Že dalj časa iščete sorodno dušo, a je ne najdete? Morda pa ste za to krivi sami …

1. Ljubezen iščete na napačnih mestih 
Spletna strani za zmenkarije in aplikacije, kot je Tinder, niso le za tiste, ki so nad tradicionalnim načinom spoznavanja že obupali ali iščejo le spolno naslado za eno noč. Mnogi so se s pomočjo spleta spoznali in zaljubili. Verjetnost, da boste našli partnerja, je večja, če ga boste iskali tam, kjer je veliko samskih oseb, zato se opogumite in se udeležite kakšne zabave, ki je organizirana za samske.

Kliče zaskrbljena mama petnajstletnice, da ne ve kaj se dogaja s hčerko, a da ima močne napade tesnobe, ne želi iti zjutraj v šolo, nerazložljivo joka in pravi, da se ji zdi brez veze sploh še živeti. Šokirana tudi jaz sama povabim oba starša k meni na osvetlitev družinskega dogajanja, s ciljem, da lažje in bolj osredotočeno pomagam mladi najstnici, ki si je obupno želela pogovora z nekom, ki je ne pozna.

Starša na videz povezana, naklonjena eden drugemu, se pozorno gledata, ko eden govori, tako da bi lahko hitro človeka premamil zunanji skladni videz, ki pa je v sebi skrival mnogo majhnih partnerskih pasti, kot sem hitro detektirala. Ko sem ju povprašala, kako pa kaj njun odnos, sta malce obmolknila, se spogledala in obirajoče začela razlagati, da sta sicer nekako kar v redu, a da se je pri soprogu pred mnogimi leti zgodila prevara, kar je žena izvedela nekaj let kasneje in mu oprostila.

"Nikoli se ne primerjaj z nikomer, kajti absolutna popolnost vsakega bitja izvira izključno iz njegove primerjave s samim seboj." - Helena P. Blavatsky

Enaki ali različni?

Enakost obstaja v našem duhu, v cilju, proti kateremu smo namenjeni, v učenjih, ki jih skupaj delimo, v krajih, kjer delamo. In še v mnogih drugih stvareh, ki so podobne pravkar naštetim. Verjamemo, da te temeljne enakosti zagotavljajo zdravo sobivanje in lahko zgladijo nesoglasja, ki izvirajo iz naravnih razlik, katerim se ni mogoče izogniti ali jih skriti.

Uvod v proti-hiper-potrošništvo
S tem ko pišem ta kratek članek, si lahko nakopljem kar nekaj težav. Večina mojih knjig in člankov namreč govori proti tehnikam trgovanja, o kakršnih lahko berete v revijah kot je tale. Moji običajni bralci so mladi, ki kupujejo revijo »Adbusters«, aktivisti, ki protestirajo zoper WTO (Svetovno trgovinsko organizacijo) in starši, ki bi radi svojim otrokom dokazali, da smisel življenja ni v športnih copatah znane znamke.

Če samo posumijo, da vam podajam ideje o tem, kako mladi razmišljajo in živijo, da bi jim vi potem lahko učinkoviteje prodajali modo, bo po meni. Tako je prijatelji, divja vojna, in kar se tiče ameriške mladinske kulture, ste vi njen sovražnik.

Tišina je sestavni del komunikacije. Sama po sebi je nevtralna, pozitiven ali negativen pomen ji da šele kontekst. Če sklepamo po slovenskih pregovorih, za nas tišina največkrat odraža prikrite težave, ki jih ne znamo ali ne želimo reševati.

Odsotnost komunikacije je lahko vrhunec medosebne skladnosti, lahko pa se čez odnos razširi strupeno kot gangrena in uniči živo tkivo ljubezni in zaupanja. Navade vzpostavljanja odnosov brez pristne komunikacije se pogosto dedujejo iz generacije v generacijo. Mnogo ljudi drugačne komunikacije niti ne pozna. Tudi zato, ker o njej prepogosto molčimo.

