Ko draga odhaja,
ko za vedno gre,
ti nihče nič ne pove..,

ne tihi rečni valovi,
ne veter, ne sonce,
ne v duši nemi grobovi,

ne oblačno nebo,
samo v srcu veš,
da nazaj je ne bo...

Kot ranjeni angel padeš,
zadnje moči porabiš,
trenutke sreče zdaj kradeš,
da ne pozabiš..,

njen glas, nasmeh,
barvo njenih oči,
z njo prvi greh,
te boli in daleč se zdi...

Nazadnje je ostal
le kamnit prag.
Zlizan in razpokan.
Vse drugo
je prepredel bršljan in slak.
V prah se je že zdavnaj
sesul strop obokan.

Zdaj boš moral oditi.
Kaj ne vidiš,
kako prazen je
obraz usahle struge,
kako beži senca
umrlega sluge
v prvi korak noči.

Tako čuden si.
Prekrit s pajčevino
mehkih senc
se predajaš v globino
do zadnjih zvezd.

I.

Skozi bele krošnje je padal
šum božajočih dlani.
Jesenske strune zvenijo
v odpadlih listih.

Nič več se ne jasni.
Za dolgo, dolgo je padel
mrak. Ognjeni sij
več ne plapola.

Nič več ne bo kradel
veter nakopičenim oblakom
poti na jug, čez goli breg.
Zdaj, v polmraku
bo iskal tam preko
le še sever, sence, sneg.

V miru, v tišini, se pesem rodi,
pesem v srcu, božanskih melodij.
Vibracije gredo po vseh telesih,
takrat se znajdeš v samih nebesih.

Fizično, astralno, energetsko, mentalno,
vsa telesa, vse melodije, vibracije vse,
ustvari si človek z mislimi in umom,
z željo, s hrepenenjem, z močnim pogumom.

Nebesa so v nas, kjer nam je lepo,
imamo izbiro in vemo, ko nam je hudo.
Vemo, da včasih smo sami in brez ljudi,
takrat naj zaupanje v nas spregovori.

Ljubezen je v nas, ne iščimo jo, je zaman.
Našli jo bomo, ko prišel bo ta dan.
Do takrat pa negujmo lepe vibracije,
ustvarjajmo si božanske kreacije.

Na »Ogrado« pljuska svetloba čez brdca Vipavske doline
z valovanjem pomladi in svetožitno idilo dobravske vasi,
ki je pred tolikimi leti ugnezdila v srcu bol in otožne spomine,
dvignila jadro, ne da bi vedela kako naj se z vetrom popotnik bori.

Oh, te rože, ta trava, to sonce prelestnih mladostnih dni,
škržati in majski hrošči ste na vrnitev popotnika dolgo čakali.
Dehti obličje njive po grudi domači, sonce v obraz toplo žari,
zažiga večerni ogenj v očeh, medtem ko so na vasi vsi že zaspali.

Popotnik občuduje svetlo noč in zlat pramen Severne zvezde.
To je njegovo drevo in on je nebeško drevo, ki raste vse življenje
in razpira veje navzgor v modrino, visoko čez oblake
z obeti v odprtih čašah mačic podleskov iz opuščene gmajne.

Topoli in bresti ob reki, bezeg in šepetanje blagih vetrov,
vabeča »Dobravca«, detelja, mak in plavice, nebesna sinjina,
brsteče zelenje in žamet cvetov kostanja so vabili domov
v naročje ognjišča, kjer se razteza prekrasna Vipavska dolina.

Zate gradil bi
gradove v oblakih,
zate bi klatil
zvezde z neba,

zate hitel bi
v velikih korakih,
zate bi kradel
potoke zlata...

Smisel življenja
bil bi mi zate,
zate preskočil bi
vse zvezdne jate

in, če bi lahko,
še rajske vrtove
in modro nebo,
tja čez robove...

Sploh ni važno,
če padajo listi jeseni,
mi nič ne pomeni,
če so rjavi, rdeči, rumeni...

Le, da je Tvoja misel v meni...

Me ne zanima,
če pride zima
in, da na breg
spet padel bo sneg...

Le, da so Tvoje sanje v meni...

Za zimo pomlad
naj spet bi prišla..,
a kaj mi bo to,
če Ti bi odšla!?

Pogrešam toplino,
človeško milino.
Pogrešam ljubezen,
tako, ki ni bolezen.

Pogrešam besede iskrene,
laži prav nobene..
pogrešam močen objem,
da se lahko skrijem v njem.

Pogrešam resnično življenje,
vrvež, radost in veselje.
Pogrešam prave Žarke Sonca,
Take, ki pridejo dol do nas.. in gredo do konca.

