Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050811145503867

Notranja pesem ponedeljek, 15. avgust 2005 @ 05:55 CEST Uporabnik: Nora Ša Tudi bolečina rodi, ljubezen moja. Ležala sva drug ob drugem. Bolelo je, ker nisva bila v objemu. Bil si zraven mene na dotiku diha in roke, tako daleč. Majhna majčkena premestitev iz najinega zlitja, drobna drobčkana beseda, gesta zavrnitve, zakaj tako velik prepad med nama? Vse se ojačuje v najini ljubezni. Tudi drobiž najine revščine. Da se ga nekoč znebiva. Ležala sva drug ob drugem. Ti si odšel v svoj svet, jaz sem iskala svojega. Moje središče v tebi, kako naj ga najdem zopet v sebi? Zaprte oči so večale daljavo. Bobni so bili, ki so me poklicali. Poletela sem za njihovim klicem. In videla. Moje pleme. Divji, posrkani v obred, rdeči, poslikani. BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM ... so bobnali. Enakomerno, silovito, zlito. En obraz na vseh, ena ubrana pesem. En nabit zunanji krog, en ples v smeri smrti. BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM ... Bil je klic. Za moja ušesa. En udarec je razcepil dva in več odmevov. VIJUUUU, VIJUUUU, VIJUUUU, VIJUUU, VIJUUUU Ta je tisti, s katerim odletim. Slišim ga v duši, zato jo vzame s seboj. S seboj do poglavarja, na sredi kroga bobnov besede izgovarja. Ne razumem, ampak vem, poznam, kaj govori. Z njim začnem zakletev peti, neznano znano iz davnine razprostrte. Sredi kroga majhen ogenj v smer življenja on izbral je ples. Okrog, okrog okoli ognja, ritem v besede ujet. Z njim začnem zakletev peti, skrivnostni jezik govorim. V pravečnost dalo se me je odeti, pripadam njim, ki jih že davno ni. BÚMBÚM BUM BÚMBÚM BUM BÚMBÚM BUM BUM BÚMBÚMBÚM BUM BUM BÚMBÚM. Razodetje me je opustošilo. Poznam te besede. Moja osebna koda. Notranja pesem. Ob tem spoznanju je moje pleme izginilo. Mene je vzel dim ognja. Bobnanje, zlito s poglavarjevo pesmijo, je potihnilo. Pšššššššššššššššššššššššt! BÚMBÚM BUM BÚMBÚM BUM BÚMBÚM BUM BUM BÚMBÚMBÚM BUM BUM BÚMBÚM ponavljam ponavljam ponavljam v središču svoje tišine. Nisem še slišala slajše, bolj prefinjene in umetelne pesmi. Ritma, pomena, glasu. Divja lepota le zame. Samo jaz poznam besede tega ritma. In on. Ko sem se vrnila z leta, me je potegnil k sebi, obraz do obraza. »Povej« mi je kratko rekel. BÚMBÚM BUM BÚMBÚM BUM BÚMBÚM BUM BUM BÚMBÚMBÚM BUM BUM BÚMBÚM mu odgovorim. Vedel je. Da mi lahko pripada. Le ta pesem. Še danes uganka za moje življenje. Smer poti, sestavljanka, identiteta, esenca moje duše? V breme ali odrešitev? Imamo vsi svojo osebno kodo, notranjo pesem? Ali nas determinira ali osvobaja? Odgovori me manj in manj zanimajo. Pot me bo izpela sama. SEM ta pesem. Tudi bolečina je rodila obilje, ljubezen moja. Drobiž je postal bogastvo. Pogrešam moje brate, že zdavnaj izumrle, morda nikoli v izkušnji Odtukaj. Tja bom odšla z dušo. Midva skupaj? Mmmmmmmmmmmm To bo praznik. Ne smrti - življenja. Komentarji (2) www.pozitivke.net