Nekoč je v majhni vasici živel vrtnar, ki je zelo ljubil svoj vrt. Na njem je gojil čudovito cvetje, dehteče vrtnice, pisane astre in ljubke marjetice. Vsak dan je prihajal in skrbel za svoje cvetlice. Zalival jih je, obrezoval, odstranjeval odvečno listje in rahljal zemljo. Vsako cvetlico je poznal. Pomnil je njen prvi poganjek in plašne začetke, ko je pokukala na svet. Pomnil je njene prve ranljive cvetove in kasnejše razkošje barv in vonjav. Prav za vsako je vedel, kako jo je potrebno negovati. Vedel je, koliko vode ima rada in kako jo hraniti. Zaradi njegove ljubezni so imele rože posebno lepoto in ljudje so si bili edini, da tako lepega vrta ni daleč naokoli.

V soseščini je bilo še nekaj vrtnarjev, ki pa jih je razjedalo ljubosumje ob pogledu na prelep vrt. Nekega dne so se zbrali in odločili, da bodo uničili in poteptali cvetje v vrtu ljubečega vrtnarja. Ko se je ta zjutraj zbudil, ga je čakal žalosten prizor. Cvetovi so bili razsuti po tleh, popki odtrgani od stebel, koreninice izrute in marjetice so pokošene ležale na ponosnih vrtnicah. Vrtnarju se je od žalosti trgalo srce. Potem pa si je obrisal solze in se z neskončno potrpežljivostjo lotil dela. Začel je gladiti liste, pregledovati koreninice in obvezovati stebla. Na novo je sadil cvet za cvetom. Prigovarjal je svojim cvetlicam, jih vzpodbujal, se z njimi pogovarjal in jim pel. Po dolgih mesecih dela je bil njegov vrt spet tako lep kot nekoč. Ne, bil je še lepši!

Piše: Rožana Grdina

Želje kot ovira
Živimo v družbi, ki bi jo lahko poimenovali tudi "tovarna želja". Ko se vsedemo pred televizor, da si bomo pogledali dogodke dneva, nam najprej postrežejo z reklamnimi nasveti, kaj pojesti, piti, obleči, kakšna kozmetika je najboljša, kakšen televizor kupiti, kateri avto je super voziti ... Če smo bili pred tem utrujeni od delovnega dne, smo po tem utrujeni še bolj. Ko odpremo poštni nabiralnik, nam v naročje pade kup papirja, ki sporoča, da je danes poseben dan, kajti samo za nas bo danes 40 % popust pri nakupu določenih oblačil. Pridite, ne zamudite to posebno ugodnost in priložnost!

Nagovori k nakupu so zanimivi: izgledali boste mlajši, bolj sproščeni, ljudje vam bodo zavidali vašo gladko kožo, vaša samozavest bo cvetela, oči drugih ljudi vas bodo spremljale in občudovale, vožnja s tem avtomobilom vas popelje v deželo sanj ... Tukaj oglaševalci niso veliko zgrešili. Res je, popelje nas v deželo sanj, kjer so želje dovoljene, celo obvezne, kajti praznino, ki počasi nastaja v nas, je potrebno zapolniti. Zadovoljstvo si kupujemo z imeti, ki se počasi seli od predmetov tudi v medsebojne odnose. Imeti idealno družino (takšno, kot jo gledamo na TV ekranih, ko zajtrkuje pecivo Nestle), nasmejanega partnerja (takšnega ali vsaj podobega tistemu s TV ekranov, ki se brije z Gillet), nagajivega in bistrega otroka (ki obožuje Nutello).

Slepo podrejanje drugim ljudem
prinaša razočaranje, odvisnost in obup.
Kako izogniti se čustvom tem?
Svoj osebnostni razvoj treba vzeti je v zakup!

Dovoljujemo drugim, da nam vsiljujejo svoje poglede na življenje in nam predpisujejo, kako naj se počutimo, kaj naj počnemo, kaj naj mislimo, kako naj se vedemo, kaj naj govorimo...? Skratka - ali dovoljujemo okolju, da nenehno vpliva na nas in nam "pere možgane"? Še huje - ali dovoljujemo, da nas drugi omalovažujejo, nas podcenjujejo, izvajajo nad nami psihični pritisk, ali morda celo fizično nasilje?

