|  Na »Ogrado« pljuska svetloba čez brdca Vipavske doline
z valovanjem pomladi in svetožitno idilo dobravske vasi,
ki je pred tolikimi leti ugnezdila v srcu bol in otožne spomine,
dvignila jadro, ne da bi vedela kako naj se z vetrom popotnik bori.
Oh, te rože, ta trava, to sonce prelestnih mladostnih dni,
škržati in majski hrošči ste na vrnitev popotnika dolgo čakali.
Dehti obličje njive po grudi domači, sonce v obraz toplo žari,
zažiga večerni ogenj v očeh, medtem ko so na vasi vsi že zaspali.
Popotnik občuduje svetlo noč in zlat pramen Severne zvezde.
To je njegovo drevo in on je nebeško drevo, ki raste vse življenje
in razpira veje navzgor v modrino, visoko čez oblake
z obeti v odprtih čašah mačic podleskov iz opuščene gmajne.
Topoli in bresti ob reki, bezeg in šepetanje blagih vetrov,
vabeča »Dobravca«, detelja, mak in plavice, nebesna sinjina,
brsteče zelenje in žamet cvetov kostanja so vabili domov
v naročje ognjišča, kjer se razteza prekrasna Vipavska dolina.
Ljudje so prijazni, prijateljski in s srčno dobroto vdani,
se pogovarjajo, nasmejejo in se v družbi radi razveselijo,
prehojeni koraki do klečalnika so bili zvestobi cilja predani,
sredotežni in sredobežni s podobo čebele in harmonijo.
Srečali so se sproščeni govorci in zbiralci vrednot.
Drug drugemu so dokazovali nezmotljiva stara izročila,
si ostrili duha s prvinami izkušenj, pripovedovanjem usod,
a najlepše zgodbe so našli v ugaslem pepelu spomina.
Vrnitev domov in ljubezen do doma človeka prebuja.
Vrnitvi se dodaja rjo spomina, iskro svetlobe in hrepenenja.
Spremlja jo občutenje sence, ki zvesto ob njem hodi
in se ga nema dotika ob boku s skrivno lučjo življenja.
Zdani se čas in preteklost vstaja prebujena iz samote,
popotnik vidi njene oblike, ki so brez vnaprej zarisane meje.
Stopa pred njo, se prepusti čudenju dneva krasote,
obdan s svetlobo, vpija luč in Bog mu poteši slo njegove žeje.
…o0o…
|
NE ZAMUDITE
Popotnikova vrnitev domov
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 23. avgust 2005 @ 07:44 CEST
pesem "Popotnikova vrnitev" je posvečena mojemu dragemu stricu Dr. Francu Jerkiču iz Dobravelj pri Ajdovščini. Predstavim vam člana primorske izseljenske družine. Podobe primorske izseljenske družine sem opisala v prispevku, objavljenem v Slovenskem izseljenskem koledarju 2003 (izdajateljica: Slovenska izseljenska matica).
Doktor Franc Jerkič je upokojen in živi v svojem rojstnem kraju v Dobravljah pri Ajdovščini. Na svoj rojstni kraj je zelo navezan. Dne 15. septembra bo praznoval 91. rojstni dan. Bog ga živi še ne mnoga leta!
Franc se je rodil v Dobravljah pri Ajdovščini 15. 9. 1914. Njegov oče je v prvi svetovni vojni padel v Krpatih, mati Francka pa je takoj po rojstvu umrla. Odraščal je v številčni družini bratov in sester njegove pokojne matere Francke Breščak (14 otrok). Ded Anton, po poklicu kmet, je Franca vzgajal in mu bil kot oče. Babica Francka Rešeta, šivilja doma s Planine pri Vipavi, je za Franca skrbela kot prava mati. Ded je bil delaven in sposoben, veliko je bral, v mladih letih je pisal tudi pesmi. Ded in babica sta bila zavedna Slovenca, zato lahko rečemo, da je narodna zavest številnim otrokom Breščakove družine in Dr. Francu Jerkiču dediščina staršev. Franc je osnovno šolo obiskoval v svojem rojstnem kraju. Petnajstletnega dečka je vzela k sebi v Milan teta Tea Breščak, poročena z zdravnikom Emanuelom Abbattistom. K sebi ni vezla le nečaka Franca, temveč tudi sestro Ivo in Tonco, brata Mirka in Roberta, pozneje pa tudi brata Stanka in prevzela skrb za vso družino. Vsi so v Milanu študirali in se kulturno udejstovali. Na nadaljnje življenje Franca Jerkiča je usodno vplivalo družinsko okolje, v katerem je živel in se šolal. Rasel je v kulturnem okolju, saj so se v Breščakovi družini, pri kateri je živel, zbirali mnogi slovenski umetniki in razumniki. Breščakova družina in Franc so kljub dolgoletnemu bivanju v tujini ostali zavedni Slovdenci in so s svojim delovanjem prispevali k ohranitvi slovenstva med izseljenci v Italiji.
Franc je študiral medicino v Milanu, nato je specializiral kot internist in ginekolog. Po končanem študiju je bil vpoklican v vojsko. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 so ga zajeli Nemci in deportirali v koncentracijsko taborišče na Poljskem, kjer je delal težaška dela v rudniku. Hiša v kateri je v Milanu živel, je bila med vojno porušena, dom v Dobravljah, kjer je preživljal otroška leta, pa so požgali Nemci. Po osvoboditvi leta 1945 se je zelo izčrpan vrnil iz taborišča v Milan k družini Breščakovih. Nadaljeval je zdravniško delo na milanski kliniki. Ob tem pa je bil zelo dejaven na področju humanitarnega dela s Slovenci po svetu. Bil je osebni zdravnik skoraj vseh slovenskih družin v Milanu, predstavnikov jugoslovanskih podjetij in naših sodržavljanov, potrebnih zdravstvene oskrbe. Med temi si bile tudi visoke državne osebnosti. Pomagal je številnim državljanom, ki so prihajali iz domovine, da bi bili sprejeti v milanske bolnišnice in klinike in da so jih tam zdravili najznamenitejši specialisti. Deloval je kot vodja Rdečega križa. Njegovo delovanje je bilo osredotočeno na vračanje slovenskih in jugoslovanskih družin iz tujine v domovino. Nad štirideset let je bil osebni zdravnik jugoslovanskega konzulata v Milanu. Za humanitarno dejavnost je prejel pet visokih državnih odličij prejšnje skupne države.
Doktor Franc Jerkič je bil zdravnik, ki je opravljal svoj poklic z veliko vnemo in predanostjo. Vedno smehljajočega se obraza je z lahkoto vzpostavljal stik s pacienti in bolniki, ker so ti že od prvega trenutka začutili njegovo veliko človečnost in zaupanje. Ni mu bilo težko, bil je bolnikom vedno na voljo, podnevi in ponoči. Bolni in zdravi so se zavedali, da nad njimi bedi doktor Franc Jerkič. Zanj so bili vsi enaki. Najvišja vrednota je bila zanj človekovo zdravje. Dobro, ki ga je napravil kot zdravnik, bo v stalnem spominu vsem Slovencem po svetu in sodržavljanom, ki so bili njegovi pacienti. Vsi so mu hvaležni za vse, kar je zanje napravil. Vzdrževal je tudi stike in poklicno sodeloval z zdravstvenimi ustanovami in specialisti tedanje skupne države.
Z vso ljubeznijo želim veliko dobrega popotniku, ki se je kot lastovka vrnil v svoje gnezdo.
Tatjana Malec