Tišine se merijo z nemirnim časomerom tesnob,
z enooko krvjo očetov in gubami sinov.
Ena sama razgibana samota mrtvih duš je kaos vizij
s presežki smislov za kodiranje starodavnega spomina,
ki se drzne zdramiti kot enooki Kiklop iz spanca.
Kirka s svojo čarovnijo že spreminja ljudi v živali.
Sirene s svojim prekrasnim petjem zvabljajo veslače
v zahrbtne čeri. Mašijo si ušesa z voskom.
Odisej se je dal privezati ob jambor, da ne more ukrepati.
Vse se ponavlja, ko ladja zapluje v ozko morsko ožino.
Globina fresk se pogovarja s postarano steno votline
in skoz nozdrvi hlepe strasti po barvah altamirinega časa.
Skoz nenavaden obred praznega gostobesedja ljudi
sporočajo freske stare smisle razumevanja in spoznanja,
ko zahajajoče sonce z arhetipskimi obredi čaščenja
z odprtim očesom otroka v razpokah usode išče
in spregovori resnico s senco v raztrgani srajci,
ki napenja v jadra spomina z grenkobo usihajoče ljubezni.
O, Bog, kje so starodavne sile tvojih skrivnostnih misli,
oplojene s tvarino duha skoz naklonski kot časa,
ki ga živimo skoz krivulje in puščice naših duš.
Zakaj so zgodbe, ki se utapljajo v razjedah škrbin stene,
onemele na pragu novega tisočletja pod očesom
zlobnega Kiklopa, ki izriva deset zapovedi z neba
in oznojen odriva skale zla po pobočju,
da bi spet videl Boga toliko krat umorjenega
pred njegovimi mogočnimi nogami.
Kiklopov sozven rjovečega glasu zbuja temne prasile,
ki ukaščajo topografije pošastnih sil preteklosti
v preseženo količinskost precenjene moči lažne sreče
in izpuhtevajo hlad v trenje zvoka številnih besed
o prisotnosti bivanja morskih pošasti tukaj in sedaj.
Zlo generira pulziranje sprevrnjene stvarnosti v novo zlo,
ki hoče iztisniti iz sebe temne orise do kože slečenega neba,
s strelo in gromom, in ko udarita z bliskom v stebre,
rjove enooki mož svojo bolečino pod vznožjem stvarstva,
opitega od pohote in zaslepljenosti med zastori gora.
Novi Kiklop je med nami, v veliki uganki sveta.
Tišine se merijo z nemirnim časomerom tesnob,