Se potem zaradi tega počutimo nesrečni, odrinjeni od sveta, osamljeni, prezrti, osramočeni...? Imamo občutek, da so vsi drugi okoli nas srečni, zadovoljni, ljubljeni, spoštovani..., le mi nismo? Se nam zaradi tega dozdeva, da je življenje do nas krivično, da nas zapostavlja, vsem drugim pa v izobilju daje in jih nenehno boža, razvaja in ljubkuje?

Piše: Nina Leskovar

Ali tudi vas zgornji naslov spominja na reklamo za Redbull? Sedaj, ko razmišljam in pišem o ljubezni, me vsaka stvar spomni nanjo. Marjetice na okenski polici, sončni žarek, školjka iz Škotske, kartica iz Bohinja, lučka na mizi, svečnik, smreka na vrtu, sinje-modro nebo. Nekako vzneseno začnem premišljevati o njej. V vsako stvar je vtkan kanček ljubezni. Celo žebelj na steni mi govori nekaj o njej. Nekje sem slišala misel, da štejejo samo tista dejanja, ki jih naredimo iz ljubezni. In spomnim se še misli iz Malega princa: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." Ti dve misli mi odstirata delček narave ljubezni. Prva misel mi govori o pomenu ljubezni, druga kako ljubezen deluje oz. kako jo lahko uporabim.

Ja, ljubezen daje čisto drugačen smisel našim dejanjem, mislim, počutju. Če nekaj naredim v imenu ljubezni, potem ima to dejanje globlji, bolj izpolnjujoč smisel. Skrivnost je tudi v dajanju. Na videz nasprotujoča izjava je, da s tem ko druge obdarujemo, postanemo tudi sami bogati. Več ljubezni izražamo, bogatejši smo. Se spomnite kako izpolnjujoč je občutek, ko nekoga iz vsega srca ljubite? Kako takrat ljubezen premaguje vse ovire, ki se nam postavijo na pot? Pravijo, da v ljubezni ni nič nemogoče. To je čisto res, kajti ljubezen skriva v sebi prav posebno moč.

Tess je bila stara osem let, ko je slišala mamico in očka govoriti o svojem majhnem bratcu Andrewu. Vse kar je vedela je bilo, da je zelo bolan in da so ostali popolnoma brez denarja. Naslednji mesec se selijo v stanovanjski blok, ker očka nima dovolj denarja za plačevanje računov bratovega zdravljenja in hiše. Le zelo draga operacija bi lahko rešila Andrewa in očitno ni bilo nikogar, ki bi lahko posodil denar. Slišala je očka, kako je tiho in žalostno dejal mamici, »Sedaj ga lahko reši edino čudež.«

Tess je odšla v svojo sobo in iz skrivnega mesta v omari povlekla steklenega prašička za varčevanje denarja. Ves drobiž v njem je stresla na tla in ga previdno preštevala. Trikrat zapovrstjo. Vsota mora biti popolna. Nikakor se ne sme zmotiti. Nekaj tega denarja je vzela, ga spravila v svojo majhno torbico in se skozi stranska vrata hiše izmuznila na ulico. Šest blokov naprej je stala lekarna Rexall z velikim rdečim indijanskim poglavarjem nad vrati.

Piše: Renata Bokan

Sedela sem nedaleč stran od mize, kjer so se pogovarjali člani družine: oče, mati in najstniška hči. Pritegnila me je vsebina njihovega pogovora, ki je na trenutke presegel običajno glasnost, tako da ni bilo težko prisluhniti. Hči je glasno protestirala nad odločitvijo staršev, da počitnice ponovno preživijo v kraju, kamor zahajajo že več kot 10 let. Starša sta svojo odločitev podkrepila z več argumenti, med katerimi je bil slišati tudi, da je kraj lep in da je vse zelo čisto, da poznajo ljudi, s katerimi bodo skupaj, da vedo, kaj lahko pričakujejo in česa ne in da bo za vse najmanj naporno, če se ponovno odločijo tako kot običajno. Hči je situacijo videla drugače. Zatrjevala je, da je vsako leto bolj dolgočasno biti v istem kraju, da si želi videti kaj novega in spoznati nove ljudi, da se ji zdi, kot da to niso prave počitnice, ker je vse je predvidljivo, in da se počitnic v tem kraju sploh ne veseli.

