Dandanes nam čas kroji življenje. Urnikov ne kreirajo naša življenja, temveč nam urniki kreirajo življenje. Prišli so že tako daleč, da ni več problem v ceni, temveč v času, ko gre na primer za neko izobraževanje, dopust. Izberemo si izobraževanje, tečaj, potovanje, ki si ga že dlje časa želimo, pritegne nas program in prvo, kar pogledamo, ni cena, ampak koliko časa bo trajalo, termin, kdaj se bo odvijalo. Tečaj bo trajal tri mesece, vsak ponedeljek tri ure, ali enkrat na mesec ves dan od oktobra do junija, to je devet mesecev. Nemogoče, ne morem se zavezati za tako dolg termin, bog ve kaj vse bo prišlo vmes. Tako razmišljamo.

Če že govorimo o tem, da smo kreatorji svojega življenja, seveda velja popolnoma enako tudi za čas. Samo sami smo kreatorji svojega časa.

Kaj to pomeni v praksi, če že zjutraj stisne v prsih pogled na nabito poln urnik do poznega večera, ko vem, da bom samo padla v posteljo potem, ko se bom prerekala sama s sabo če sem sploh še sposobna iti pod tuš ali bi ga raje prestavila na zjutraj, vmes pa med eno in drugo obveznostjo strogo preračunan čas, ki ga bom izgubila na cesti in se jezila na prepočasne voznike, za katere se zdi, da imajo ves čas na svetu. Seveda obstajajo ljudje, ki ne znajo živeti brez do zadnjega kotička nabitih urnikov in jim takšno življenje celo ustreza, a dolgoročno to zagotovo ne pomeni nič dobrega.

Poznamo definicijo, da je čas samo iluzija. Vzemimo preprost primer, časovni okvir zgolj petih minutk. V objemu z ljubljeno osebo se nam zdi, da se odštevanje še začelo ni, ko je že minilo, ko čakamo v čakalnici pri zdravniku ali rezultate težkega izpita, nam vsaka minutka predstavlja celo večnost.

Še posebej pomemben je čas, ki ga namenimo samim sebi. Če se nam redno dogaja, da v vsakdanjem vrvežu ne najdemo »svojih pet minut«, je nekaj zelo narobe. In še huje, če se v tem času ne združimo sami s seboj, s svojo notranjostjo, svojo dušo. To je znak za alarm in nekaj je potrebno nujno spremeniti v našem življenju.

Kako močan magnet so naše misli, nam je znano. Če dan za dnem govorimo, da na primer nimamo denarja, se ta afirmacija globoko vtisne v našo podzavest in prav takšna je dejansko naša resničnost. Denarja nimamo in ga tudi ne bomo imeli. Če si govorimo, da smo nezadovoljni v službi, bomo verjetno vsak dan bolj nezadovoljni. In tako je tudi s časom. Dan ima natanko 24 ur in če si ves čas ponavljamo, da nimamo časa, je to zgolj opravičevanje samemu sebi. Zakaj? Ker dajemo svoje prioritete drugam, kot bi bilo v danem trenutku potrebno, daleč stran od svojih dejanskih želja in potreb. Ste že kdaj rekli, da nimate časa, ko ste zboleli in ste morali za nekaj časa preložiti svoje »nujne« aktivnosti? Ali ko vas je nekdo od vaših najdražjih potreboval? Ko so vas klicali iz vrtca, da ima vaš otrok vročino? Vidite, vse je stvar prioritet. In seveda naše lastne percepcije, kaj nam čas pomeni. Čas je samo neka beseda, ki nam zelo prav pride, ko iščemo izgovore, zakaj na primer ne moremo k sorodnici na praznovanje rojstnega dne ali kaj podobnega, kar nam ne diši. Za vse, kar si želimo, kar nas osrečuje, kar nam je pomembno, pa bomo VEDNO našli tako čas kot načine, da udejanimo.

Z vidika Zakona Privlačnosti je torej najbolj neprimerno, če si ves čas ponavljamo, da nimamo časa, hkrati pa bi radi nekaj spremenili, si privoščili več trenutkov zase. Formula je zelo preprosta. Namesto »Nimam časa«, si odslej govorimo »Časa imam več kot dovolj (za vse, kar si želim)«. Ali »Imam več kot dovolj denarja za vse svoje potrebe«, če smo že omenjali denar. Če rečem samo »Imam dovolj časa«, ga bo ravno toliko, da še nekako gre, a če dodam »več kot dovolj« pa to pomeni, da mi ga še vedno ostane za karkoli drugega, kar si danes niti pomisliti ne upam v poplavi vseh dejavnosti, ki jim ga namenjam. Najprej je potrebno spremeniti miselni vzorec, ki kreira našo realnost. Zamislimo si, kakšno realnost si želimo in ne opevajmo brez konca in kraja tega, kar je trenutno edino, kar vidimo in izkušamo. Spremenimo svoj opis realnosti tako, kot bi želeli, da jo vidimo. To je osnovni recept na poti k spremembam.

Majhen, a pomemben »trik« pri dojemanju svojega časa, ki »se nam dogaja«: ko smo popolnoma prisotni v trenutku, ko uživamo v njem, ko se ga zavedamo z vsemi svojimi čutili, ne glede na to, kaj počnemo, je točno ta trenutek v našem zaznavanju, ki je lahko prav tako dolg kot tisti, ko nemočno čakamo na rezultate izvidov. V obeh primerih se v popolnosti zavedamo vsakega trenutka, vsake sekunde, ki mineva, a na drugačen način. Na način, da ozavestimo trenutke, v katerih smo. Z vsem svojim bitjem se poglobimo v trenutke, ki so nam prijetni, ki nas osrečujejo. Poskušajmo okusiti vsako sekundico teh dogodkov, vsak svoj občutek ob tem. Z Ljubeznijo in Hvaležnostjo, da nam je to dano. Tako bomo iz teh trenutkov, teh izkušenj prejeli največ, kar lahko in počasi začeli dojemati, da je čas nekaj, kar je najmanj pomembno pri tem, kako se počutimo. Morda imamo na voljo resnično samo nekaj minutk dnevno, a če jih bomo izkoristili polno, kar ne pomeni, da bomo vanje stlačili vse, kar nam pade na pamet, ampak, da bomo tisto, kar v tem času počnemo, občutili in ozavestili. Vpliv tega dogodka na naše počutje, na naša čustva, na naše odzive in podobno. Na primer, zjutraj se zbudim, se zahvalim za mirno noč in čudovito jutro, vstanem, se uredim, si skuham kavo, sedem na teraso, opazujem okolico, oblake, vzhajajoče sonce, poslušam petje ptic in veselo odhitim v službo. Ali drugačen scenarij: Zjutraj se zbudim, pogledam na uro, planem pokonci, se na hitro umijem, oblečem, vse mi leti iz rok, na kavo niti ne pomislim in vsa nervozna sedem v avto in odhitim v službo. Razlika je očitna, mar ne? Čeprav gre v obeh primerih za čas dvajsetih minut.

Vsak dan je darilo in iz vsakega trenutka naredimo Blagoslov. Ne iščite Sreče, ampak ji dovolite, da ona poišče vas. In zavedajmo se, da sami pišemo zgodbo svojega življenja.

Vir: www.mychi.si