Družbo in življenje ljudi znotraj družbe oblikujejo vrednote. Vrednote so razumske - npr. vsi ljudje smo enakopravni - in vitalno-čustvene - npr. življenje je borba. O vrednotah, ki izhajajo iz vitalno - čustvenega dela seveda ne razmišljamo. To so večinoma globoko zakoreninjeni občutki in čustva, impulzi in vzgibi, ki se jih po navadi ne zavedamo ali pa le deloma, ki pa vseeno v največji meri poganjajo naše življenje.
Osnova tem nezavednim vitalno-čustvenim vzorcem je borba za preživetje, v kateri zmaga najmočnejši, ki smo jo podedovali od živalskega kraljestva in je v človeški preobleki postala bolj sofisticirana. Nismo več predatorji v fizičnem smislu (lev, ki za svoje preživetje ubija npr. antilope in se z njimi hrani), borimo pa se za svoj prostor pod soncem v čustvenem smislu (npr. ko si na račun sodelavcev zvišujemo ugled v službi).
Omenjena borba se odraža tudi v tekmovanju za boljše ocene, boljše rezultate v službi, večji ugled v družbi, prevladovanje nad drugimi v določeni situaciji, v debatah, ko hočemo sogovornika prepričati v lastni prav…. Ta boj torej oblikuje večji del tako našega vsakdanjega življenja kot tudi večji del delovanja družbe na sploh.
Od živalskega kraljestva pa nismo prevzeli le `boja za preživetje in zmage močnejšega´, temveč tudi organizacijo družbe, ki je seveda nastala na osnovi taistega vzorca `boja za preživetje in zmage močnejšega´. O ureditvi živalske družbe je pisal avstrijski zoolog Konrad Lorenz. Na vrhu hierarhije v živalskem tropu je vedno najmočnejša žival v skupini in dominira vsem drugim (jih ustrahuje in kaznuje, prva dobi hrano in največji delež…).
Na dnu lestvice je najšibkejša žival, ki je vseh stvari deležna zadnja (zadnja dobi hrano in najmanjši delež, podrejati se mora vsem močnejšim živalim od sebe in je kaznovana ali pregnana, če jih ne uboga ali če ne uboga pravil tropa…). Vmes so razvrščene druge živali. Čim močnejša je žival tem višje se nahaja na hierarhični lestvici v tropu. Čim šibkejša je, tem bliže je dnu lestvice in položaju primerni so deleži plena in druge ugodnosti.
Ta red je v tropu strogo vzdrževan in žival, ki od njega odstopa je nemudoma kaznovana. V ospredju je torej zakon črede, ki se mu mora posamezna žival podrejati. Le najmočnejša žival si lahko privošči, da ravna po svoje, druge se morajo podrejati njeni dominaciji. Mar se podobno ne dogaja tudi v človeški družbi?
Tudi v človeški družbi so na vrhu najmočnejši. Seveda ne telesno/fizično najmočnejši, zagotovo pa imajo materialno bogati ljudje, karizmatični ljudje z močno vitalno voljo, bolj izjemoma razumsko in moralno razvitejši ljudje itd. v družbi oz. posameznih skupinah veliko moč in veljavo. Na dnu pa se nahajajo najšibkejši pripadniki družbe (materialno, vitalno, socialno, finančno, in tudi telesno in umsko).
Vitalno-čustveni vzorec boja za preživetje, v katerem po navadi zmaga (kakorkoli) močnejši, je torej opažen v človeški morali, ki določa običajno družbeno organizacijo ljudi. Tako kot se posamezna žival v tropu mora podrejati tropu in njegovim pravilom, tako se tudi posameznik v večini tradicionalnih človeških družb, mora podrejati skupini, družini, sloju, narodu. Takšna je običajna morala oz. zakon tradicionalne družbe.
Iz črednega nagona, ki predstavlja osnovo tradicionalnih družb, izhaja nestrpnost ali celo sovražnost do vseh, ki odstopajo od ravnanja in pogledov večine- do drugačnih. Prav tako pa iz črednega nagona izvira težnja ljudi, da mislijo in delujejo prav tako kot drugi ljudje. Tako se oblikujeta konformistično mišljenje in vedenje in konformistična morala.
