Jutranje nevzvalovano morje
je v lenobnem gibanju brusilo čas
in plivkalo po vrzelih spomina.
Zvoki flavte med morsko travo
so prebudili tkivo opoldanske pripeke.
On je gledal dozorel morski sadež
z logiko občutja v breztelesni igri luči.
S kvasom sle so morski valovi
pili Venero iz njegovih oči
in jo iskali v viharnem morju.
Božanska duša kot izvorni piš morja
se je skrila v krožni prostor školjke,
v katerem je sedela Afrodita.
Bil je kaos zametka plodnosti in modrosti
in Afroditin sin Eros se je spremenil v ribo
in izpolnil sirenine želje,
skrite globoko v nedrjih petja,
kjer dinamični plavalni dih
vstaja iz morja in se vanj potaplja
z obrazom svežine davnega spomina.
Veter je spiral svoje želje in se mladil,
v nogah, rokah, v obraz in svojih hotenjih.
Ribe so čutile njegove vibracije.
Hotel je s slastjo zasesti ladjo duhov
in jo prestaviti med pristan in enigmo
večnega razmerja subtilnih prepletanj.
Sirena je odnašala morske tokove
in polagala Erosu alge na lastovko srca.
Migljala je kot zlata riba v morju
in bliskala svetlikajoče proge vanj.
On je gledal njene pisane okraske
in jih otipaval v mislih in željah.
Imela je polne dlani morja in sonca,
imela je polne dlani njegovih globokih oči
z vejico platane v kljunu galeba,
ki je odletel v projekcijo duha.
Bila je sirena z obrazom morja v sebi.
Jutranje nevzvalovano morje
