Tudi bolečina rodi,
ljubezen moja.
Ležala sva drug ob drugem.
Bolelo je, ker nisva bila v objemu.
Bil si zraven mene
na dotiku diha in roke,
tako daleč.
Majhna majčkena premestitev
iz najinega zlitja,
drobna drobčkana beseda, gesta zavrnitve,
zakaj tako velik prepad med nama?
Vse se ojačuje v najini ljubezni.
Tudi drobiž najine revščine.
Da se ga nekoč znebiva.
Ležala sva drug ob drugem.
Ti si odšel v svoj svet,
jaz sem iskala svojega.
Moje središče v tebi,
kako naj ga najdem zopet v sebi?
Zaprte oči so večale daljavo.
Bobni so bili, ki so me poklicali.
Poletela sem za njihovim klicem.
In videla.
Moje pleme.
Divji, posrkani v obred, rdeči, poslikani.
BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM
...
so bobnali.
Enakomerno, silovito, zlito.
En obraz na vseh,
ena ubrana pesem.
En nabit zunanji krog,
en ples v smeri smrti.
BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM, BUM
...
Bil je klic.
Za moja ušesa.
En udarec je razcepil dva in več odmevov.
VIJUUUU, VIJUUUU, VIJUUUU, VIJUUU, VIJUUUU
Ta je tisti, s katerim odletim.
Slišim ga v duši,
zato jo vzame s seboj.
S seboj do poglavarja,
na sredi kroga bobnov besede izgovarja.
Ne razumem,
ampak vem,
poznam,
kaj govori.
Z njim začnem zakletev peti,
neznano znano
iz davnine razprostrte.
Sredi kroga
majhen ogenj
v smer življenja on izbral je ples.
Okrog, okrog okoli ognja,
ritem v besede ujet.
Z njim začnem zakletev peti,
skrivnostni jezik govorim.
V pravečnost dalo se me je odeti,
pripadam njim,
ki jih že davno ni.
BÚMBÚM BUM BÚMBÚM BUM BÚMBÚM
BUM BUM BÚMBÚMBÚM
BUM BUM BÚMBÚM.
Razodetje me je opustošilo.
Poznam te besede.
Moja osebna koda.
Notranja pesem.
Ob tem spoznanju je moje pleme izginilo.
Mene je vzel dim ognja.
Bobnanje, zlito s poglavarjevo pesmijo,
je potihnilo.
Pšššššššššššššššššššššššt!
BÚMBÚM BUM BÚMBÚM BUM BÚMBÚM
BUM BUM BÚMBÚMBÚM
BUM BUM BÚMBÚM
ponavljam
ponavljam
ponavljam
v središču svoje tišine.
Nisem še slišala slajše, bolj prefinjene in umetelne pesmi.
Ritma, pomena, glasu.
Divja lepota
le zame.
Samo jaz poznam besede tega ritma.
In on.
Ko sem se vrnila z leta, me je potegnil k sebi,
obraz do obraza.
»Povej«
mi je kratko rekel.
Še danes uganka za moje življenje.
Smer poti, sestavljanka, identiteta, esenca moje duše?
V breme ali odrešitev?
Imamo vsi svojo osebno kodo, notranjo pesem?
Ali nas determinira ali osvobaja?
Odgovori me manj in manj zanimajo.
Pot me bo izpela sama.
SEM ta pesem.
Tudi bolečina je rodila obilje,
ljubezen moja.
Drobiž je postal bogastvo.
Pogrešam moje brate, že zdavnaj izumrle,
morda nikoli v izkušnji Odtukaj.
Tja bom odšla z dušo.
Midva skupaj?
Mmmmmmmmmmmm
To bo praznik.
Ne smrti - življenja.
Tudi bolečina rodi,
