Prijateljica, ki je nedavno zaprla s.p., saj je že mesece brez rednega dela in ne zmore veè plaèevati prispevkov, je bila na razgovoru za službo. Po pošti so jo kasneje zavrnili. Nekaj dni po tem jo je Zavod za zaposlovanje, kjer je sedaj prijavljena, poslal na teèaj, ki se je imenoval nekaj v smislu uspešnega iskanja zaposlitve. Tam so brezposelne uèili tudi, kako se morajo vesti na zaposlitvenih razgovorih, kaj reèi in kako nastopiti. Prijateljica se je potožila, da obžaluje, da se tega teèaja ni udeležila prej, saj bi se na omenjenem razgovoru bolje odrezala in bi službo morda tudi dobila.

Na Zavodu za zaposlovanje izvajajo nad ljudmi to, kar delajo tudi vodilni v politiki npr. Do ljudi se obnašajo tako, da jim servirajo svoje razlage o svetu in o tem, zakaj so stvari take, kot so, in kaj je treba narediti, da se bo nekaj spremenilo.

Ob tem pa s pomoèjo svojih uradnih postopkov in procedur ter uradnega striktnega govora sami sebi vzbujajo zavest, da so dosledni in logièno razmišljajo, zraven pa prièakujejo, da bodo množice okoli njih to »kupile«, saj je edino smiselno, da to naredijo. Zato imajo na Zavodu cel kup stalnih programov, ki delujejo po naèelu: brezposelni nimajo služb po lastni krivdi. Treba jih je poduèiti o razlogih in nauèiti, kako se uspešno išèe služba (izraz je èisti nesmisel), kakšne osebnosti morajo biti, da bodo zanimivi za delodajalce itd. itd., teh blesarij je neskonèno, èe samo kliknemo kakšno izmed spletnih strani, ki se ukvarja s posredovanjem del in podobnim.

Seminarji, teèaji in klubi za brezposelne na prvi pogled izgledajo kot pomoè, a vendar niso niè drugega kot držanje ljudi v nedoletnosti in skrb za to, da se družbene spremembe ne bi zgodile.

Èe bi se kdo od zaposlenih izvajalcev teèajev želel resno vkljuèiti v produktiven projekt, bi organiziral denimo študijski seminar analize kapitalizma ali pa bi razpravljali o aktualni knjigi Upor: Arabska pomlad in evropska jesen, namesto da silijo udeležence k nesmislom, kakršen je npr. improviziranje telefonskega pogovora preko namišljenega telefona, kako bi svojega znanca povprašali, èe ve za kakšno prosto delovno mesto, in kar je še podobnih norèevanj iz inteligence ljudi, pa najsi imajo službo ali ne.

Posamezniki, ki so se znašli na Zavodu, so dvakrat v nezavidljivem položaju, prviè zato, ker nimajo dela in prihodkov, drugiè pa zaradi posebnega razmerja med njimi in njihovimi svetovalci, v katerega so pahnjeni. Ta odnos je zelo podoben odnosu hlapec/gospodar, za katerega je znaèilno, da je prvi v podrejenem položaju, kajti èe hoèe doseèi doloèen cilj, se mora obnašati tako, kot želi drugi. Še toliko slabše je, ker zdrava pamet na prvo žogo težko oporeka domnevni vednosti »nadrejenega«, kajti za spontano zaznavanje se zdi tako obnašanje drugega (dosledno naštevanje dejstev, strokovno izrazoslovje, zagovarjanje reda in logiènosti) zelo smiselno.

Zato je še toliko bolj pomembno pogovarjati se o naravi takih odnosov – in ravno zato so strokovni seminarji in predavanja (toda ne kvazistrokovnjakov, kot so jih take ustanove polne) nujni.

Marjetka Anžiè

Vir: za-misli.si