Spletni časnik Žurnal24 piše, ljudje imajo v povprečju tri prave prijatelje, na katere se lahko zanesejo, je pokazala britanska raziskava. Raziskava britanskega spletnega raziskovalnega portala One Poll, v katero je bilo vključenih tri tisoč posameznikov, je pokazala, da tipičen Britanec ostane s tremi pravimi prijatelji, potem ko z leti izgubi tesnejši stik s 36 ljudmi.

Večina jih je sicer zatrdila, da imajo več prijateljev, a so to predvsem prijatelji iz navade, s katerimi si niso zares blizu. Več kot polovica anketiranih je dejala, da je natrpan vsakdan glavni razlog, da jim ne uspe ostati v stiku s starimi prijatelji. Najpopularnejši način vsakodnevnega komuniciranja s prijatelji so danes socialne spletne mreže, kot je Facebook, elektronska pošta, sms-sporočila. ''Žalostno je, da se ljudje lahko zanesejo na tako ozek krog bližnjih.

Najbrž bo res držalo, da so v tej naši obliki bivanja na Zemlji, največja lekcija ravno odnosi. Ker smo med sabo ločeni fizično in ker se ločujemo tako ali drugače, je bolečina ob iskanju načinov bližine lahko stalnica vsakodnevnega življenja. Pravijo, da so stvari, ki nas motijo pri drugih, stvari, ki jih nismo razrešili sami s sabo. Da smo drug drugemu ogledalo. Predvsem osebe, ki nas v življenju spremljajo že dlje časa, nam lahko še vedno odslikavajo nas, kakršni smo bili v preteklosti. Zato nas tudi lažje spravijo ob živce.

Ko se spremeni oseba, ki nam je blizu, smo ponavadi postavljeni pred preizkušnjo. Recimo, da je oseba delovala po določenem vzorcu, ki smo se ga navadili, sedaj pa tega vzorca ni več. Recimo, da se je spremenil nekdo, ki nas je prizadel, sedaj pa nam tega ne počne več. Morda se bomo spremenili tudi sami, morda se ne bomo, morda pa bomo preprosto odšli.

V umskem svetu nasilja, prevar, mnogoterih identitet, ki bazirajo na družbeni pomembnosti, socialnem statusu, poklicu, medijskih scenarijih..., v tem svetu neizpolnjenosti, hrepenenja, stalnega nelagodja, strahu, smo izgubljeni tisti trenutek, ko izgubimo stik z močjo, mirnostjo, spokojnostjo in živostjo tega sedanjega trenutka.

Poslušanje oz. zaznavanje, spokojnosti, tišine, miru okoli sebe, prebuja spokojnost in tisto mogočno zavestno navzočnost v nas.
Samo skozi popolni notranji mir(popolna odsotnost umskega čustvenega nemira), se lahko zavedamo dimenzije spokojnosti, tihote ali z drugimi besedami čiste zavesti.

Ločitveni postopek je boleč že sam po sebi, saj odločitev o tem, da boste zaživeli brez nekdaj tako ljubljene osebe, spremljajo trenutki, ki nas še dolgo po tem spremljajo v življenju. Vse to se dodatno zaplete, če so del ločitvenega procesa tudi otroci.

Obupani starši se nemalokrat vprašajo, ali zaradi otrok ostati v ne več srečnem zakonu ali postaviti v ospredje svojo lastno srečo. Običajno pa velja, da se s tem, ko najdete nov ritem življenja in ste ponovno lahko srečni, izboljša tudi počutje vaših otrok.

Neredko srečujemo ljudi, za katere vsaka izbira predstavlja ne samo težavo, temveč pravo trpljenje. V življenju zelo redko svobodno izbiramo – in to celo v najbolj preprostih vsakodnevnih situacijah – zaradi česar zanemarjamo sposobnost, ki je tako zelo značilna za človeka, a tako slabo izkoriščena, tj. svoboda izbire.

