikov ne seže onkraj njega. V jedru kriznega dogajanja pa je svetovna prehranska kriza, o kateri se ne razpravlja.

Zanikanje problema še nikoli ni pripomoglo k rešitvi! Zato je naša doba doba lakote, kakršne v zgodovini še ni bilo. Veè kot milijarda ljudi strada, njihovo število pa še narašèa. V èasu najveèje tehnološke moèi je stradanje postalo institucija in družbeni status.

Vprašajmo se: kdo hrani lakoto?
Èe želimo odgovoriti na to vprašanje, moramo izstopiti iz referenènega okvira, v katerem je problem nastal. Že Einstein je zapisal: "Zavest, ki je ustvarila problem, ga ni sposobna rešiti." Potrebujemo torej radikalno spremembo èlovekove zavesti, novo kozmologijo bivanja. Èloveštvo stoji pred revolucijo, ki bo po pomenu analogna neolitski revoluciji. "Enaindvajseto stoletje bo duhovno ali pa ga ne bo!" je zapisal Boštjan M. Zupanèiè. Zato potrebujemo razcvet domišljije, hrepenenja in soèutja. Združiti moramo starožitni pogum, sposobnost preživetja in življenjsko radost. Potrebujemo veè veselja kot pohlepa, veè smeha in objemov kot stisnjenih ustnic in solza. Veè srca kot razuma.

Išèemo novo pot
Pri revšèini in lakoti ne gre le za premajhno kolièino dobrin, revšèina in lakota sta predvsem grozljivi podobi razmerij med ljudmi. Na eni strani lakota, na drugi prenažrtost razvitega sveta. Sodobnemu èloveku sta na voljo le dve možnosti: da umre od lakote ob prazni skledi – ali pa bolan ob polni mizi. Nujna je torej tretja pot: rešitev prehranske krize, ki je v jedru vsesplošnega kriznega dogajanja, saj obsega ekonomske, energetske, zdravstvene in klimatske vsebine. Semena samounièenja zahodne civilizacije že klijejo; ko bodo pognala, nam ne bo pomagala ne kletev in ne molitev.

Nizke cene hrane in do vrha napolnjene police megamarketov naj bi bile v razvitem svetu najboljši dokaz, da je s sistemom prehrane vse v najlepšem redu. Ali ste se kdaj vprašali, kako bi se poèutili, èe bi se police s hrano nenadoma izpraznile ali èe bi cene hrane poskoèile do neba? Najbrž še ne, vendar ni reèeno, da se s tem ne boste že kmalu sreèali, podobno neprièakovano kot s finanèno krizo leta 2008. Problem zaplete dejstvo, da proizvodnja hrane temelji na poceni nafti. Leta 1940 smo iz ene kalorije fosilnih goriv pridobili 2,3 kalorije energije v obliki hrane, zdaj pa porabimo kar 10 kalorij fosilnih goriv za eno samo kalorijo hrane na trgovinski polici. Z industrijsko hrano žremo nafto.

Koliko Å¡e lahko pridelamo?
Poleg tega se zastavlja vprašanje, koliko hrane na enoto njivske površine je sploh mogoèe pridelati, glede na to, da na svetovni ravni vsakih deset let propade kar 7 odstotkov obdelovalnih površin? Kmetje morajo pridelati vse veè, da ne propadejo – ali pa nenehno poveèevati obdelovalne površine. Ker med kmeti velja popolna konkurenca, med trgovci pa popolni monopol, je jasno, da prehransko verigo obvladujejo trgovci. Dokaz: leta 1950 je kmetov delež predstavljal polovico konène cene, leta 2000 pa samo še desetino. Prehranskemu sistemu, ki ga vodi trgovina, se nabira toliko neplaèanih zunanjih stroškov, da se bo prej ali slej sesul. Dokler so nam bile na voljo cenena energija, obilje vode, rodna prsti in pestrost sort kulturnih rastlin, je sistem industrijske proizvodnje hrane uspešno deloval. Zdaj cene energije narašèajo, vode primanjkuje, prst je izèrpana, stara semena pa izumirajo. Narava nam izstavlja entropièni raèun za vse neplaèane zunanje stroške. Globalni prehranski sistem je tako krhek, da bi za njegovo sesutje zadošèal že majhen sunek od zunaj.
Èe ne prej, se bomo morali vrniti k tradicionalnemu kmetijstvu na "sonèni pogon" takrat, ko bodo cene nafte ponorele. Ali bomo imeli dovolj èasa za to tranzicijo, nujno in usodno za golo preživetje?

