Dober dan ljubezen!
Danes ob morju,
ko zagledal sem te,
bila si kakor privid,
ki sanje uresniči,
angel moj.

Gledal sem te,
Kako po obali sprehajala si se.
Zame sijale so tvoje oči,
Ki zame bile so angelske,
Ko sonce je nate posijalo,
Zame bila si vse.

Prekratke bile so ure,
Ki tako hitro minile so,
A v mislih mojih je eno le vprašanje bilo,
Kako lepo bi tebe objeti bilo.
Pa podaril sem ti vrtnice te,
Da name spominjale bi te.


Ljubezen,
Ki s tabo doživel sem jo,
Segla mi je do srca.
Čeprav pokazati tega ti nisem hotel,
Da srce tvoje jokalo ne bi,
Saj zame neskončna si.

Ko objela si me,
V hipu razveselila si moje srce.
Ta tvoj topel objem,
Povedal mi je,
Kar nekje v srcu tvojem skrito je.

V tvojem objemu pozabil sem,
Kaj samota je.
S teboj bi hodil po tratah zelenih,
S teboj bi poletel do nebes,
In še čez,
saj vse dneve in noči,
te moje sanje zapolnila bi ti.

Ko zjutraj se zbudim,
Na obali iščem te,
Tam,
kjer včeraj sprehajala sva se.

V spominu mi živiš!
Ko pa pride večer,
V posteljo ležem sam,
Zaprem oči.

Vsakič, ko zaprem oči,
Vidim te v temi,
Kot privid si mi.
Tako blizu si,
da vidim te,
tako daleč si,
da objeti se te ne da.

A ko odprem oči,
Izgubiš se ti,
Moj privid.
A v mislih mojih,
Ostajaš ti,
Za vedno!