Morda se zdi, da so civilizirane družbe ustvarile že izgotovljene formule za vse življenjske okoliščine, vendar pa je življenje tako raznoliko in polno presenečenj, da se moramo občasno ustaviti, razmisliti in izbrati.

Čim višje se dvigam, bolj se mi razširja obzorje. To ne velja samo za letenje z zmajem, temveč tudi na splošno v življenju. Ne vem zakaj se nekateri ljudje tako oklepajo izhojenih tal in starih vzorcev, potem pa se čudijo, da ne doživijo nič novega, da ne morejo napredovati in da se izgubljajo v sivi vsakdanjosti in dolgočasju, ali pa celo zapravljajo svoj življenjski čas s potrošniškimi in nadomestnimi omamami, dokler ne zapadejo v zasvojenost, da bi si tako olajšali bolečine zaradi nezadovoljnosti s samim seboj.

Dr. Devanando O. Weise, ki je imel nekoč predavanje v Ljubljani, nam je v odmoru zadal sledečo nalogo: predstavljati smo si morali, da smo stari že okrog sto let, da sedimo v gugalniku in razmišljamo o življenju, katerega smo dotlej že preživeli. Ali smo lahko zadovoljni? Ali bi želeli kaj drugače? Če se zavemo, da bi želeli kakšno spremembo - potem se preselimo spet v sedanjost in to storimo namesto da iščemo sto izgovorov, zakaj tega ne bi mogli storiti!

Mnogo družbenih struktur je osnovanih hierarhično, tako tudi večina organizacij in podjetij. Običajno jih vodi majhna skupina ljudi, ki jo sestavljajo idejni vodje in načrtovalci.

Pod njimi je srednja, izvršilna skupina, ki se v določenem času vzpne v vrh in ki jo sestavlja široka množica delavcev in uslužbencev. Struktura ima obliko piramide. Kadar je piramidna struktura harmonična in usklajena v dobro vseh sodelujočih, deluje optimalno. Če pa je spodnja osnova preširoka in vrh prenizek, ljudje bedno živijo – ko namreč manjka vrh, nastane kaos!

Indijski sistem kast je imel sprva duhovno zgradbo. Od silnic, ki so tekle skozenj, so lahko vsi udeleženci prejemali največjo mero razpoložljivih moči. Vrh je prestrezal svetlobo in modrost in ju posredoval spodnjim ravnem – podobno kot pri koncentričnih krogih, ki nastanejo ob padcu kamna v vodo.

Piše: Oli Lukner, terapevtka in predavateljica v novi Vivi www.viva.si

»Negotovost je negativna čustvena interpretacija neprijetnega dogodka, ki je sicer povsem naravna. Pomembno je, da se ne prepustimo pritoževanju, obtoževanju in strahu, saj s tem sebe postavljamo v vlogo žrtve, ki je brez moči. Kar nas zares osvobodi je, da sprejmemo stvari natančno takšne, kot so.

Tako zadržimo in celo povečamo količino svoje življenjske energije. Ta nam pokaže novo ustvarjalno rešitev, ki je lahko, upam si reči, pogosto natančno tisto, kar smo si vedno želeli biti, delati, storiti, pa si tega nismo upali uresničiti. Težava vsebuje rešitev.

Ponovno se lotevam teme mladih parov. Zakaj? Zato, ker bi želela sporočiti, da poleg svojih izkušenj, ki sem jih nabrala skozi leta, predvsem pa natančnega poslušanja zgodb drugih ljudi, vem nekaj, kar lahko pomaga rešiti odnose, saj je neka skupna nit vsem zgodbam, kljub temu, da so vse zelo različne.

