Na peklenskem vrancu,
z vitezom tišine,
prikazen gor
na strmem klancu,
z obrazom v siju mesečine,
opazuje iz višine...

Pošastno črno krilo
zdaj razpira,
hropeče nemo v noči,
ko srce umira...

Bela pena, krvaveče prana,
iz nozdrvi priteče...
Na prsih sveža rana
vranca k tlom povleče...

Neslišno padeta v tandemu,
vitez in tišina,
kot v rekviemu
se dotakne ju sivina...


Na obzorju senca
v žarenje se preliva,
plašč pošasti
zubelj plameneč prekriva...

Žarek jutra briše
nočno bojno polje,
mi Tvoj obraz nariše
mimo svoje volje,

tiho spiš ob meni,
dan počasi se zasvita,
tako lepo mi je ob Tebi,
sva s krilom angela pokrita ...