Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050902205837810

Iskrenost je stvar odločitve sobota, 19. oktober 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Lepo bi bilo, če bi zmogel biti vedno iskren. Če bi lahko vedno bil to, kar sem. Nimam se za nepoštenega človeka, pa vendar se v družbi nekaterih ljudi vedem izumetničeno in neiskreno. Govorim stvari, za katere mislim, da jim bodo ugajale, in se kažem takšen, kot mislim, da bi moral biti, ne pa takšen, kot v resnici sem. Resnici na ljubo je to nepošteno do njih, še bolj pa do mene. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se odločil, da bom postal iskren z njimi? Če bi jim razkril, kako jih doživljam, kaj zares razmišljam, ne da bi se jim poskušal prikupiti? Bi me zavrnili? Vsi ljudje si želimo zaupnih in ljubečih odnosov, v katerih bomo lahko iskreni drug z drugim. Od kod potem izvira potreba po pretvarjanju, ki ga v naših medsebojnih odnosih ni tako malo? Če nam je zares toliko do pristnih medsebojnih odnosov, kaj nas vendar sili v to, da se vedemo na tak način? Morda je odgovor v tem, da smo se tako naučili in da drugače ne znamo. Pretvarjanje je bil v otroštvu za marsikoga izmed nas edini način, da smo psihično preživeli. Če so nas v otroštvu pogosto grajali, zasmehovali, kritizirali in nam na druge načine jemali pogum, smo se naučili, da ni varno izražati tistega, kar dejansko čutimo in si mislimo. Če so naš strah pospremili z besedami: "Saj se nimaš česa bati!" ali pa so strogo kaznovali izbruh jeze, smo lahko podvomili v pravilnost svojih čustev. Naučili smo se, da svojih čustev ni varno izražati in da se je bolj varno pretvarjati, kot pa iskreno sporočati, kar doživljamo. Pretvarjanje je manever, s katerim skušamo prikriti svoje dejansko stanje pred drugimi. Skrijemo se za podobo, ki v resnici ni naša, za mišljenje, ki ne izraža naše resnične izkušnje in za vedenje, ki ni pravi izraz tega, kako doživljamo svet in ljudi v njem. Ko se pretvarjamo, se, ne da bi se tega zares zavedali, tudi odmaknemo od svojega resničnega doživljanja, od svojih pravih občutkov, čustev in misli. Ker smo odvisni od odziva drugih, nas seveda bolj zanima, kako bodo drugi reagirali na naše vedenje, kot pa, kaj se dejansko dogaja v nas samih. Na ta način zanikamo pomen svoje lastne izkušnje, posledica tega pa je postopna izguba občutka zase in za svoje resnične potrebe. Če preveč usmerjamo svojo pozornost navzven - v to, kaj menijo drugi o nas, zanemarimo posluh za svoje duševno počutje. Čeprav se zdi, da nas pretvarjanje na eni strani varuje, se na drugi strani z njim odrečemo tudi sami sebi. Morda je ob napisanem zahtevno trditi, da se lahko ne glede na izkušnje v otroštvu naučimo vzpostavljati odnose na drugačnih, bolj iskrenih temeljih . Resda nas pretekle izkušnje spontano usmerjajo v že izoblikovane vedenjske vzorce, vendar tudi teh ni nemogoče prekiniti. Kaj torej lahko storimo? Prvi korak je, da se zavestno odločimo za iskrenost. Čeprav se v življenju ne moremo odločati o tem, kako se bomo počutili v odnosu z nekom, da bomo na primer čutili ljubezen in zaupanje, pa je to, kako se bomo vedli v tem odnosu, povsem odvisno od nas samih. Iskrenost je namreč oblika vedenja in zanjo se lahko zavestno odločimo ali pa tudi ne. Povsem od nas je odvisno, katero pot bomo ubrali. Včasih se nam lahko zdi, da bomo lažje rešili konflikt, če se malo zlažemo. Vendar če namesto pri laži vztrajamo pri resnici in se spopademo s posledicami, bomo odkrili, da vsakokrat postanemo močnejši in stabilnejši, kot pa če se zatekamo k lažem. Drugi korak je, da postanemo namesto na reakcije drugih, bolj pozorni na to, kar se v stiku z ljudmi dogaja v nas samih. Naša čustva in misli naj nam postanejo dragocena informacija, ki nas obvešča o našem stanju. Tako se bomo postopoma naučili bolje razpoznavati, kaj se z nami dogaja, naši odzivi pa bodo dobili temelj za večjo pristnost. Iskrenost je namreč kot dvorezen meč. Ne eni strani nam omogoča, da pridemo v večji stik s svojo realnostjo, na drugi pa nas bolj pristno poveže z drugimi. Pri tem odnos ni nujno vedno prijeten, je pa pristen in ob tem vsaj vemo, kje smo. Tretji korak je, da sprejmemo dejstvo, da vsak človek sam odloča o tem, kako se bo odzval. Tudi mi sami. Ob tem spoznanju se bomo počutili svobodnejši pri sporočanju tega, kar čutimo in kar si mislimo. Večinoma so pomanjkanje zaupanja vase in posledična negativna pričakovanja tista, ki nam dopovedujejo, da ne bomo prenesli reakcije drugega na tisto, kar smo mu sporočili. Človekovi odzivi so odvisni od mnogih dejavnikov, vsi pa so osebni in imajo ponavadi z nami opraviti manj, kot se nam sprva zdi. Ves čas imejmo v zavesti, da za svoje vedenje odgovarjamo mi, vedenje drugih v odnosu pa je njihova in ne naša odgovornost. Iskrenost je kot luč, ki nam omogoča, da sebe in druge vidimo v bolj pravi podobi. Omogoča nam, da imamo ob sebi ljudi, ki so z nami zaradi nas samih, ne pa zaradi naše 'umetne' ljubeznivosti. In kaj storiti kadar vam kdo odkrito pove nekaj o vas, kar vas prizadene? Vedno si vzemite čas! Ne reagirajte takoj, ne napadalno in ne z obrambo. Zavedajte se, da je to zelo pomemben, čeprav težek, trenutek za oba. Nekdo je zmogel toliko moči in poguma, da vam iskreno pove, kako vas doživlja in najbrž mu ni bilo lahko v tem trenutku. Če reagirate z jezo ali z izgovarjanjem, mu s tem sporočate, naj vam v prihodnje ne pove resnice. Če si vzamete čas za razmislek, si pridobite možnost, da reagirate na sporočilo in ne na prinašalca. In če takšno sporočilo vzamete resno, bodo ljudje okoli vas vedeli, da cenite resnico, pa čeprav je boleča za vas. Leo Ivandič Vir:www.cdk.si/sci Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog