Politiki, ki ne prinašajo dobrih novic, pa èeprav so pravljiène, težko zmagajo na volitvah. Od nekdaj je tako. Imajo celo sreèo: v antiènem svetu so sla s slabimi novicami nemudoma pospremili na oni svet. Politiki torej verjamejo, da morajo ljudstvu govoriti, kar bi rado slišalo, zato se vedejo skladno s preprièanjem: prihodnost bo vsekakor svetla, samo sledite nam. Tvegam torej, da ne bom deležen èasti, saj ne prinašam dobrih novic.

Dobrih novic ne prinašam, ker sem hudoben, temveè jih prinašam, ker izhajajo iz objektivnih dejstev. Edini bog, ki ga zares povelièuje današnja civilizacija, je nafta. Posledice so pravljiène, vsak dan nam prinese 24 ur napredka, ki zagotavlja prihodnost, pa tudi grozljive, saj je tako rekoè vsaka vojna v 20. stoletju tako ali drugaèe povezana s prisvajanjem naftnih polj oziroma z unièevanjem življenj milijonov ljudi.

Pri gledanju skoraj tri ure dolgega pravljiènega filma The Hobbit: The Desolation of Smaug (2013) dobimo zelo kmalu po zaèetku poseben obèutek, ki je nenavadno pomemben tudi za življenje v Sloveniji na zaèetku tretjega tisoèletja. Glavni junaki, vilinska bitja, palèki, èarovnik in hobit, se prebijajo skozi èarobno ter filmsko zares preprièljivo oziroma navdušujoèe in skladno z najvišjimi oblikovalskimi standardi oblikovano pokrajino, da bi prišli v domovino in v njej sreèno živeli do konca svojih dni, ki pa jih nikakor ni malo. Za to morajo unièiti zlobnega in skoraj neunièljivega zmaja, ki je zares strašen in ne pozna nobene morale ali etike, da o vrednotah niti ne govorimo, gledalcem pa je vnaprej kristalno jasno, da bodo pri tem nadvse uspešni ter da jim niti hudi in grdi orki ne morejo do živega, pa èe gledajo še tako mrko in napenjajo svoje sicer zares velike mišice. In prav je tako, saj smo v pravljici. Ki je v empiriènem svetu samo v prvih dveh tednih prinesla ustvarjalcem okroglih dvesto milijonov dolarjev, prinesla pa jim jih bo še veliko, veliko veè; dejstvo nikakor ni zanemarljivo, saj je denar paè denar, biznis pa je biznis – tudi s pravljicami in v pravljiènih svetovih.

In natanko za pravljice, ki se v tem èasu paè dobro prodajajo, gre. Zakaj se prodajajo? Ker imajo èloveški obraz; veèina pravljic ga ima, to pa ve že vsak otrok. A v Sloveniji, ki ni pravljièna dežela, saj še Švica ni, na žalost ni niè drugaèe, èeprav bi morala obstajati, vsaj tako nam pravi zdravi razum, razlika med pravljicami in realnostjo. Ljudje, ki so Slovencem in Slovenkam v zadnjih dvajsetih letih ukradli domovino in odnesli milijarde, so še slabši od orkov in celo od Smauga, hudega zmaja, saj se znajo sprenevedati, kot se znajo sprenevedati le èloveška bitja, kar pomeni, da gledajo èloveku naravnost v oèi in mirno lažejo, kot da se ni zgodilo absolutno niè; tudi tako vedenje je zelo èloveško.

Nihèe torej nièesar ne ve, ko nanese beseda na korupcijo, kraje, banène luknje, TEŠ 6, ponarejanje sprièeval in podobno. Nihèe ni odgovoren, nikogar ni bilo zraven, ko se je kradlo, legalno ali nelegalno, nihèe ni nièesar videl. Ljudstvu skušajo ponuditi preprièanje, da se je vse skupaj dogajalo kar samo od sebe, da so bile torej na delu nekakšne èarobne sile, kar pomeni, da je v njihovih oèeh tudi vsakdanja empirija film, ki ga veèina gleda, v njem pa nastopajo pripadniki elit in jih zabavajo, da laže prenašajo bremena vsakdana. Tako je življenje z zelo èloveškim obrazom.

Vse je kot v èarobni deželi, kjer drevesa govorijo, predmeti imajo èarobne moèi, gore se lahko premikajo, potoki nosijo s seboj skrivnostne spomine na preteklost, tam pa živijo tudi èarovniki, vilinska bitja in drugi nenavadni prebivalci, med katerimi so vselej še zlobneži, zlikovci, nepridipravi in nebodijihtreba, toda samo dejstvo, da obstajajo, nikogar pretirano ne vznemirja, kajti junaki jih, èe je že treba, roèno pospravijo in pospremijo tja, kjer so povsem nenevarni, ali pa jih zbrcajo v kako temno globel oziroma brezno brez dna, od koder se ne morejo vrniti.

Razlika je le ta, da pri gledanju pravljice uživamo v njeni pravljiènosti in se zavedamo, kaj gledamo. Zavedamo se, da dobro vselej zmaga in da je tako tudi edino prav. Zelo èloveško je, da dobro premaga zlo.

