Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sreda, 24. avgust 2005 @ 05:37 CEST
Uporabnik: titanic
V miru, v tišini, se pesem rodi,
pesem v srcu, božanskih melodij.
Vibracije gredo po vseh telesih,
takrat se znajdeš v samih nebesih.
Fizično, astralno, energetsko, mentalno,
vsa telesa, vse melodije, vibracije vse,
ustvari si človek z mislimi in umom,
z željo, s hrepenenjem, z močnim pogumom.
Nebesa so v nas, kjer nam je lepo,
imamo izbiro in vemo, ko nam je hudo.
Vemo, da včasih smo sami in brez ljudi,
takrat naj zaupanje v nas spregovori.
Ljubezen je v nas, ne iščimo jo, je zaman.
Našli jo bomo, ko prišel bo ta dan.
Do takrat pa negujmo lepe vibracije,
ustvarjajmo si božanske kreacije.
ponedeljek, 22. avgust 2005 @ 22:59 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Na »Ogrado« pljuska svetloba čez brdca Vipavske doline
z valovanjem pomladi in svetožitno idilo dobravske vasi,
ki je pred tolikimi leti ugnezdila v srcu bol in otožne spomine,
dvignila jadro, ne da bi vedela kako naj se z vetrom popotnik bori.
Oh, te rože, ta trava, to sonce prelestnih mladostnih dni,
škržati in majski hrošči ste na vrnitev popotnika dolgo čakali.
Dehti obličje njive po grudi domači, sonce v obraz toplo žari,
zažiga večerni ogenj v očeh, medtem ko so na vasi vsi že zaspali.
Popotnik občuduje svetlo noč in zlat pramen Severne zvezde.
To je njegovo drevo in on je nebeško drevo, ki raste vse življenje
in razpira veje navzgor v modrino, visoko čez oblake
z obeti v odprtih čašah mačic podleskov iz opuščene gmajne.
Topoli in bresti ob reki, bezeg in šepetanje blagih vetrov,
vabeča »Dobravca«, detelja, mak in plavice, nebesna sinjina,
brsteče zelenje in žamet cvetov kostanja so vabili domov
v naročje ognjišča, kjer se razteza prekrasna Vipavska dolina.
nedelja, 21. avgust 2005 @ 17:23 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Tišine se merijo z nemirnim časomerom tesnob,
z enooko krvjo očetov in gubami sinov.
Ena sama razgibana samota mrtvih duš je kaos vizij
s presežki smislov za kodiranje starodavnega spomina,
ki se drzne zdramiti kot enooki Kiklop iz spanca.
Kirka s svojo čarovnijo že spreminja ljudi v živali.
Sirene s svojim prekrasnim petjem zvabljajo veslače
v zahrbtne čeri. Mašijo si ušesa z voskom.
Odisej se je dal privezati ob jambor, da ne more ukrepati.
Vse se ponavlja, ko ladja zapluje v ozko morsko ožino.
Globina fresk se pogovarja s postarano steno votline
in skoz nozdrvi hlepe strasti po barvah altamirinega časa.
Skoz nenavaden obred praznega gostobesedja ljudi
sporočajo freske stare smisle razumevanja in spoznanja,
ko zahajajoče sonce z arhetipskimi obredi čaščenja
z odprtim očesom otroka v razpokah usode išče
in spregovori resnico s senco v raztrgani srajci,
ki napenja v jadra spomina z grenkobo usihajoče ljubezni.
nedelja, 21. avgust 2005 @ 09:15 CEST
Uporabnik: tastegleda
Toliko žalosti se je nabralo…
Srce se ji je vdalo
In bijem težek boj, vojne in viharje
Ne vem kam grem, ne vem kaj hočem in kaj smem.
Ne morem se sprijazniti, da te več ni…
Boli.
Ne morem nositi te na duši, vsa zlagana in bolna.
Ne morem dihati, če me še zrak duši.
In spati ne morem, ker te imam v krvi, preveliko dozo.
Zastrupljena. Izgubljena.
Brez cilja hodim naokrog, moj pogled je prazen,
Povej prijatelj, zakaj tako daleč sva narazen…
Blazne, blazne misli, da izginem, se vrnem v prah
Od koder sem prišla.
Preveč se je nabralo.
Zdaj ni nič ostalo.
In ne morem držati solza,
Ki kot ogenj padajo nazaj na dno srca.
Ne morem biti.
Ne znam se skriti.
Najraje bi si spustila kri,
Brez tebe mene ni.
Svet hladen, siv in prazen,
Povej prijatelj, zakaj tako daleč sva narazen…
ponedeljek, 15. avgust 2005 @ 05:55 CEST
Uporabnik: Nora Ša
Tudi bolečina rodi,
ljubezen moja.
Ležala sva drug ob drugem.
Bolelo je, ker nisva bila v objemu.
Bil si zraven mene
na dotiku diha in roke,
tako daleč.
Majhna majčkena premestitev
iz najinega zlitja,
drobna drobčkana beseda, gesta zavrnitve,
zakaj tako velik prepad med nama?
Vse se ojačuje v najini ljubezni.
Tudi drobiž najine revščine.
Da se ga nekoč znebiva.
Ležala sva drug ob drugem.
Ti si odšel v svoj svet,
jaz sem iskala svojega.
Moje središče v tebi,
kako naj ga najdem zopet v sebi?
Zaprte oči so večale daljavo.
sobota, 13. avgust 2005 @ 04:50 CEST
Uporabnik: andrejci73
Dober dan ljubezen!
Danes ob morju,
ko zagledal sem te,
bila si kakor privid,
ki sanje uresniči,
angel moj.
Gledal sem te,
Kako po obali sprehajala si se.
Zame sijale so tvoje oči,
Ki zame bile so angelske,
Ko sonce je nate posijalo,
Zame bila si vse.
Prekratke bile so ure,
Ki tako hitro minile so,
A v mislih mojih je eno le vprašanje bilo,
Kako lepo bi tebe objeti bilo.
Pa podaril sem ti vrtnice te,
Da name spominjale bi te.
petek, 12. avgust 2005 @ 05:03 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Jutranje nevzvalovano morje
je v lenobnem gibanju brusilo čas
in plivkalo po vrzelih spomina.
Zvoki flavte med morsko travo
so prebudili tkivo opoldanske pripeke.
On je gledal dozorel morski sadež
z logiko občutja v breztelesni igri luči.
S kvasom sle so morski valovi
pili Venero iz njegovih oči
in jo iskali v viharnem morju.
Božanska duša kot izvorni piš morja
se je skrila v krožni prostor školjke,
v katerem je sedela Afrodita.
Bil je kaos zametka plodnosti in modrosti
in Afroditin sin Eros se je spremenil v ribo
in izpolnil sirenine želje,
skrite globoko v nedrjih petja,
kjer dinamični plavalni dih
vstaja iz morja in se vanj potaplja
z obrazom svežine davnega spomina.