1. Partnerja ne boste nikoli spremenili, če sam ne bo želel tega ali se s tem sploh ne bo ukvarjal.

2. Izbrali ste partnerja, ker ste zaljubili na podlagi neke preslikave vzorcev primarne družine, ter nekih svojih želja, tako da soočite se z realnostjo, ko zaljubljenost mine in se odločite za ljubezen in dogovor.

Kdor oprosti se osvobodi navezanosti na osebo, ki ji je prizadejala zlo. Na oprostiti drugemu, pomeni, se vršti v osamo in bolezen duha. Dve družini so živele v skladju in prijateljstvu. Toda v nekem trenutku je, malo nerazumevanje zlomilo te odlične odnose.

Prišlo je do prepira zaradi meje. Sosed je bil prepričan da mu je drugi sosed za nekaj malega centimetrov zemljišča vstopil v njegovo dvorišče. Pogovarjala sta se, merila, prekopavala, dokazovala en drugemu, a ni šlo. Končalo se je na sodišču. Sosed, ki je tožil, je izgubil. Tedaj pa je v njega vstopilo zlo, saj je bil prepričan, da je ogoljufan. Dočim je njegov sosed bil pripravljen na spravo, užaljeni sosed to ni sprejel.

Tokrat bi rada govorila o sili, ki nam je neznana in nenehno deluje na nas v našem univerzumu.
Te sile ne vidimo, jo ne razumemo, tako kot ne vidimo in ne razumemo sile gravitacije, pa je vseeno ne moremo zanikati. Ta sila lahko deluje v naše dobro, če jo znamo uporabljati v vsakodnevnem življenju.

Eden velikih učiteljev in prerokov naj bi dejal, da nam je dano tisto, v kar verjamemo.
V ta poduk vsem nam, pa se je redko kdo poglobil in vzel te besede dobesedno. Verjetno res peščica je to informacijo razumela in sprejela kot merodajno v smislu resnične, praktične uporabe.

Eugene Ionescu, utemeljitelj gledališča absurda, se je rodil 26. novembra 1909 v Slatini (Romunija). V svojem delu Emerit(Puščavnik), 1973, piše:"Vedno se mi je zdelo čudno, da so koga imeli za nenormalnega, če se je spraševal o smislu vesolja, po smislu človeka v njem, po smislu svojega lastnega življenja. Kaj delam tu?.Nenormalno se mi zdi, da o teh stvareh ne razmišljamo; nenormalno se mi zdi, da se ljudje počutijo dobro, ko tako rekoč slepo živijo. Morda zato ker je vsakdo-ne da bi znal razložiti-prepričan, da mu bo nekega dne vse jasno. Morda je to milost za človeštvo, morda je milost zame."

Ionescu je prepričan, da je človek, človeštvo, zmanipulirano in predvsem v "Nosorogih"opozarja pred množičnimi psihozami, kar se povsem potrjuje v času v katerem smo. Ta naš čas, je čas depresije. Egoizem lahko iz človeka naredi okorelega nosoroga.

Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen? Kakšna je to sila, ki daje nekomu, njej ali njemu, svobodo, da se dvigne nad zunanjo ali notranjo nesrečo? Kdor se reši vplivov svojih čutov, doživi stanje neskončnega povzdigovanja.

Naučiti pa se mora, da se odreče svojemu »razmišljanju z glavo« in ga mora nadomestiti z«razmišljanjem srca«. Ko enkrat prodre Luč v našo srce, bodo vse težave končno razrešene. To pa vsekakor ni nova pot do uspeha ob pametnem filozofu, intelektualcu, motivacijskemu »pridigarju« itd., ali neko novo učenje.

Veliko smo se že naučili o naših vibracijah. V svojem srcu čutimo svoje želje, čutimo jih z vso dušo in srcem, vemo, da je to vse, kar si želimo, zahvaljujemo se Vesolju, ker nam daje prav to, kar si želimo, vizualiziramo in občutimo, kot da se je vse to že zgodilo, obnašamo se, kot da je vse to že v naših rokah, uživamo v neskončni Ljubezni in Hvaležnosti, ker imamo vse, kar si želimo.