Pogrešam radovedne poglede,
nepoznane osebe.
Pogrešam iskrive oči,
in tvojo postavo, ko te ni.

Tišine se merijo z nemirnim časomerom tesnob,
z enooko krvjo očetov in gubami sinov.
Ena sama razgibana samota mrtvih duš je kaos vizij
s presežki smislov za kodiranje starodavnega spomina,
ki se drzne zdramiti kot enooki Kiklop iz spanca.
Kirka s svojo čarovnijo že spreminja ljudi v živali.
Sirene s svojim prekrasnim petjem zvabljajo veslače
v zahrbtne čeri. Mašijo si ušesa z voskom.
Odisej se je dal privezati ob jambor, da ne more ukrepati.
Vse se ponavlja, ko ladja zapluje v ozko morsko ožino.

Globina fresk se pogovarja s postarano steno votline
in skoz nozdrvi hlepe strasti po barvah altamirinega časa.
Skoz nenavaden obred praznega gostobesedja ljudi
sporočajo freske stare smisle razumevanja in spoznanja,
ko zahajajoče sonce z arhetipskimi obredi čaščenja
z odprtim očesom otroka v razpokah usode išče
in spregovori resnico s senco v raztrgani srajci,
ki napenja v jadra spomina z grenkobo usihajoče ljubezni.

Brezsnovna je beseda
in vsi njeni obrazi
so samo trenutki
zapisani na spomenik tišine.

Tu počiva čas.
Tu počitva misel.
Tu ni nikogar doma.

Nebo počiva na skorji kože
medtem ko duša zori sadeže
zagozdene s sidrom v človeku
in obešene na kavelj njegove duše.

Kadar misli mi vzvalovijo,
zaslišim šum valov,
dotik obzorja z oceanom.

Tisto nekaj poje v meni,
vzpenja se in širi v dalj,
v jutro ali večer,
s pticami, ki se vračajo domov.

Tisto v meni je srebrna lira,
s strunami ubranimi,
z akordi vetra pred svitom,
s ščipom med oblaki
ali v temini ob mlaju.

Takrat sem
in v meni je jutro v raju.


Branko Zupanc

Tebi, naj poje tale napev,
ki me ne poznaš še..
tebi naj odnese moj odsev,
ki me ne poznaš še.

Tebi naj pisalo piše le,
ki ne poznaš me še..
Ki me čakaš nekje.
Ki veš da sem.. zate le.

Tebi posvečam to misel,
ko se obraz mi dela kisel.
Tebi, ki še nevem kdo si,
da te vprašam, kje si?

Tebi, ki edini si pravi,
dajem sebe v bran..
tebi, ki te imam..
Vem, da si nekje, dušo mi spravi.

Toliko žalosti se je nabralo…
Srce se ji je vdalo
In bijem težek boj, vojne in viharje
Ne vem kam grem, ne vem kaj hočem in kaj smem.
Ne morem se sprijazniti, da te več ni…
Boli.
Ne morem nositi te na duši, vsa zlagana in bolna.
Ne morem dihati, če me še zrak duši.
In spati ne morem, ker te imam v krvi, preveliko dozo.
Zastrupljena. Izgubljena.
Brez cilja hodim naokrog, moj pogled je prazen,
Povej prijatelj, zakaj tako daleč sva narazen…
Blazne, blazne misli, da izginem, se vrnem v prah
Od koder sem prišla.
Preveč se je nabralo.
Zdaj ni nič ostalo.
In ne morem držati solza,
Ki kot ogenj padajo nazaj na dno srca.
Ne morem biti.
Ne znam se skriti.
Najraje bi si spustila kri,
Brez tebe mene ni.
Svet hladen, siv in prazen,
Povej prijatelj, zakaj tako daleč sva narazen…

do tam je iskanje
tavajočih nomadov
v kalupu
sonca.

Tajga z brezami
je daleč,
vzhodni veter
izgublja moč.

Jezdeci v stepi,
mrak, sneg, tema.

Pesem na
strunah balalajke:

Ja ljublju tebja...


Branko Zupanc

Jokala bi,
če bi lahko.
Kričala bi,
če bi lahko.

Pa me boli kričati.
Boli me jokati.
Laž mi ne dovoli vstati
in s krili zaplahutati..

Rada bi bežala.
Pa si ne upam stran.
Bojim se, da me sreča ne bo poiskala..
kaj me čaka tam?

Lahko Tukaj srečna bi bila,
pa mi ne dovoliš.
Lahko bi se smejala oba,
pa me drugače učiš.

Ko utihnejo glasovi morja,
ne moreš pozabiti bučanja,
ki je z veščino nemira
vzvalovalo tvojo kri.