Najprej moramo spremeniti odnos do hrane
Ker smo se naivno odrekli pridelavi in pripravi lastne hrane, smo skrb za hrano predali v roke drugega, s tem pa smo mu predali tudi upravljanje s svojim življenjem. Vprašanje varnosti živil je šolski primer nesposobnosti odgovornih ustanov, zato je neoporeènost hrane danes prej stvar teorije kot prakse. Za zaèetek moramo radikalno spremeniti svoj pogled na hrano in s tem naš odnos do nje. Pri hrani moramo enakovredno upoštevati vse tri vidike: hrana je vir življenja, kulturni fenomen in blago na trgu. Zaradi favoriziranja ekonomskega vidika sta pomembna samo dva parametra: velike kolièine in nizke cene. Biotska kakovost hrane ni veè pomembna, zato vse manj vemo, kaj v resnici jemo. Posledica je unièeno zdravje ljudi zaradi èedalje pogostejših degenerativnih obolenj, povezanih s hrano. Med deset dejavnikov smrti se uvršèajo štirje glavni morilci, ki se skrivajo v industrijski hrani: srèna obolenja, kap, sladkorna bolezen in rak. Ali ni to previsoka cena za poceni hrano! V šestdesetih letih 20. stoletja je zdravstvo porabilo približno 5 odstotkov BDP, zdaj pa ta številka presega 15 odstotkov in še narašèa. Javnega zdravja ne bomo izboljšali brez odprave zdravstvene katastrofe, ki ima izvor v nekakovostni hrani.

Premik k poljedelstvu
Oglejmo si še probleme, ki izvirajo iz množiène reje živali. Veè kot dve tretjini svetovne proizvodnje žita pojedo domaèe živali. Sodobna krava potrebuje dvajset kilogramov krme, da iz nje pridobijo kilogram mesa za prodajo. Torej je za vsako tono govedine potrebnih dvajset ton krme. Vprašajmo se, koliko ljudi lahko prehranimo z enim kilogramom govedine, koliko pa z dvajsetimi kilogrami žit? Nujen je torej premik od živinoreje k poljedelstvu in vrtnarstvu.

Poleg tega so industrijske farme sodobni inkubatorji za gojenje novih patogenov. Hitrost, s katero se prenašajo bolezni v velikih mestih in neprilagojenost zdravstvenega sistema sta jamstvo za izbruh katastrofalne pandemije, ki kot Demoklejev meè visi nad èloveštvom.

Domaèa hrana in domaèa kuhinja
Najbolj se je pocenila hrana z najveè kalorijami, najveèje dobièke pa prinaša najbolj predelana hrana. Toda najbolj predelana hrana ni živa hrana, taka hrana je kot mrliè, ki mu na parah polepšajo obraz. Naši predniki so govorili: "Najboljša je tista, ki se najhitreje pokvari." Danes nas reklame posiljujejo s "trajnim" mlekom. Kako naj bo mleko, ki hrani èloveškega novorojenca, dokler ne shodi in spregovori, trajno? Še bela barva za zidove ima rok trajanja!

Ponuja se nov rod "prenosnih" prehranskih izdelkov, ki jih lahko zaužijemo kjer koli in kadar koli, brez vsake priprave. Ali se zavedamo, da je to programirani umor domaèe kuhinje in konec kulturnih odnosov med ljudmi?

