Karkoli v življenju izkušamo, je naša resničnost. A resničnost niso dogodki sami po sebi. Dogodki samo so. Takšni kot so. O nekem dogodku, doživetju, nečemu, čemur smo pač priča, razvijemo neke misli, te pa v nas izzovejo določena čustva, ki tem dogodkom dodajo barve. Ker smo ravno v času svetovnega nogometnega prvenstva, ko pišem članek, si lahko vzamemo za primer trenutek, ko prižgemo televizor in zagledamo na prvem programu nogometno tekmo.

Nekdo, ki ga nogomet ne zanima, niti opazil ne bo, kaj je na sporedu in bo z daljincem nadaljeval raziskovanje programov. Nekdo drug bo preveril, kateri moštvi se pomerjajo in če mu ni v interesu, bo prav tako preskočil tekmo. Spet tretji bo preklical pomemben sestanek, da bi si lahko ogledal tekmo, četrti bo med spremljanjem tekme glasno vzklikal, bodril »svoje« moštvo in ob tla vrgel skledo pokovke, če izid ne bo po njegovih pričakovanjih.

Svetovni ženski #dost'mam mi je odprl oči. Ne, da sem bil prej neobčutljiv za nasilje nad njimi. A ker so bile ob (priznam – svojčas tudi mojih) deških otipavanjih in moških seksističnih opazkah praviloma vljudno tiho ali ljubko besne, so se mi večinoma smilile. V najboljšem primeru sem z njimi sočustvoval. Ko so začele govoriti o svojih občutkih, pa sem začel o njih razmišljati. Nisem več gledal sveta skozi svoje oči, če bi bil ženska, ampak sem ga skušal dojeti skozi njihove …

Kako je biti ženska in vse življenje požirati ogabno mešanico nadlegovanja in zaničevanja? Kaj občuti, ko se ji na trenutno neobljudenem kosu ceste približuje moški? Kaj, ko se znajde sama z njim v zaprtem prostoru in na lepem postane nasilen? Kako se počuti, ko ji z gnjavljenjem ali žaljenjem pokvari večer s prijatelji(cami)? Kaj jo spreletava, če je ta moški znanec: sorodnik, sosed, sodelavec, prijatelj? Kako živi z mislijo, da ga bo spet srečala, in kako se odzove, ko se to zgodi? …

Ja, Ti. Kaj hočeš? Sploh veš kaj hočeš? A sploh kaj hočeš?

Meni se to ne zdijo preprosta vprašanja. Če me kdo to vpraša, se kar zdrznem, ker na momente ne vem odgovora, ker se ukvarjam z vsem drugim, samo s sabo ne in se zgubljam in ne vem kaj hočem, samo še drvim in se težko ustavim v zavestnem stanju, v popolnem brezdelju.
Zelo pa mi paše čista tišina in mir. To je definitivno že ena od stvari, ki bi jo hotela večkrat doživljat.
Vendar, ne o meni, jaz sem nepomembna oz. ravno toliko, kot si pomemben-a ti. Zato bolj na splošno, da nagovori vse, ki bodo morebiti tole brali.

Ko se je prvič začelo govoriti o čustveni inteligenci, je postala manjkajoči člen v zanimivem odkritju – ljudje s povprečnim inteligenčnim količnikom so namreč lahko uspešnejši od tistih z najvišjim v 70 odstotkih. Kako je to mogoče? V ozadju navidezne anomalije je spoznanje, da zgolj »pamet« še ne prinese uspeha v življenju – lahko pa nanj vpliva čustvena inteligenca.

Desetletja raziskav so že pokazala, da je čustvena inteligenca ključni dejavnik, ki ločuje uspešne ljudi od neuspešnih. Tako naj bi kar 90 odstotkov najuspešnejših ljudi imelo tudi najvišjo čustveno inteligenco. Kaj pa sploh je čustvena inteligenca? Morda je malce neoprijemljiva, lahko pa bi jo opisali kot način, s katerim usmerjamo svoje vedenje, kako se znajdemo v različnih okoliščinah ter kako sprejemamo odločitve, ki lahko prinesejo najboljše rezultate.