"Aha, takole se bije bitka med starim in novim," sem pomislila. Na eni strani stabilni in močno ukoreninjeni vzorci in na drugi strani duh zdravega uporništva. Kako se je pogovor končal, ne vem, le slutim lahko, kdo je bil močnejši.

Ima več kot trideset let izkušenj na področju psihologije, medosebnih odnosov, komuniciranja, osebnega uspeha, produktivnosti na delovnem mestu, ustvarjanja blagostanja in coaching sistemov. Do danes so prodali več kot štirideset milijonov izvodov njegovih knjig po vsem svetu. O razlikah med moškimi in ženskami govori na igriv način in nas uči, da se moramo začeti bolj zavedati pomena dobre komunikacije med spoloma. Vse to je dr. John Gray.

Kako vam je prišla na misel prispodoba o moških z Marsa in ženskah z Venere?
Na seminarjih in delavnicah za uspešen partnerski odnos je bilo udeležencem težko razložiti, zakaj in kako smo si moški in ženske različni. Potem sem nekoč rekel, da je to tako, kot bi bili z dveh planetov. Ljudje so razumeli moje sporočilo. Spomnim se gospe, ki je rekla, da je njen mož torej E. T. Vsi smo se nasmejali. Simpatično prispodobo sem razvil naprej in napisal knjigo Men are from Mars, Women are from Venus (v slovenščini Moški so drugačni, ženske tudi, op. p.). Dotaknil sem se človeških src, saj je bila do zdaj prodana v več kot dvajset milijonih izvodov po vsem svetu in še se prodaja. Tudi v Sloveniji ste jo odlično sprejeli.

Le malo je mladostnikov, ki bi znali ceniti zgodnje vstajanje in pomagali očetu pri delu v družinskem nasadu oljk ali kje drugje.
Robi ni bil nobena izjema.

Medtem, ko jima je Mišo, Robijev pes, sledil, je oče večkrat dejal: ''Loti se svojega dela veselo in vedro. Glej, jutro je sveže. Gledaš mati Naravo, ki ti ponuja svoje prastare darove. Zaradi tebe so onemeli skržati, evkaliptusova drevesa se blago zibljejo in te pozdravljajo, zemlja, nežno prekrita z jutranjo roso, se ti odpira.'' Oplažen s skeptičnim sinovim pogledom, je oče poudaril svoje besede vzpodbude rekoč: ''V vsakem primeru pa nimamo izbire, kajti delo krepi človeka.''

Toda tistega dne je bilo edino, kar je pritegnilo Robijevo pozornost, ptice na nebu, čebele, vrteče se po zraku in deževniki, ki so se zvijali med prstjo. Lopata je bila pretežka in Robi je počivajoč na njenem držalu ugotovil, da je mnogo bolj prijetno sanjariti.

Bolj pravilo kot izjema velja, da se dolgoročno odpovemo stvarem, za katere sicer menimo, da nam bodo koristile, vendar v njih ne najdemo pravega užitka. Tek in drugi športi so za naš organizem zagotovo nadvse koristni, vendar bomo pri njih vztrajali le, če jih povežemo z užitki kot so poslušanje glasbe, druženje s prijatelji, ipd. Isto velja za varčevanje. Ker ga ponavadi povezujemo z odrekanjem in zmanjševanjem kvalitete življenje, v čemur bo le malokdo našel užitek, v njem po vsej verjetnosti ne bomo uspešni vse dokler ne spremenimo našega pogleda nanj.