Ko prenašamo vsakdanje empirièno življenje v Sloveniji, pa se zavedamo njene brutalnosti in nam nikakor ni do veselja, ko nas skušajo imeti za bedake ter nam ponujajo pravljice in nas skušajo preprièati, da pravzaprav živimo v èudaški pripovedki, v kateri pripadniki elit nikoli ne izgubijo in lahko delajo, kar hoèejo, se jih nihèe ne more dotakniti, zle sile pa so vselej zgolj nekakšni fantomski strici iz ozadja, ki ga sploh ni ali pa je natanko táko, to je neobstojeèe. Paranoidnost vsakdanjega življenja torej prodajajo kot privlaèno pravljico, izkorišèajo psihopatologijo vsakdanjega življenja, ki jo je raziskoval Freud, obenem pa igrajo še terapevte in priljudna bitja, ki domnevno z vsemi silami skušajo prijazno utirati poti v lepšo prihodnost za vse, v svet s èloveškim obrazom, kot ga imenujejo.

A zelo èloveške so natanko pravljice, zelo èloveško je sprenevedanje, èloveška je brutalnost, èloveške so vojne, èloveško je muèenje drugih ljudi.

V pravljici junak vselej najde skrivnostni prehod do kraja, kjer živi zmaj ali kaka druga pošast, ki jo je treba premagati. Ko se sooèi z njo, smo že lahko preprièani, da ji bo odsekal vseh dvanajst glav ali kaj podobnega, zato smo pomirjeni. V vsakdanjem življenju ni tako.

Èe zares hoèemo utreti pot v lepšo prihodnost, moramo najprej nehati verjeti v pravljice in se sooèiti z brutalnostjo vsakdanjega življenja, ki je danes kapitalistièna.

Kapitalistièna pravljica, kapitalizem s prijaznim obrazom, je njeno èarobno nasprotje. Ni èudno, da njegovi zastopniki uporabljajo tudi izraz kapitalizem s èloveškim obrazom. Vsak pravljièar namreè ve, kako mora biti narejena pravljica, da bo imela èloveški obraz, kar pomeni, da jo bodo odjemalci hoteli kupiti, poslušati ali gledati. Pravljic z neèloveškim obrazom paè nihèe ne bi hotel kupiti, kar je menda jasno.

Kapitalizem s èloveškim obrazom je zato bodisi pravljica bodisi ništrc. In kapitalizem brez takih pravljic sploh ne more obstajati. Vprašanje je zato na mestu: Koliko èasa smo še pripravljeni živeti v pravljici in verjeti v kapitalizem s èloveškim obrazom?

Vprašanje je produktivno, ker verjetno dobro vemo, da mora vsak dan nenehno delovati kompleksna in izjemno obsežna infrastruktura, ki vzdržuje naša življenja. Zgoditi se mora veliko, da imamo vsak dan hrano, pijaèo in vse druge dobrine, ki jih paè potrebujemo za preživetje. In brez nafte bi se civilizacija v trenutku ustavila.

V novem letu najbrž še nihèe ne razmišlja, kaj se bo zgodilo, ko bo zmanjkalo poceni nafte. Ne gre namreè za vprašanje, ali je bo zares zmanjkalo ali ne, temveè zgolj za vprašanje, kdaj jo bo zmanjkalo.

Kaj takega se kratko malo ne sme zgoditi, saj potem ne bi bilo veè brezmejnega napredovanja v svetlo prihodnost. Kaj bi se namreè zgodilo z našimi sanjami o nenehni gospodarski rasti, ki mora dosegati vsaj 3 % letno? Nastala bi panika, ki je ne bi mogel umiriti nihèe. Civilizacija bi se znašla na robu brezna, zrak pa bi bil vsekakor èistejši.

Rast je zato nujna, za zrak pa nam je trenutno še vseeno, saj ga je dovolj. In nafta preprosto mora biti. Noène more si ne moremo privošèiti, zato si je tudi ne bomo.

Zelo èloveško je tudi živeti v iluzijah in pravljicah.

Odlièno. Vse bo torej raslo. Radostimo se, kot se sicer radostimo ob gledanju pravljic, kakršna je Hobit.

V resnici, v realnem življenju, onkraj iluzij pa ne bo niè raslo. Pomagali ne bodo niti pravljice, niti zaklinjanja, niti obredni plesi. Vsi vraževerci skupaj ne bodo mogli pojasniti nièesar – a saj že sedaj ne morejo. Potratno kapitalistièno življenje, kot ga poznajo predvsem pripadniki elit, namreè sploh nima prihodnosti, oziroma je ta temna.

Prihodnost ima samo življenje, ki temelji na vrednotah, kot so skromnost, solidarnost, kreativnost, javna raba uma. Vse drugo so pravljice s èloveškim obrazom; prijazno je sicer, da imajo èloveški obraz, a zato še niso niè manj pravljiène. Noben resen ekonomist zato ne bi smel govoriti o gospodarski rasti v obsegu treh odstotkov letno, kajti taka rast kratko malo ni mogoèa, oziroma je pravljièna. Verjeti v pravljice pa pomeni verjeti, da ne obstaja jutrišnji dan.

Jutri se bo namreè dogajalo nekaj, kar bo postavilo znano puhlico porabljate veè, kot ustvarite v povsem novo luè: na voljo imate bistveno manj energije, kot jo potrebujete; nafta bo preprosto predraga, vsak dan pa bo še dražja.

Dobro je zato že danes prebrati knjigo, ki jo je spisal Glenn Greenwald, njen naslov pa je With Liberty and Justice for Some (2012); poleg te pa še knjigo z naslovom Too Much Magic: Wishful Thinking, Technology, and the Fate of the Nation (2013), ki jo je napisal James Howard Kunstler.

Pa sreèno.

Dušan Rutar
Vir: za-misli.si