Prehranjevanje je tisoèletja odražalo kulturo èloveških skupnosti. Pri resnièni hrani okusa ni mogoèe loèiti od kraja porekla, in èe želimo ohraniti ta okus, moramo ohraniti tudi deželo, iz katere izvira. To je prava pot h kulturi prehranjevanja, ne pa zapleteni recepti za jedi iz uvoženih pridelkov in sintetiènih dodatkov. Okus in vonj je treba obuditi od mrtvih, s tem pa bomo ob štedilniku in za domaèo mizo obudili tudi razrahljane družinske vezi. Kaj hitro bomo spoznali, kakšne èudežne moèi premore doma pripravljena hrana.

Rešimo slovenska avtohtona semena
V Sloveniji smo od prednikov podedovali bogato prehransko kulturo, ki izvira iz raznolikosti naših zgodovinskih pokrajin, vendar se ji nihèe ne posveèa. Slovenija je eno od svetovnih središè biotske pestrosti, kar velja tudi za biotsko pestrost tradicionalnih razlièic kulturnih rastlin. Žal ta izjemna pestrost že desetletja izumira pred našimi oèmi, obenem pa nas posiljujejo z gensko spremenjenimi rastlinami. Zato se je treba takoj lotiti reševanja sijajne dedišèine, ki so jo v stoletjih vzgojili naši predniki. Brez lastništva nad semeni ni prehranske suverenosti. Ker nadzor nad semeni obvladuje zgolj nekaj korporacij, jim to prinaša popoln nadzor nad hrano. V okviru EPK Maribor oziroma projekta Urbane brazde je nastala tudi semenska knjižnica – društvo Varuhi semen. Postanite njeni èlani in rešujte, kar se rešiti da, kajti do zdaj je izumrlo že približno 80 odstotkov starih sort kulturnih rastlin.

Gradimo šolske vrtove – uèilnice na prostem
Skrajni èas je torej, da modrost prednikov povežemo z novo kulturo preživetja. Da obudimo domaèe vrtove, rešimo male kmetije in obnovimo lokalne tržnice. Da pridelava in poraba hrane poteka znotraj lokalne skupnosti, torej na kratkih poteh med "kmetovimi vilami" in "mešèanovimi vilicami". Nujna je uvedba šolskih vrtov kot uèilnic na prostem. Že otroci morajo spoznati, da je najbolj zdravo živeti z živo hrano, ki raste okrog nas. Z njo potujemo skozi presenetljivo pestrost, ki nam jo v vsakem mesecu ponuja bogato obložena miza narave. Ne pozabimo, da se je èloveška vrsta skozi evolucijo prilagodila cikliènosti letnih èasov in lokalnim razmeram.

Na potezi smo mi, ljudje!
Hrana je tudi kulturna dobrina in del naše kulturne dedišèine – enako kot stavbe, umetnine in ljudsko izroèilo. Èe je priprava hrane obred, hrana postane umetnina, kuhinja pa ustvarjalna delavnica. V takem okolju pridobi hrana magièno moè darila, ki se nam kaže z omamnim vonjem v hiši, ki obudi speèe èute in èustva. Tako hladna hiša postane topel dom, njegove stanovalce pa duhovno povezuje skupni obred za mizo. Skupni obroki so temeljni duhovni obred èloveške družine. Pogled na èloveka, ki se hrani sam, je žalosten. Kdor se hrani sam, sam tudi umre.

