Toliko žalosti se je nabralo…
Srce se ji je vdalo
In bijem težek boj, vojne in viharje
Ne vem kam grem, ne vem kaj hočem in kaj smem.
Ne morem se sprijazniti, da te več ni…
Boli.
Ne morem nositi te na duši, vsa zlagana in bolna.
Ne morem dihati, če me še zrak duši.
In spati ne morem, ker te imam v krvi, preveliko dozo.
Zastrupljena. Izgubljena.
Brez cilja hodim naokrog, moj pogled je prazen,
Povej prijatelj, zakaj tako daleč sva narazen…
Blazne, blazne misli, da izginem, se vrnem v prah
Od koder sem prišla.
Preveč se je nabralo.
Zdaj ni nič ostalo.
In ne morem držati solza,
Ki kot ogenj padajo nazaj na dno srca.
Ne morem biti.
Ne znam se skriti.
Najraje bi si spustila kri,
Brez tebe mene ni.
Svet hladen, siv in prazen,
Povej prijatelj, zakaj tako daleč sva narazen…
Toliko žalosti se je nabralo…
