Pogrešam toplino,
človeško milino.
Pogrešam ljubezen,
tako, ki ni bolezen.
Pogrešam besede iskrene,
laži prav nobene..
pogrešam močen objem,
da se lahko skrijem v njem.
Pogrešam resnično življenje,
vrvež, radost in veselje.
Pogrešam prave Žarke Sonca,
Take, ki pridejo dol do nas.. in gredo do konca.
Pogrešam radovedne poglede,
nepoznane osebe.
Pogrešam iskrive oči,
in tvojo postavo, ko te ni.
Pogrešam smeha čisto malo,
ki pride iz srca.
Pogrešam mavrico, tisto pravo,
po kateri lahko splezam do neba.
Pogešam zvezdice svetle,
ki mežikajo mi iz teme.
Pogrešam vse, česat ni,
a najbolj si mi potreben Ti.
|