Želja po osrečujočem partnerskem razmerju je običajno na samem vrhu lestvice prioritet, ki si jo sami postavimo kot pogoj za srečo. Primernega partnerja razumemo kot prvi kamen, ki je potreben za izgradnjo palače našega srečnega življenja. Le redkokdaj iščemo druge elemente izpolnitve in če že, so to le nadomestki, ker pri prvem nismo imeli sreče.

Če nam usoda ni namenila partnerja, kot smo si ga zamislili, bomo v srcu čutili neizpolnjeno praznino – zevajoči vakuum, ki ne glede na morebitne nadomestke ves čas vztrajno kliče po izpolnitvi.

Seveda nimam v mislih tistih ogledal, ki jih imate v svoji kopalnici in vam zjutraj pokažejo vaše nezavidljivo stanje po neprespani noči. Simbolika pa je dokaj podobna. Ljudje smo redkokdaj zadovoljni s tistim, kar vidimo v ogledalu in vedno najdemo kako malenkost, ki bi jo radi vsaj malo popravili. S popravki na sebi nam celo kdaj uspe, kaj pa storimo, ko je naše ogledalo neizprosno in nam neprestano servira dejstva, ki jih ne samo ne želimo videti, ampak se nam celo zdi, da jih je nemogoče urediti, kaj šele, da bi vedeli, kako naj se tega sploh lotimo.

Steklena ogledala v kopalnici nam pokažejo samo našo zunanjo podobo. Kdo pa s ogledala, v katerih vidimo svojo dušo? To pa so druge duše, ki v času našega bivanja na Zemlji kažejo odsev naše duše. In nam kdaj pošteno načnejo naš živčni sistem. Še lepše postane, ko se nam nekako uspe znebiti prve, dobimo v svojo bližino tri nove, ki so običajno še trši oreh.

Spustiti idejo o partnerskem odnosu in otrocih je bilo verjetno nekaj najtežjega, kar mi je v življenju uspelo doseči.
Čeprav sebe vrsto let nisem videla v vlogi mame, še več, otroci so mi šli precej časa močno na živce, sem podlegla družbenim stereotipom in pričakovanjem, ne da bi se tega sploh zavedala. Vse dokler se nisem nekega dne začela spraševati, ali mi je morda namenjeno vse življenje ostati sama.

V skrbi za svojo varnost sem se ideji o partnerskem odnosu kar nekaj let izogibala. Po neuspešni partnerski zvezi sem bila namreč trdo odločena, da sem raje celo življenje sama kot v odnosu, katerega glavna lastnost je čustveno izsiljevanje in psihično nasilje. Odločena sem bila, da se zgodba ne bo ponovila, pa naj stane, kar hoče.

Ločitev je po statistiki drugi najhujši udarec in stres za posameznika. Ločitev nam pusti veliko posledic..od nižje vrednosti samega sebe, do strahu pred postavljanjem novega življenja in predvsem, ne pušča posledic samo na nas, ampak tudi na otrocih, če smo jih imeli s partnerjem, s katerim se ločujemo. In statistika pravi, da ne glede na to, kateri partner se je odločil za ločitev, traja žalovanje nekje štiri leta, pri otrocih pa nekje dve leti, s tem da ne smemo pozabiti, da otroci vse življenje upajo, da bosta starša spet nekoč skupaj.

Ko poslušam zgodbe o ločitvah in kaj je do njih pripeljalo, imamo tisoč in en primer. Niti en ni enak. Vendar bi rada opozorila, da se psihična ločitev med partnerji začenja že veliko prej in, če bi bili pozorni, bi to zaznali že zelo na začetku krhanja odnosa. Morda bi v tem primeru lahko reševali že prej in preprečili neizogibno ali pa rešili odnos že v začetni akutni fazi.

Usoda se nam pogosto zdi kot nekakšno kolo sreče ali loterija, pri kateri naključje določa večjo ali manjšo srečo ljudi.
Toda če poskušamo nekoliko odstreti tančico Maje1, da bi razumeli smisel njene igre, bomo videli, da ni toliko naključij, temveč da, nasprotno, obstajajo očitna vzročnost, red, zakon, ki usmerjajo vse dogodke.

