„…tisti pa, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi svoje samozadostnosti nièesar ne potrebuje, ni del polis: je bodisi zver bodisi bog. V vseh ljudeh torej po naravi obstaja nagon po takšni skupnosti; …“(Aristotel, Politika, 1253a)

Smo ljudje res sebièni posamezniki, ki želimo poskrbeti predvsem zase in morda še za svoje bližnje? Tako namreè trdijo ekonomisti vsaj od Adama Smitha naprej. To naj bi izhajalo iz èlovekove narave. Danes na tej predpostavki sloni celotni ekonomski sistem in posledièno tudi družba kot celota.

A to preprosto ne drži. Èlovek je po svoji naravi globoko socialno oziroma družbeno in družabno bitje. O tem je pred veè kot dvema tisoèletjema govoril že filozof Aristotel, danes pa mu pritrjujejo nevroznanstveniki. Ne samo, da smo ljudje družbena (socialna) bitja, temveè smo po svoji naravi altruistièni oziroma nesebièni, empatièni in želimo sodelovati z drugimi. Še veè, potreba po družbeni pripadnosti je èlovekova najosnovnejša potreba.

Mathew Lieberman v svoji knjigi Družbeni, zakaj so naši možgani opremljeni za povezanost (Social, Why Our Brains Are Wired to Connect) pravi, da so èloveški možgani dobesedno ustvarjeni za skupno bivanje; sebiènost in individualnost nista èlovekovi naravni lastnosti, paè pa povezanost, sodelovanje, skrb za drugega in empatija.

Èeprav smo preprièani, da smo postali najuspešnejša vrsta na planetu predvsem zaradi naše zmožnosti abstraktnega mišljenja, pa je vse veè dokazov, da smo uspešni zaradi naše »zmožnosti razmišljati družbeno«, pravi dr. Lieberman. Èloveški možgani so se v dolgi evoluciji prilagodili v smeri »poveèanja naše zmožnosti predvidevanja, kaj se dogaja v možganih drugih, da bi lahko bolje koordinirali medsebojne aktivnosti in sodelovali z drugimi ljudmi«.

Ni nakljuèje, da so tako imenovana družbena omrežja, kot je na primer Facebook, tako popularna, saj so podobna »družbena omrežja tudi v naših možganih«. Želimo biti povezani; želimo, da smo komu všeè (da nas »všeèkajo«); da nas kdo pohvali; da s kom delimo svoje misli, ideje, dogodke itd. Èetudi so takšna prijateljstva pogosto samo virtualna, so odraz naše globoke potrebe po povezanosti oziroma družbenosti in družabnosti. »Mi vsi imamo potrebo po pripadanju. Znamenja, da nas imajo drugi radi, nas obèudujejo in nas ljubijo so osrednjega pomena za našo blaginjo,« pravi avtor knjige. Èloveški možgani so ustvarjeni, da pripadamo.

Za èloveškega »mladièa«, pa tudi kasneje v življenju, je kljuènega pomena, da nekdo (po)skrbi zanj. Zaradi popolne nezmožnosti samostojnega preživetja v zgodnjih letih, je povezanost z drugimi temeljna potreba vsakega èloveškega bitja. Prav tako življenje v velikih skupnostih ni nekaj samoumevnega, zato smo razvili tako imenovane »družbene možgane«. Imeti skromno družbeno omrežje je dobesedno tako slabo za naše zdravje, kot pokaditi dve škatlici cigaret na dan, pravi dr. Lieberman.

Ko naši možgani (oziroma mi sami) niso osredotoèeni na doloèeno nalogo, se »preklopijo« na tako imenovano nevtralno omrežje (default network), ki »podpira socialno kognicijo (mišljenje)«. Ti obsežni predeli možgan »predelujejo« in »obdelujejo« naše kompleksno družbeno življenje. Skrb za druge, sodelovanje, »branje« misli drugih, empatija – so rezultat dolgotrajne evolucije, s preuèevanjem naših možgan, odkrivajo nevroznanstveniki.

Najveèje ideje praviloma niso rezultat trdega individualnega dela, temveè »skorajda vedno zahtevajo timsko delo, da se lahko udejanijo.« Takšen primer je na primer nedavno odkritje temeljnih delcev v znanstvenem središèu CERN, kar je rezultat skupnega dela tisoèih znanstvenikov in tehnoloških strokovnjakov iz vsega sveta.

V naših možganih si fizièna in družbena boleèina (v naših medsebojnih odnosih) delita skupne nevrokognitivne procese, prav tako si skupne procese delijo fizièno in družbeno nagrajevanje. Èe imamo na primer radi èokolado, se aktivirajo isti deli možganov, “kot v primeru, ko z nami ravnajo pošteno«, zato avtor pravi, da ima »poštenost isti okus kot èokolada«. Ista možganska obmoèja »nagrajevanja« se aktivirajo tudi, èe drugim »damo svoj denar, da bi jim pomagali«.

Tako zelo razširjena »ideja« èlovekove sebiène in individualne narave je torej predvsem rezultat ekonomske ideologije, ki izhaja iz zaèetka vzpona kapitalizma, ne pa iz èlovekove prave narave. Kapitalistièna ekonomija za svoj uspeh potrebuje med seboj loèene posameznike, ki jih skrbi le lastna blaginja in med seboj neusmiljeno tekmujejo na trgu dela, znanja, dobrin, storitev.

Vendar je èlovek postal uspešen, ker z drugimi sodeluje, skrbi zanje in z njimi deli svoje znanje, dobrine, sreèo, veselje in tako dalje. Èas je, da v skladu s temi spoznanji preobrazimo naše ekonomske odnose in ekonomske institucije ter s tem spremenimo tudi celotno družbo.

Rok Kralj
Vir: za-misli.si