Živimo v labirintu, v povsem izgubljeni državi, ki ne najde izhoda. In èeprav je še vedno veliko ljudi trmasto preprièanih, da sta na primer filozofija in psihoanaliza neuporabni, nekoristni in brez zveze z realnostjo, smo te dni prièa tako rekoè šolskemu primeru, uèni uri psihoanalize, ki jo vsakdo od nas èuti na svoji koži, boleèe pa jo bo èutil tudi v prihodnje. Pojdimo po vrsti, saj je zadeva že tragikomièna.

Pred letom ali nekaj takega je povpreèni državljan Slovenije vsak dan poslušal predsednika vlada, da natanko ve, kaj mora storiti vlada, da bo v Sloveniji zasvetila luè, ki sicer že sveti na koncu tunela.

Torej je imel vsakdo priložnost nièkolikokrat slišati, da moramo samo še skozi tunel, potem pa bo zasvetila luè v vsem razkošju. Gospa Novakova je na primer vedno znova poudarila, da bomo iz krize že leta 2014.

Do leta 2014 je Å¡e nekaj mesecev.

Nova vlada, ki se je oblikovala pred nekaj meseci, je prav tako zatrjevala, da Slovenija ne potrebuje nobene pomoèi, le èas. Navadni državljan Slovenije je imel priložnost vedno znova slišati, da vlada dobro ve, kaj narediti, da se bomo izvlekli iz krize, da že sveti luè na koncu tunela in da bo rahla gospodarska rast zaznamovala že leto 2014.

Leto 2014 bo, kot reèeno, napoèilo zdaj zdaj.

Pred nekaj tedni pa so se izjave iz ust predstavnikov vlade, prvakov strank in drugih poznavalcev kapitalizma in kriz zaèele radikalno spreminjati. Poznavalci nenadoma niso bili veè tako samozavestni, bogastvo predlogov, kaj narediti, da bomo iz krize, pa se je vztrajno zmanjševalo, dokler se ni povsem skrèilo. Izjave so postajale vse bolj podobne suhim travnatim bilkam, dokler navadni državljan Slovenije ni slišal travmatiène izjave iz ust Alenke Bratušek: pojma nimamo, kaj narediti, sanirali bomo banke, prenesli slabe terjatve na slabo banko, potem pa bodo banke (ne mi) reševale gospodarstvo, in sicer tako, da ga bodo zagnale.

Banke, ne vlada, bodo torej zagnale gospodarstvo, kar pomeni, da mu bodo posojale velike kolièine denarja. Podjetja komaj èakajo na denar, imajo pa tudi pripravljene naèrte, kaj bodo proizvajale, kam bodo izvažala, koliko delovnih mest bodo odprla in koliko delavcev bo dobilo službo.

To je seveda pravljica, v kateri lahko verjamejo zgolj naivneži.

Kapitalizem namreè deluje po drugaènih zakonitostih, ki se ne menijo niti za slovensko vlado niti za želje Alenke Bratušek. Gospodarstva v kapitalizmu namreè ne zaženeš. Gospodarstvo se zažene samo, oziroma ga zaganja nevidna toka trga. Saj smo jo hoteli, kajne?

Èe nevidna roka ne zažene slovenskega gospodarstva, ga ne zažene preprosto zato, ker ta roka zaganja gospodarstva tam, kjer so priložnosti za profite velike. V Sloveniji jih paè ni, so pa na Kitajskem, v Indiji, v Braziliji in drugod, kjer je veliko poceni delovne sile, ki je pripravljena delati za nekaj centov na dan.

Leto 2014 bo torej vsak èas tu. Še prej bodo seveda božièni prazniki.

Travmatièni izjavi Alenke Bratušek, iz katere izhaja sklep, da vlada v resnici ne ve, kaj sploh narediti, da bi prislovièna luè zasvetila tudi tu in ne bi svetila zgolj tam na koncu tunela, je sledilo šokantno spoznanje. Te dni je vlada sklicala predstavnike gospodarstva. Ni jih sklicala, da bi jim konèno povedala, kaj bo storila, da se bo gospodarstvo zagnalo, temveè jih je sklicala …

Berite zelo natanèno in poèasi. Sklicala jih je, da bi oni povedali vladi, kaj narediti, da se bomo izvlekli iz krize!