Starejši se mogoče spomnijo, kakšen občutek ekstaze in veselja je včasih oblil otroke, kadar so dobili v roke čokolado, pomarančo ali drugo redko dobrino. Danes tega skorajda ni mogoče več opaziti. Razlika med včasih in danes pa ni v čokoladi ali pomaranči. Razlika je v tem, da sta bili ti dobroti nekdaj redki, danes pa sta prosto in povsod dosegljivi. In kadar imamo na voljo vse, kar in kadar nam srce poželi, ničesar resnično več ne cenimo. Če želimo ponovno najti in se povezati z občutkom resnične vrednosti, čudenja in uživanja v stvareh, jih moramo v življenju omejiti. Imeti moramo manj - in ne več. To pa lahko najpreprosteje dosežemo z varčevanjem.

Nekoč je bil na letalu gej stevard, za katerega se je zdelo, da lahko, medtem ko streže hrano in pijačo, vsakogar spravi v dobro voljo. Ko se je letalo bližalo letališču, je privršal po prehodu in naznanil potnikom: »Čudoviti ljudje, pilot Marvey je naročil, naj vam povem, da bo kmalu pristalo veliko, strašno letalo in vas prosi, če lahko odložite pladnje, kar bi bilo čudovito.«

Med vračanjem nazaj je opazil lepo oblečeno, eksotično žensko, ki ni mignila niti s prstom.
»Mogoče me niste slišali zaradi hrupa motorjev. Prosil sem vas, če lahko odložite pladnje, da bi nas pilot narahlo spustil na tla.«

Ženska je neprizadeto obrnila glavo in rekla: »V moji deželi mi pravijo Princesa in ne sprejemam ukazov od nikogar!«

Zapustiti svoj dom?
Da ali ne?
Kaj predstavlja človeku njegov dom?

Če je res, kar nas življenje uči, potem ta učitelj nikdar ne more odložiti palice življenja, uk je posejan po travi, kjer je učenje pustilo sledi prav do mesta, kjer raste leska.

Ta uk sem okusila na svoji koži, ko sem izgubila dom in se 13 let borila, da sem ga dobila delno odtujenega in razsutega nazaj (denacionalizacija) in ga skrbno obnovila. Zato pravim, da je leska neprimerljiva z nobenim drugim učiteljem v življenju.

Gotovo porečete kako nenavadno sem začela opisovati to zgodbo. Zgodba je resnična. Lahko bi bila ta zgodba koristen razmislek marsikomu, ki razmišlja, da bi odtujil ali zapustil svoj dom. Razlogi za takšno odločitev so lahko številni in različni.

Bilo je na začetku jeseni, vreme je bilo še zmeraj lepo in sedel sem poleg moje žene v risalnici. Otroci so odšli v šolo in znašla sva se sama, končno s priložnostjo, da malo izpreževa.
Vzel sem jo v naročje in poljubil na vrat. V zadovoljstvu je vzdihnila, odražajoc tudi moje trenutno razpoloženje. Preživela sva polovico najine pričakovane življenjske dobe in imela vse razloge za srečo. Nikoli nisva hotela ali naredila karkoli posebnega, da bi si zaslužila to dobro usodo, ki sva jo tako polno uživala.

Toda človek je čudna žival, neprestano išče besede, s katerimi bi si razložil vzroke za svojo srečo ali žalost, misleč, da ga bo odgovor na ''zakaj'' vodil do razumevanja ''kako''.

Žena je počivala z glavo na mojem ramenu in medtem, ko sva se sprostila na zofi, sem tvegal z vprašanjem: ''Povej mi, kako si razlagaš, da imava tako dober zakon ? Nikoli nisva imela kakšnega resnega spora in moje hrepenenje po tebi se ni nič zmanjšalo. Najbrž sem pa tudi edini soprog, ki resnično ceni svojo taščo.

