Najboljši smo, ko smo tiho

èetrtek, 13. marec 2014 @ 05:02 CET

Nepovezani poslanec je te dni izjavil: Za nas, parlamentarce, je najbolje, èe smo èisto tiho. Izjava je bila izreèena v kontekstu, kot se navadno reèe. Itak.

August: Osage County (2013). Ta film je preprosto treba videti. Meryl Streep je v njem tako preprièljiva, da je ogled filma tako rekoè metafizièna izkušnja. Nekoliko èudno se bo slišalo, vendar ga je treba videti tudi zato, ker nam pomaga misliti, zakaj v Sloveniji ni levih politikov, kar generalno pomeni, da ni politikov, ki bi bili vsaj za silo preprièljivi. Prav zato je najbolje, da so vsi èisto tiho.

V Sloveniji ni resnih politikov, ker nihèe izmed njih ne ve, kaj politika sploh je. Verjamejo namreè, da je politika priložnost za vzpenjanje po družbeni lestvici in kopièenje moèi. Zlasti ne vedo, kaj pomeni biti levièar. Tega ne vedo ne politiki ne državljani, zato jim je treba povedati. Povedati pa jim je treba predvsem zato, ker naivno verjamejo v boljše èase. Ki naj bi se spremenili bodisi sami od sebe bodisi zaradi žargona, ki ga uporabljajo politiki. Utopiènost takega razmišljanja je bržèas oèitna.

Svet se bo spremenil na bolje le v primeru, ko bodo ljudje, pa tudi politiki, konèno dojeli, kaj pomeni biti levièar. Desnièarji ga bodo namreè spreminjali še na slabše.

Levièar je èlovek, ki je dojel, kaj pomeni želeti spremeniti samo idejo o tem, èesa je zmožna politika. Pomeni, da je zmožen misliti samo politiko na nov naèin. Misliti, ne pa se reakcionarno razkazovati volivcem kot psihološka bitja in èezmerno govoriti.

Kako se z lahkoto znebiti resnih problemov, s katerimi se danes sooèa prezadolženi kapitalizem, oziroma kako se mentalno opremiti, da se z njimi sploh ne bi sreèali? Preprosto: s pomoèjo množiènih, globalnih medijev in politikov kot nastopajoèih na odrih jih spremenite v psihološke. Potem lahko ustvarjate tudi oddaje in pišete priroènike, kako skrbeti za telesno in duševno zdravje, kako se duhovno in osebnostno razvijati, kako poveèevati èustveni koliènik, kako komunicirati z drugimi ljudmi, kako se nenasilno vesti in kako biti ustvarjalen, kako vzgajati otroke, da bodo zrasli v zrele osebnosti. Nobeno nakljuèje ni, da se ravno v kapitalizmu taki priroèniki in take oddaje najbolje prodajajo, prodajajo pa se tudi podobe politikov. Kapitalistièni problemi pa ostajajo v glavnem neprepoznani; tak je tudi namen.

Neprepoznan ostaja tudi osnovni paradoks sodobnega življenja. Ljudje smo namreè dobesedno vsak dan siljeni, da se obnašamo, kot da smo svobodni, kot da lahko neprisiljeno, razumno, racionalno izbiramo blago in storitve na svobodnem trgu, kot da je življenje ena sama neskonèna serija avtonomnih razumnih odloèitev, zaradi katerih nenehno napredujemo in se razvijamo. Znotraj majhnih kletk se obnašamo svobodno in verjamemo, da se res obnašamo tako. Verjamemo torej, da smo svobodni, èeprav številni nenehno vleèejo napaène ali slabe poteze, ker nimajo nobene druge možnosti, a tega ne prepoznajo.

Ljudje so domnevno, zaradi vsega zapisanega, razumna bitja, ki vleèejo razumne poteze in pomagajo drugim ljudem spreminjati se, da vsaj ne bi vlekli nerazumnih potez. Vèasih je videti, kot da hodijo po svetu sami laièni psihologi, ki pomagajo drug drugemu postajati boljši psihološki ljudje, za katere upravièeno verjamejo, da bodo poèasi spremenili svet na bolje že samo zato, ker bodo spreminjali podobe sebe.

Morda je temeljni princip sodobnega življenja v kapitalizmu tale: kapitalisti natanko vedo, kaj morajo delati, da preživijo na svobodnih trgih, obenem pa se obnašajo, kot da je sistem poln nepredvidljivih dogodkov, na katere ne morejo vplivati. Logika je preprosta in sprevrnjena: delamo, kar moramo, da preživimo, krize in težave pa povzroèajo dogodki, na katere ne moremo vplivati, kar pomeni, da smo povsem nedolžni in razbremenjeni vsake odgovornosti. Kot zasebni lastniki kapitala skrbimo za dobro plat kapitalizma, zato se ljudje kot potrošniki lahko razumno in svobodno odloèajo za dobrine, težave pa naj rešuje država, ki se sicer ne sme vpletati v naše vsakdanje delo. Shizofrenija je popolna.

Državljani prav tako dobro vedo, da je kapitalizem nevzdržen sistem, ki temelji na kopièenju bogastva v rokah elit, prekomernem zadolževanju, pretiranem izkorišèanju naravnih virov, vsakodnevnem izkorišèanju delavcev, neetièni in nemoralni želji po dobièkih, pa vendar skoraj vsi po tihem navijajo za to, da se èim prej izvleèe iz krize in se vnoviè požene v nebo kot ptiè. Freud se ni motil niti malo: ljudje so pripravljeni tajiti celo realnost, da bi ohranjali pri življenju fantazme.