Èe se odloèimo za spremembe, moramo vedeti, da jih je treba sprožiti z uporniškimi dejanji in z javnim razglaševanjem problemov, ki jih nihèe ne bo mogel spregledati in jim oporekati. Elektriko in hrano imamo za samoumevni, dokler ju ne zmanjka. Mesto, ki bi ostalo brez elektrike in hrane, bi v nekaj tednih postalo taborišèe, v katerem bi bilo ujetih na tisoèe sestradanih in nemoènih ljudi. Nastop nepredvidljive krize bi vodil v dramatièen razkroj družbe. V nekaj dneh bi se trgovine izpraznile, èemur bi sledilo ropanje pridelkov, skladišè in vozil. Vsaka razumna vlada bi se morala zaèeti pripravljati na najhujše scenarije zdrsa v družbeni kaos, kajti prehranski sistem že brez nepredvidljivih dogodkov drsi proti zlomu. S poveèevanjem števila možnih nevarnosti se poveèuje tudi verjetnost, da se bo katera od njih tudi uresnièila. Zato smo na potezi mi, ljudje – za nas gre! Èaka nas na moè negotova prihodnost, ki zahteva uèinkovite odgovore tudi od slovenske kmetijske politike. Skupaj s Finsko smo na zadnjih mestih po površini obdelovalne zemlje na prebivalca v EU, saj je premoremo le kakih 850 m2 na državljana. Obenem imamo eno od najveèjih prodajnih površin na prebivalca v EU. To je strahotna asimetrija in nevarno stanje, èe upoštevamo, da uvozimo skoraj dve tretjini žit, poljšèin, sadja in zelenjave! S tem je ogrožena prehranska varnost prebivalstva, ki je pomemben del nacionalne varnosti. Ko bo prišlo do zloma globalnega prehranskega trga, bo doma za vsakršno ukrepanje že prepozno.

Èe uporabimo podporne funkcije ekosistema skozi njegovo biotsko pestrost, lahko ena oseba preživi koledarsko leto s 500 m2 zemlje, industrijsko kmetijstvo z monokulturami in vsemi strupi pa za preživetje enega èloveka potrebuje kar petkrat veèjo površino in stokrat veè energije! Modrost nas svari: "To, kar èloveka odganja od narave, ga na koncu ubije!" Vèerajšnje obljube niso današnja resniènost, ampak pot, ki vodi v samounièenje. Stojimo pred strateškimi odloèitvami, ki zahtevajo modre odloèitve in hitro ukrepanje. Zagotoviti si moramo najvišjo možno stopnjo samooskrbe. Kar je zavoženo na globalni ravni, smo zdaj prisiljeni reševati na lokalni! Dovolj vemo! Ne potrebujemo novih znanj in jalovih razprav po naèelu: "Rim gori, senat pa razpravlja!" Potrebujemo zgolj pogum, da razumemo, kaj se dogaja, in odloèno ukrepanje, dokler je za to še èas.

· Slovenija je na zadnjih mestih po površini obdelovalne zemlje na prebivalca EU – premore jih le kakih 850 m2  na državljana. Obenem imamo eno od najveèjih prodajnih površin na prebivalca v EU.
· Slovenija uvozi skoraj dve tretjini žit, poljšèin, sadja in zelenjave!
· Èe uporabimo podporne funkcije ekosistema skozi njegovo biotsko pestrost, lahko ena oseba preživi koledarsko leto s 500 m2 zemlje, industrijsko kmetijstvo z monokulturami in vsemi strupi pa za preživetje enega èloveka potrebuje kar petkrat veèjo površino in stokrat veè energije!
· Veè kot dve tretjini svetovne proizvodnje žita pojedo domaèe živali. Sodobna krava potrebuje dvajset kilogramov krme, da iz nje pridobijo kilogram mesa za prodajo. Torej je za vsako tono govedine potrebnih dvajset ton krme. Vprašajmo se, koliko ljudi lahko prehranimo z enim kilogramom govedine, koliko pa z dvajsetimi kilogrami žit? Nujen je torej premik od živinoreje k poljedelstvu in vrtnarstvu.
·  Leta 1940 smo iz ene kalorije fosilnih goriv pridobili 2,3 kalorije energije v obliki hrane, zdaj pa porabimo kar 10 kalorij fosilnih goriv za eno samo kalorijo hrane na trgovinski polici. Z industrijsko hrano žremo nafto.

Stojimo pred strateškimi odloèitvami, ki zahtevajo modre odloèitve in hitro ukrepanje. Zagotoviti si moramo najvišjo možno stopnjo samooskrbe. Kar je zavoženo na globalni ravni, smo zdaj prisiljeni reševati na lokalni! Dovolj vemo! Ne potrebujemo novih znanj in jalovih razprav po naèelu: "Rim gori, senat pa razpravlja!" Potrebujemo zgolj pogum, da razumemo, kaj se dogaja, in odloèno ukrepanje, dokler je za to še èas.