Tu potrebujemo psihoanalizo. Kaj se namreè dogaja?

Dogaja se tole. Vlada najprej igra vlogo Velikega Drugega. To je posebna instanca, v katere naj bi ljudje verjeli. Saj tudi sami pravijo, da v življenju v nekaj moraš verjeti. Torej verjameš – na primer v Velikega Drugega. Preprièan si, da On že nekako ve, kaj je treba narediti, da bo za vse dobro, zato si miren.

Potem se kajpak izkaže, da Veliki Drugi ni niè drugega kot oni možic iz filma Èarovnik iz Oza. Torej sledi trpko spoznanje, da Veliki Drugi nima pojma.

Ljudstvo je kajpak zmedeno. Èe Veliki Drugi nima pojma, kdo ga potem ima?

Odgovor na vprašanje je preprost. Treba je ustvariti novega Velikega Drugega, ki bo domnevno vedel. Na mesto šefa v centralni banki zato na primer pride nov èlovek, za katerega mediji takoj ugotovijo, da je iz drugega sveta. Morda je ta pravi, morda je on Veliki Drugi. Èe je iz drugega sveta, bi lahko bil.

Ali pa je veliki Drugi gospod Miliè, ki tudi pride na sestanek k predsednici vlade. On namreè vedno ve, kaj je treba narediti; vsi njegovi nastopi na televiziji se vedno konèajo s predlogi. Nikoli sicer ne naredijo tega, kar pravi, da bi morali narediti, o èemer vedno govori na naslednjih nastopih na televiziji, a morda ga bo sedaj Alenka poslušala.

Alenka ga ne bo poslušala. Zakaj ne?

Hm, odgovor ni enostaven. Gospod Miliè namreè pravi, da ne more nièesar narediti, da lahko samo opozarja, vèasih poviša ton, zahteva in vse drugo. To je kajpak premalo, èe ga nihèe ne posluša. Zakaj ga torej ne posluša?

Gospoda Miliè in drugi torej vsekakor trdijo, da vedo, kako iz kapitalistiène krize. Zadeva je namreè nadvse preprosta: vlada naj ima veè obèutka za podjetništvo, skrbno naj porablja javni denar, prepreèi naj sivo ekonomijo, zažene naj gospodarstvo. Morda so pa oni Veliki Drugi.

Krog je s tem sklenjen. Zdi se, da vsi vedo, kaj narediti, v resnici pa se ne zgodi nièesar. Zakaj se ne zgodi, èe pa je vsem jasno, kaj bi se moralo zgoditi?

Zopet potrebujemo psihoanalizo. Ljudje so namreè naèeloma pripravljeni verjeti Drugemu in mu slediti. Cerkev natanèno ve, kaj to pomeni. Toda v Sloveniji preprosto ni Drugega. Vsakdo je namreè najpametnejši, zato ne posluša nikogar.

Èe ni Drugega, je vse dovoljeno. Tako je bilo splošno preprièanje v 17. stoletju, ko je bila Cerkev na resni preizkušnji. Èe ni Drugega, obstajata le dve možnosti.

Prviè. Prišla bo trojka in prevzela vlogo Drugega. Ta se ne bo pogajala z nami, ampak bo zahtevala in zraven vihtela biè. Pridni Slovenci bodo kajpak takoj ubogali, saj komaj èakajo Drugega. Potem bo tudi luè. Za nekatere.

Drugiè. Trojke sicer ne bo, bo pa vse veè destrukcije, ki jo bodo ljudje zaznavali kot svojevrstno obliko mazohizma. Slovenci in Slovenke, med katerimi je èetrt milijona alkoholikov in malo manj kot pol milijona ljudi na robi revšèine, èe samomorilcev in onih, ki se doma bijejo s sekirami, niti ne omenjam, se bodo pogrezali v bedo in pri tem bodo vsaj nekateri našli patološki užitek, o katerem je govoril Freud, ko je pisal razpravo z naslovom Onkraj naèela ugodja.

Vnoviè se bo izkazalo, kako zelo prav je imel.

Dušen Rutar
Vir: http://za-misli.si