Ko gledaš odsev svojega obraza
v nemirni vodni gladini,
ne moreš spregovoriti
z usti svojega odseva.

Zamislil si se nad kapljo
kako dolgo boš moral še čakati
preden boš odkril sebe
v kristalu soli iztočene solze.

In morje ti je zamolčalo skrivnost,
ki jo veter šepeče z govorico časa
in ti postavlja vprašanja,
na katera ze znaš odgovoriti.

V daljavi ptič leti!
Le kam ga veter nosi?
Prepusti njegovim se tokovom.
Le kam odneslo ga bo?

Bo letel daleč?
Bo letel nizko?
Bo obupal, če veter proti njemu
zapihal bo?

NE!

On letel bo,
On bo plahutal,
saj ve da SONCE
novo moč mu bo dal.

SONCE ga spremlja,
z njim leti,
skrbno pazi,
da njegova pot bo varna,
brezskrbna vse dni in
da ptiču nikoli ne poidejo moči.

Hvala SONCE :*

Tudi bolečina rodi,
ljubezen moja.
Ležala sva drug ob drugem.
Bolelo je, ker nisva bila v objemu.
Bil si zraven mene
na dotiku diha in roke,
tako daleč.
Majhna majčkena premestitev
iz najinega zlitja,
drobna drobčkana beseda, gesta zavrnitve,
zakaj tako velik prepad med nama?
Vse se ojačuje v najini ljubezni.
Tudi drobiž najine revščine.
Da se ga nekoč znebiva.

Ležala sva drug ob drugem.
Ti si odšel v svoj svet,
jaz sem iskala svojega.
Moje središče v tebi,
kako naj ga najdem zopet v sebi?
Zaprte oči so večale daljavo.

Ko pade tema na oči,
poberi se, ne krili z rokami.
ko padeš in ko si čisto brez moči,
poberi se in vstani.

Ko težko pri srcu je,
ko te nekdo močno rani,
vedi, obstaja nekdo, ki lahko te brani.

Ko se sonce skrije,
ko tema pokaže zobe,
dovoli, da ti Mesec sije,
dovoli, da ti pokaže žarke svoje.

Ko si sam in ko te kdo prizadane,
pa čeprav veliko stane..
Živi dalje..
živi za svoje sanje.

Na peklenskem vrancu,
z vitezom tišine,
prikazen gor
na strmem klancu,
z obrazom v siju mesečine,
opazuje iz višine...

Pošastno črno krilo
zdaj razpira,
hropeče nemo v noči,
ko srce umira...

Bela pena, krvaveče prana,
iz nozdrvi priteče...
Na prsih sveža rana
vranca k tlom povleče...

Neslišno padeta v tandemu,
vitez in tišina,
kot v rekviemu
se dotakne ju sivina...

Tvoj poljub
Mi zadiši po rožmarinu,
Ko srce mi melješ
Tam nekje
V starem mlinu,

Kot snežinke sipko pada
In se vsipa v vreče,
Išče ščepec sreče,
Da je kar boleče...

Kdo bi vedel,
Da srce lahko,
Zdrobi se v prah
Kar tako...

Čez mlin kolesje
Časa steče,
Po njegovih kamnih
Več ne pada zrnje,

Dober dan ljubezen!
Danes ob morju,
ko zagledal sem te,
bila si kakor privid,
ki sanje uresniči,
angel moj.

Gledal sem te,
Kako po obali sprehajala si se.
Zame sijale so tvoje oči,
Ki zame bile so angelske,
Ko sonce je nate posijalo,
Zame bila si vse.

Prekratke bile so ure,
Ki tako hitro minile so,
A v mislih mojih je eno le vprašanje bilo,
Kako lepo bi tebe objeti bilo.
Pa podaril sem ti vrtnice te,
Da name spominjale bi te.

Jutranje nevzvalovano morje
je v lenobnem gibanju brusilo čas
in plivkalo po vrzelih spomina.
Zvoki flavte med morsko travo
so prebudili tkivo opoldanske pripeke.
On je gledal dozorel morski sadež
z logiko občutja v breztelesni igri luči.
S kvasom sle so morski valovi
pili Venero iz njegovih oči
in jo iskali v viharnem morju.
Božanska duša kot izvorni piš morja
se je skrila v krožni prostor školjke,
v katerem je sedela Afrodita.
Bil je kaos zametka plodnosti in modrosti
in Afroditin sin Eros se je spremenil v ribo
in izpolnil sirenine želje,
skrite globoko v nedrjih petja,
kjer dinamični plavalni dih
vstaja iz morja in se vanj potaplja
z obrazom svežine davnega spomina.