Psihoanaliza je tako postala edina znanost, ki lahko dokaže, da živijo ljudje v dveh realnostih, ne samo v eni, in da je imaginarna pogosto pomembnejša od objektivne in bolj žilava, kar pomeni, da ji z objektivnim znanjem ne morete blizu.

Ali po domaèe: za psihološka bitja so imaginarni scenariji pomembnejši od objektivne realnosti, zato vztrajajo pri njih kljub empiriènim evidencam. Èe torej hoèete zares spoznati èloveka, se pozanimajte, v kaj nezavedno verjame.

Kljuèna dimenzija današnje subjektivnosti ljudi je zato tale: ljudje morajo vedno znova tajiti, kar je pred njihovim nosom. Obnašati se morajo, kot da res verjamejo v kapitalistièni napredek, porabljati morajo veliko energije, da odrivajo od sebe empirièna dejstva, ki dokazujejo, da napredek ni mogoè.

Taki dokazi danes delujejo travmatièno. Delujejo kot travma, kar pomeni, da jih ljudje preprosto ne morejo vkljuèiti v lastne predstave o svetu oziroma v imaginarne scenarije, saj v njih zanje preprosto ni mesta. Za ljudi je zato dobesedno nezamisljivo, da kapitalizem ne bi deloval in napredoval, zato so zmožni popolnega duševnega razcepa: norèujejo se iz njega in ga nenehno kritizirajo, obenem pa upajo in verjamejo, da bo deloval še naprej.

Kaj se je zgodilo? Zgodil se je premik v naèinu vsakdanjega življenja in njegovega razumevanja. Danes se je zato mogoèe norèevati iz vsega in vsakogar, mogoèe je biti kritièen do èisto vsega, zato je javni prostor vse bolj podoben igrišèu, kjer lahko posamezniki delajo, kar hoèejo, drugi pa jih pri tem opazujejo in navijajo zanje. Pornografija.

Pornografska narava javnega prostora je dokaz nemoèi ljudi, da bi na karkoli vplivali. Sprejemajo idejo, da so svobodni, èe delajo v javnosti, kar hoèejo ali kar jim pride na misel, v resnici pa so sužnji mehanizmov, zaradi katerih nenehno ponavljajo isto in ne razmišljajo o lastnem delovanju.

Ljudje se norèujejo tudi iz sebe, samo da sistem lahko deluje. Potreba po delovanju kapitalizma je danes dobesedno srhljivo moèna.

Ne preseneèa moraliziranje protestnikov in navadnih ljudi, ki v udobju naslonjaèev dnevne sobe udrihajo po kapitalizmu. Gre za igro, v kateri nastopajo kot paradoksni statisti. Od njih se namreè prièakuje, da bodo delavci in potrošniki, zato je njihova dejavnost, vedno znova reèejo, da nimajo èasa, ker se jim mudi, v ostrem nasprotju z nemoèjo in s pasivnostjo moralizatorske drže, zaradi katere se kapitalizmu nikoli ne bo skrivili niti en sam las na glavi.

Zopet mi pride na misel izvrstno in vse premalo poznano delo, ki ga je spisal Immanuel Kant leta 1784: Idee zu einer allgemeinen Geschichte in weltbürgerlicher Absicht. Filozofovo razmišljanje, staro veè kot stoletji, je namreè zelo preprièljivo: ljudje oèitno zmorejo ceniti in spoštovati tehnološki napredek, znanstveni razvoj in umetnost, toda zgodovinsko so še vedno na zaèetku, èe pomislimo na moralno in etièno delovanje.

Za Kanta je èlovek predvsem bitje strasti, moèi, èustev, verovanja, šele nato je razumno, racionalno bitje. Èe je razumno, je razum pomemben šele, ko je avtonomen. Tak je Kantov poudarek. V sodobnem svetu prevladuje to, kar imenujemo v žargonu self-interested individualism, ki nima nobene resne zveze z avtonomnostjo racionalnega èloveka. Tudi o njem je razmišljal Kant.

Zanimalo ga je, kako bi lahko moralno in etièno delovanje postalo nosilec nove zgodovine ljudi in novega sveta.

Takole je sklepal. Ljudje lahko presegajo lastno individualnost in se odpirajo univerzalnemu. Univerzalno je samo odpiranje. Torej se èlovek, ki presega lastno individualnost in se odpira, že vede univerzalno.

Komunizem ni niè drugega kot ime za univerzalno in egalitarno vedenje ljudi, ko gradijo obèestvo alicommunitas. Èe lahko za konec parafraziram Galileja, ki je ob gledanju skozi teleskop, opazujoè Jupitrove lune, pomislil, da morda Zemlja ni središèe vesolja, bi rekel tole: morda konèno vendarle prihaja èas, ko bomo rešili paradoks kapitalizma tako, da bomo na mesto prisiljene svobode postavili egalitarnost svetega duha, s tem pa tudi moralo in etiko.

Galilejo ni bil obsojen, ker se je motil v svojih trditvah, temveè je bil obsojen zato, ker se ni motil. Vse skupaj je bilo namreè del boja za interpretacije, kar zelo dobro pozna vsak gospodar. In danes ni niè drugaèe, le da so levièarji povsem nemoèni, saj interpretacij ne premorejo, ker jih zanimajo predvsem všeène podobe, pa tudi sicer preveè govorijo in premalo interpretirajo, èe lahko parafraziram Marxa.

Dušan Rutar

Vir: za-misli.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v obièajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Molcanje-Tisina-Slovenija-Politika