Kadar misli mi vzvalovijo,
zaslišim šum valov,
dotik obzorja z oceanom.

Tisto nekaj poje v meni,
vzpenja se in širi v dalj,
v jutro ali večer,
s pticami, ki se vračajo domov.

Tisto v meni je srebrna lira,
s strunami ubranimi,
z akordi vetra pred svitom,
s ščipom med oblaki
ali v temini ob mlaju.

Takrat sem
in v meni je jutro v raju.


Branko Zupanc