A ko odpremo oči, se zgodi…NIČ. Še vedno sedimo v svoji mali sobici in kruta realnost nas prikuje ob tla, občutek hvaležnosti in ljubezni v trenutku zamenjajo razočaranje, žalost, jeza, nemoč, izgubimo vso voljo in se drsajočih korakov podamo v svoj vsakdan, kjer je vse, le tistega ne, kar si tako zelo želimo. Preplavljeni s svojimi nižjimi čustvi zamrmramo sami zase, da vse to niti najmanj ne deluje, zamahnemo z roko in sklonimo glavo. Nikoli ne bomo dosegli, kar si tako zelo želimo.

V moji soseski je med stanovanjskimi bloki park; vanj vodijo ljudje na sprehod svoje pse. Živali se vedejo precej različno.

Boleča mi je ugotovitev, kako je eden od psov, droben pinč, enkrat takšen, drugič povsem drugačen, nasilno prilagojen tistemu, ki je na drugi strani vrvice. Največkrat ga vodi petdesetletnik. Ob njem je pasji prestrašenec videti na moč zaskrbljen, ali bo s čim ujezil gospodarja. Ne pogleduje okoli sebe ali za drugimi živalmi; vsak trenutek je njegov pogled usmerjen na njegovega človeka. Takrat živalca nima nič od sprehoda, razen povečanega strahu - po vsej verjetnosti pred kaznijo.

Spletni časnik Žurnal24 piše, če ne veste, kako bi nasmejali svojega otročička, si z izumljanjem novih stvari nikar ne belite glave. Dovolj so že popolnoma vsakdanje stvari, kot so vaš nasmeh, igračka in žgečkanje.

Prepustite se rutini
Majhni otročički ne marajo novih, nepoznanih stvari, zato naj vas ne skrbi, če se vam vsakodnevno previjanje, umivanje, preoblačenje in vedno enaka pesmica pred spanjem zdijo dolgočasni. Otročički so navajeni na rutino, ta pa jih tudi osrečuje.

Raztezanje
Nasmešek na obraz boste otročičku pričarali tudi z raztezanjem. Položite ga na mehkejšo podlago, ga obrnite na hrbet in nežno raztegujte noge in roke. Začnite z levo nogo in desno roko, raztegnite ju stran od telesa, ju skrčite in zopet raztegnite, nato pa postopek ponovite z desno nogo in levo roko.

Čas prebujanja iz tisočletnega spanca je na »robu časa«. Ni več možno zatiskati oči, kot da se nič ne dogaja, da se nas ne dotakne klic Matere Zemlje.
Nekoliko nazaj mi je Mati podala napotke, kaj in kako naj človek dela in deluje, da se brez bolečin preporodi v novo zavest.
Učila me je, kako da ji pomagam pri prebujanju, kako naj se sama prebudim.

Vsi njeni otroci, moji bratje in sestre, so se odzvali, ter me s skupnimi močmi na čim bolj preprost način preko intuicije in notranjega videnja, podučili o starih prvotnih znanjih.
Prav danes mi je brat palček razkril skrivnost bivanja v njihovih skupnostih.

Odločitve so stalnica v našem življenju. Odločamo se ves čas. Že zjutraj se odločim, ali bom pila čaj ali kavo, bom oblekla črn ali rdeč pulover, grem v trgovino po službi ali med kosilom in podobno. A danes ne bomo obravnavali teh vrst odločitev, čeprav ne bom rekla, da niso pomembne.

Vse naše odločitve so pomembne, saj kreirajo potek našega življenja. Mi sami kreiramo potek svojega življenja. Kar pomeni, da smo z zavestnim sprejemanjem naših odločitev ne samo kreatorji svojega življenja, temveč da smo mi tisti, ki določamo, kako bomo živeli in ne prepuščamo svojih dni okoliščinam.