Naključij ni, čeprav Maja daje nasproten vtis; je samo nepoznavanje vzročnosti. Če nam, ljudem, ne uspe razumeti končnega smisla igre Maje, nerazumevanje, čemu počne, to, kar počne, in čemu gre, kamor gre, še ne pomeni nujno, da Majo vodi naključnost.

Problem zaskrbljenosti zadeva vsakega človeka. Zaskrbljenost je oblika strahu, ki nastane zaradi ponavljajočih se krožnih misli o morebitnih prihodnjih dogodkih. To stanje nastane takrat, kadar izgubimo nadzor nad razumom, njegove posledice pa so utrujenost, nezbranost in nezmožnost biti v sedanjem trenutku.

Nihče si ne želi biti zaskrbljen, a naj se sliši še tako nenavadno – včasih mislimo, da če nismo zaskrbljeni, to pomeni, da nam je vseeno ali da smo prezrli prihodnje možnosti neuspeha.

10 odličnih nasvetov za samo-motivacijo po Miku
Mike Moore je mednarodni predavatelj in avtor številnih knjig o motivaciji, uspešnosti ter človeških potencialih.

Skrivnost motivacije je v tem, da izvira iz nas samih in da se lahko motiviraš za dosego česa le sam. Vse kar lahko storite za drugega je to, da jim zagotovite spodbude za lasno motivacijo. Tu je deset zelo učinkovitih strategij, ki vam pomagajo, da vstanete in se osredotočite v smeri uresničitve svojega velikega, neizkoriščenega potenciala.

Kadar imamo več časa za gibanje, lahko bolj pridemo v stik s svojim telesom. Telesno gibanje … Kako si ga predstavljate? Kot potenje v fitness klubu na eni od naprav za 'kurjenje' odvečne maščobe ali povečanje mišične mase, ko v ozadju 'tolče' neumorno ponavljajoči se ritem bolj ali manj divje glasbe, medtem pa naše misli blodijo naokoli? Kot lahkoten tek, živahno hojo ali plavanje – ali pa strm vzpon na enega od slovenskih dvatisočakov?

Ali pa kaj še bolj drznega in eksotičnega ob čemer se adrenalin izdatno sprošča v kri? Vse to so primerni načini, kako razgibati telo – nekateri so telesu in psihi bolj prijazni, drugi manj. Z nekaterimi vnašamo v svoje telo in življenje harmonijo, urejenost in subtilnost, z drugimi razdraženost in grobost.

Iz Vive www.viva.si

Pozdravljeni,
želim si dobrih in pozitivnih odnosov, vendar ljudje okrog mene večinoma niso takšni, kot bi si želela, kakršne bi potrebovala. Čutim, da je nastopil čas za spremembo, v svoje življenje bi rada priklicala nove, pozitivne ljudi. Kaj naj storim? Hvala za odgovor!
Lijana iz Novega mesta

KLINIČNA PSIHOLOGINJA
Vaše vprašanje je zelo obširno in splošno, zato je nanj težko odgovoriti preprosto. Najpomembnejša sta vaše samospoštovanje in samozavest. Če se dovolj cenite in spoštujete, če znate samozavestno zagovarjati svoja stališča, če ne doživljate strahov ob stikih z drugimi ljudmi, boste najverjetneje pozitivno gledali na življenje in ljudi okrog sebe.

Piše: Bern Jurečič v reviji Karmaplus

Poletni čas je kot nalašč za veliko stvari.
Pod tem si vsakdo lahko predstavlja tisto, kar mu najbolj ustreza. Eni pomislijo najprej na letovanje z obveznim morjem ter neobveznimi (vendar navadno neizogibnimi) spremljevalnimi pojavi, kot so gneča na cestah, vročina, stroški in podobno; drugi komaj čakajo, da pride čas za oddih, pa naj gre za poležavanje doma ali pa izlet v gore ali pa kolesarjenje po Prekmurju; tretji spet za poletje prihranijo obnovitvena dela, gradnjo, pospravljanje, tudi konjičke in še marsikaj takega, "za kar med letom nikakor ni časa".