Če dobro premislimo, taista težnja prevladuje tudi v kolektivni zavesti pri nas, in se močno odraža v prepričanju, da je potrebno doseči to, da se posameznik prilagodi družbi, njenim vrednotam, normam in pravilom. V resnici pa gre tu za najnižjo stopnjo človekovega etičnega razvoja ali človeške morale. To je stopnja, ko je pomembno samo hotenje in mišljenje večine ali pa najmočnejšega v skupini, ki določa tudi mišljenje in delovanje posameznika, torej tudi njegovo moralo.
Gre za stopnjo človekovega etičnega razvoja, ko se posameznik še ni povsem individualiziral in se še zmeraj počuti predvsem kot pripadnik neke skupine, njen del in ne kot resničen posameznik, individualizirano bitje.
Preden se človek razvije v samostojnega individua, ki ima svoje lastno mišljenje in svoje lastne poglede na svet in življenje, ki se lahko razlikujejo od mišljenja in pogledov skupine, kateri pripada, mora duševno dozoreti. Tedaj se pojavi naslednja, višja stopnja etičnega razvoja, ko začne posameznik iskati lastne odgovore na vprašanja; kaj je prav, kaj je dobro; kaj je zlo; kako je potrebno ravnati v vsakem posameznem primeru, da bo prav.
Pojavi se možnost za razvoj lastnega etičnega čuta, ki se lahko razlikuje od moralnih pogledov družbe, v kateri posameznik živi in deluje. Začne se razvoj k avtonomni etiki in morali, ki pa je povezana z zadosti razvitim nravnim čutom in umsko razvitostjo, ki je v precejšni meri zmožna neodvisne in samostojne presoje. Iz tega se razvijejo samostojni moralni pogledi in tudi filozofski sistemi racionalističnih etičnih mislecev.
Poleg pred razumske konvencionalne morale (čredna zavest) in individualne avtonomne (razumske) morale obstaja še neka višja stopnja nravnega čuta in nravne razvitosti- nadrazumska stopnja. Nekateri posamezniki, tisti, ki so v svojem duševnem razvoju presegli človeški razum, pa do svojih etičnih in moralnih pogledov ne pridejo z razmišljanjem, temveč z notranjim razsvetljenjem in duhovnim navdihom.
Povzetek. Prav vsem nam mora postati jasno, da našo družbo ustvarja in poganja morala, ki smo jo podedovali od živalskega kraljestva, ki jo zaznamujeta boj za preživetje in zmaga najmočnejšega. Kar je še bolj pomembno, mi kot posamezniki `prostovoljno´ sprejemamo omenjeno moralo in se po njej ravnamo, ne da bi prej pošteno premislili o njeni pravičnosti in plemenitosti.
Kako le-ta vpliva name in mojo okolico? In še pomembneje, kam nas le- ta vodi in kakšno prihodnost ustvarja?
Tema in vsebina o kateri pišem seveda ni nič novega. Nič koliko ljudi je o njej že govorilo in pisalo in sprašujem se, zakaj se ljudje kljub tolikšni obilici znanja in vpogledov, še vedno obnašamo kot živali. Si želimo biti in ostati živali? Ali pa smo vendarle sposobni preobraziti se v človeka v pravem pomenu besede?
Gita Mateja de Laat
Besedilo je deloma povzeto iz knjige Janeza Svetine: Slovenska šola za novo tisočletje
Družbo in življenje ljudi znotraj družbe oblikujejo vrednote. Vrednote so razumske - npr. vsi ljudje smo enakopravni - in vitalno-čustvene - npr. življenje je borba. O vrednotah, ki izhajajo iz vitalno - čustvenega dela seveda ne razmišljamo. To so večinoma globoko zakoreninjeni občutki in čustva, impulzi in vzgibi, ki se jih po navadi ne zavedamo ali pa le deloma, ki pa vseeno v največji meri poganjajo naše življenje. 