Moški je pogojem z avtomobilom, ženska je zmožna preseči kuhavnico.
*
Feminizem je osvobodilno gibanje, ki izhaja iz ponižanja ženske.
*
Moške vznemirja radovednost kakšno je žensko telo, ženske vznemirja radovednost kakšen je moški po duhu.
*
Preporod moškega je vselej ponovno rojevanje iz materinega trebuha.
*
Tip ženske amazonke uroči moškega, da postane Tarzan v lastni spalnici.
*
Kakšne skrajne napore morajo vlagati ženske, ko osvajajo policiste.
*
Če Cesarica Marija Terezija ne bi bila tako uspešna vladarica in prsata ženska, bi moški veliko manj govorili o njej.
*

Nekega dne je učiteljica rekla svojim študentom, naj na dva lista papirja napišejo imena svojih sošolcev, tako da bo med imeni dovolj prostora. Nato jim je naročila, naj se spomnijo na najlepšo stvar, katero bi rekli o vsakem sošolcu, in to zapišejo poleg imena. Preostanek ure je minil v izpolnjevanju naloge, ko so končali in odšli, so vsi oddali liste učiteljici.

To soboto je učiteljica napisala imena vseh študentov, vsakega na svoj list, in prepisala vse, kar so drugi napisali o tej osebi.

Medtem, ko je Jana servirala pečenko za večerjo, Janez komentira: »kako okusno«, a že dolgo se sprašuje, zakaj Jana vedno odreže oba konca pečenke. Tako jo vpraša. Ona odgovori: »Ja dragi, v svoji mladosti sem opazovala svojo mamo kako je to počela in zato ti ne morem razložiti, zakaj mora biti tako, a lahko jo vprašam, ko bom z njo naslednjič govorila.«

V večernih urah tistega dne Jana pokliče svojo mamo, da bi jo vprašala. Po kratki tišini, mama odgovori: »Draga moja, vedno sem opazovala svojo mamo kako je to počela, zato boš morala vprašati njo.«

Vsak človek ima domišljijo, nekateri več, drugi manj. V tem svetu je vse mogoče, tu ni omejitev. Na žalost je domišljija za odrasle ljudi neresnična in otročja. Če bi vedeli, da prav domišljija ustvarja svet v katerem živite, bi verjetno hitro spremenili svoje mnenje. Domišljija je resna zadeva, ki vam lahko ustvari vse, kar si zamislite. Uporabljajte jo in si ustvarite, kar potrebujete v svojem življenju.

V tem posebnem svetu živimo tudi škrati. Upodabljate nas v pravljicah in o nas pišete velike zgodbe. Smo zelo plašna bitja in se ne pokažemo vsakemu, ki si to zaželi. Ko smo prepričani, da ste čistega srca in pozitivno naravnani, takrat smo pripravljeni na sodelovanje. Do takrat pa vam pomagamo, da prečistite svoja umska, fizična in čustvena telesa. Veliko je bilo že napisanega o nas, pa vendar v tem trenutku le malokdo ve, kdo smo. Danes je pravi čas, da nas zopet spoznate.

Naslednja resnična zgodba se je zgodila pred leti v operni hiši v Parizu. Najeli so slavnega pevca in karte so v hipu pošle.

Zanosni občutki pričakovanja in vznemirjenja so bili v zraku, ko so se ljudje zbirali v dvorani in čakali nastop. Na oder je stopil glasbenikov manager in dejal: »Dame in gopodje, hvala vam za navdušujočo podporo. Žal pa vam moram sporočiti žalostno novico, da je pevec zbolel in zato nocoj ne bo mogel nastopiti. Vendar pa smo našli primerno zamenjavo zanj in upamo, da boste v njegovi izvedbi prav tako uživali. Množica je vzdihovala, stokala, mrmrala in sploh ni poslušala, koga je govornik najavil na oder. Vzdušje v dvorani se je spremenilo iz navdušenja v jezo in frustracijo.

Piše: Bern Jurečič v novi številkiKarme plus

V življenju se pogosto srečamo z navidezno nelogičnimi potezami ljudi, s koraki ali akcijami, za katere si marsikdaj sploh ne bi mogli predstavljati, da bi jih določena oseba lahko napravila. Naj ne izzveni preveč obrabljen primer zloglasnega Silva Pluta, katerega silnost njegovih dejanj je docela nerazumljiva - nič kaj bizarno, prav logično bi se v zvezi z njim lahko vprašali, ali mar ni dovolj, da ženski, če jo že sovražiš tako globoko, samo prerežeš vrat? -, marsikdaj nas povsem preseneti naš sodelavec, sosed, sorodnik, partner. Seveda je še huje, če s kakšno potezo, izjavo ali mislijo presenetimo - sami sebe! Tedaj se vprašamo: "Odkod je to prišlo?! Ali je mogoče, da to nosim v sebi?" Enako kot se vprašamo ob vsaki senzaciji v soseščini približno takole: "Kaj?! On da je to storil? Nemogoče…"