Pod črto, če odštejemo odhod na morje, ki je večinoma družinski dogodek in projekt, je pri drugih omenjenih opcijah skupni imenovalec bržčas "končno imam čas zase in za tisto, kar bi rad v miru ali pa kar moram nujno opraviti, ker sicer nisem mogel". Se pravi, čas predvsem zase. S tem kajpak ni nič narobe, ampak tu se pojavi kolateralni, stranski efekt – otroci.

Piše: Zoran Železnikar www.prisluhni.si

Seveda boste takoj ugotovili, da v tem naslovu nekaj manjka. Zakaj nismo – kaj? Celoten naslov bi se moral glasiti: Kdo smo in zakaj nismo tisto, kar bi morali biti. A kaj bi morali biti? Odgovor na to vprašanje je težak. Vemo pravzaprav le to, da nismo tisto, kar bi želeli ali mogli biti. Če bi bili to, kar bi želeli biti, bi bili mnogo srečnejši, svet bi bil danes mnogo lepši kot je in ne bi bilo skrbi, kaj bomo zapustili našim potomcem. A pojdimo lepo po vrsti.

Danes lahko govorimo o krizi identitete, vsaj za človeka v zahodnem, razvitem svetu. Posplošeno rečeno lahko trdimo, da ta človek ne ve, kdo je, od kod prihaja, kakšno je njegovo poslanstvo v življenju in smisel bivanja. Vprašanja, ki dišijo po filozofiji in duhovnosti. Ali je to resnično tako nepomembno, da se nam s tem ni potrebno ukvarjati?

Zaradi zakonskih prepirov bolj trpijo moški kot ženske.

Moški, ki se veliko prepirajo s svojimi ženami, pogosto trpijo za nespečnostjo in migrenami, piše hrvaški portal 24sata. Prepiri med partnerjema imajo sicer čustvene in fizične posledice za moške in ženske, a ko gre za zdravje, se je izkazalo, da večje posledice dolgotrajnih prepirov nosijo moški. Raziskave, ki so jih v ZDA delali kar 16 let, so namreč pokazale, da v zakonih, kjer je veliko konfliktov, moški trpijo za številnimi težavami, kot so glavobol, nespečnost in slabše splošno zdravstveno stanje.

Čeprav se vam morda zdijo še premladi, se tem temam ne izogibajte predolgo.
Starši morajo sami presoditi, kdaj so njihovi otroci dovolj zreli za pogovore o določenih temah. Čeprav niso vse najbolj prijetne za uho, se je z njimi treba spopasti prej ali slej.

Denar - Otroci se morajo na določeni točki naučiti odgovorno ravnati z denarjem. Najlažje jim boste to pokazali tako, da jim začnete dajati žepnino. Seveda govorimo o majhnih vsotah. Otroci lahko z njo počnejo, kar želijo, a vedeti morajo, da ko jo bodo porabili, si drugega ne bodo mogli več privoščiti. Ena od možnosti je tudi, da jim predlagate delitev stroškov, ko kupujete nekaj, kar so si otroci sami zaželeli.

Filozof Sokrat je organiziral veliko pojedino. Medtem, ko so jedli in pili, so bili gostje povabljeni, naj izberejo eno filozofsko temo, da bi razpravljali o njej.
Predmet diskusije je bil izbran: govorili bodo o ljubezni.
„Poskusili bomo opredeliti ljubezen, kako se počutimo, kadar sami ljubimo in kako, kadar smo ljubljeni.“ je rekel Sokrat.

Zacela je Fedra, nato je govoril Pausenis in se Eriksimas, ki je govoril namesto Aristofana, kateremu se je grozno kolcalo. Ko se je počutil boljše, je še enkrat prosil za besedo.Takrat je ustregel družbi s čudovito in globoko zgodbo.
Povedal je naslednje:

Zaupanje, ob bok vrednotam, postaja čedalje bolj pereč problem v svetu: zaupanje v sistem, zaupanje v posameznika. Kitajski pregovor pove veliko: »Ko obstaja zaupanje, ne potrebuješ dokazov. Ko zaupanja ni, noben dokaz ne zdrži!«

Ne tako dolgo nazaj sem se s sodelavci z vseh vetrov Evrope spustil v debato o demokraciji. Čeprav je imel vsak izmed nas nek svojstven pogled na demokracijo in na to, kaj demokracija sploh je ter kaj predstavlja, je bilo skupno vsem, da smo bili polni hvale in dobrih zgledov. Samo eden izmed nas ni komentiral nič. Presenetljivo je bilo predvsem to, da je ravno ta sodelavec prihajal iz dežele, kjer se je demokracije »rodila« – iz Grčije.

Princesa Merida je še zelo mlada, vendar je že trdno odločena, da bo šla skozi življenje po svoji poti. Odločitev je preprosta in v nekem smislu celo trivialna, saj človek ne more hoditi po poti koga drugega. Ali pa ni tako preprosto.

Tam sta kajpak tudi oče in mati, saj naj bi princesa nekoč postala kraljica, kar pomeni, da ravno ne more utirati čisto svoje poti skozi življenje, saj je njena usoda določena že vnaprej. A zadeva ni preveč kompleksna. Toda vprašanje se kljub temu zastavlja in je dobro: Kaj v resnici pomeni iti skozi življenje po svoji poti?

Ljudje se spreminjamo, to je dejstvo. Skozi rast, odraščanje, situacije, ki nam dajejo izkušnje in drugačen pogled na dih, življenje, ljudi, dogodke. Dajo nam drugačen Obraz. Vrnite se v svojo mladost in pomislite, kako zelo ste od takrat spremenili sebe in svoje lastnosti. Pomagate si lahko že s spominom na vašo pisavo, ki je bila, ko ste bili otrok, še veliko manj izklesana, kot je sedaj. Opazi se tista otroška razposajenost, ko je bil list papirja popolnoma počečkan z vsemi barvami, danes pa je besedilo v predalčku svoje pokončnosti – razuma, odgovornosti, resnosti.

Naš notranji svet se ovija v podobe krhkih sanj in se po drugi strani z vsakim stoletjem sooča z vedno bolj napornim svetom, ki ga živimo in v katerem smo … Vse to se odraža v naših potezah, gibih, mimiki, predvsem pa v vsakodnevni izraznosti, ki jo kažemo v odnosih z drugimi ljudmi.

Ko v zraku vonjaš svežino in čutiš nežen vetrič, ki se igra z teboj, občutiš življenje, ko zazreš se pred seboj in vse ti je odprto.

Vdihneš na polno in se podaš po svojih poteh. Pogumno zakorakaš po začrtanih stezah, ki te vodijo skozi izkušnje in spoznanja, ki sam jim postavljaš meje.

Življenje komaj začenjaš zajemati na polno in spoznavati vse kotičke kjer se ljubezen lahko skrije, v vsem vidiš le dobro. Pred teboj so vsi načrti za tisti jutri, ki ga pričakuješ z tem pa pozabljaš na ta danes, ki ga živiš. Nikoli ne pomisliš, da si ti tisti, ki mu je usoda dala zadnji hladni dih in mu ukradla prihodnost.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Zdi se, kot da je kritiziranje slovenski nacionalni šport. Vsakdo ima, bodisi dobronamerno ali zlonamerno, kaj za povedati o kom drugem. Dejstvu, da je kritika sestavni del vsakdanje komunikacije, se sicer ne moremo izogniti – lahko pa se potrudimo razumeti njene vzgibe ter načine, kako iz nje potegniti najboljše. Vsaka kritika namreč ni zlonamerna in ni nujno, da smo zaradi nje slabe volje.

Seveda nihče ne mara kritiziranja. Na nas vpliva negativno, ker nam daje občutek, da nam nekaj manjka oziroma je z nami nekaj narobe. Kritika je neke vrste obsodba in prihaja v različnih oblikah: otroci jo "pokasirajo" od staršev in učiteljev, odrasli se s kritiko spopadamo na delovnem mestu, o nas imajo veliko povedati tudi prijatelji, partnerji in ljubimci: da tehtamo preveč, smo preveč neodločni, da ne znamo z otroki itd.