Nazadnje je ostal
le kamnit prag.
Zlizan in razpokan.
Vse drugo
je prepredel bršljan in slak.
V prah se je že zdavnaj
sesul strop obokan.

Zdaj boš moral oditi.
Kaj ne vidiš,
kako prazen je
obraz usahle struge,
kako beži senca
umrlega sluge
v prvi korak noči.

Tako čuden si.
Prekrit s pajčevino
mehkih senc
se predajaš v globino
do zadnjih zvezd.


Zdaj boš samo še romar,
oprt z malho kamnov
sredi kamnitih cest...

Branko Zupanc