A kljub vsemu je tako. In če ne živimo svojega vsakdana popolnoma mimo vsega razmišljanja o sebi, drugih, naravi in namenu ter se zadovoljimo zgolj z naštevanjem dogodkov v teve poročilih ali pa prebiranjem kronike in osmrtnic, medtem ko je naš najvišji filozofski domet ogovarjanje sosede ali stare tete oziroma politiziranje ob dnevnih novicah, se nam marsikdaj porodi vprašanje, le kaj se nahaja "tam notri", kaj je tisto, kar nas včasih nese v smeri, o kateri sicer nismo niti razmišljali.

Japonska. Kaj sploh vemo o tej državi? Tako oddaljena, kot da je na drugem planetu. In ko srečamo kakega Japonca, se nam tudi zdi, kot da prihajajo s kakega drugega planeta. Njihovo obnašanje nam je popolnoma nerazumljivo, absurdno, nenavadno, smešno. Bolj kot ne jih poznamo samo po stereotipih: po svetu hodijo s fotoaparatom, oziroma zdaj videokamero za vratom, nori so na raznorazne elektronske pripravice in delajo po 14, 18 ur na dan. Za razliko od Indije, kamor vleče skoraj vsakogar, ne poznam skoraj nikogar, ki je bil na Japonskem.

Koščki informacij, ki občasno pricurljajo do mene, so fascinantni. Kot na primer to, da Japonci sklepajo kredite, ki jih bodo odplačevali njihovi otroci in celo vnuki! Še en tak fenomen, ki je najbolj izrazit na Japonskem, je »hikikomori«. Izraz pomeni dobesedno 'povleči stran, biti omejen na'. Uporablja se za mladostnike in mlade odrasle, ki so se umaknili iz družbe in se zaprli v svojo sobo za obdobje daljše od šestih mesecev. Nekateri pa tako preživijo cela leta, viri omenjajo recimo primer fanta, ki je odrezan od sveta živel od svojega 14. leta in tako preživel 13 let – polovico svojega življenja!

Ena od stvari, ki me zadnje čase najbolj fascinirajo. Strah, ta prvinski občutek, ki s svojimi koreninami pustoši skozi sleherno človeško dušo, posledično pa tudi telo. Nekaj tako veličastnega, dokler živimo v njegovi senci, dokler ga ne razumemo. Nisem strokovnjak, ne mislite tega. Vse tisto, kar pišem, so moji občutki, moja filozofija, ki pa se je, kar vedno priznam, pričela s prebiranjem knjig o duhovni in osebnostni rasti.
Verjetno se tudi ne bom nevem koliko razpisal, a rad bi se razpisal vsaj toliko, da povem česa sem se naučil o tem pojavu, o strahu.

Preživljal sem dan, tako kot mnoge prej, sprehajal sem se po mestu, ki sicer ni bilo moje domače. Tam sem bil študent, preživljal sem, tako kot mnogi, eno zanimivo obdobje življenja. Tako kot mnogi, sem v tem okolju naletel na stvari, o katerih sem se moral še precej naučiti. A ni bilo toliko zunanjega, tisto kar sem moral spoznati. Začel se je prebujati moj notranji svet, potreba po izražanju, potreba po spoznavanju samega sebe, mojega mene in iskanje mojega jaza. Torej, potoval sem skozi eno od mnogih vesoljnih poti, mimo fizične knjigarne… in tam se je začelo.

Piše: Bono Baršek

POLITIKA KOT MANIPULACIJA
O umetnosti manipulacije govori že skoraj vsak priročnik za menadžerje in politike. Definicija politike same je: "kako prepričati ljudi, da to, kar govorim, tudi resno mislim narediti". Dragi moji, dovolj dolgo ste že tu, da vidite, da je res tako. Politika je umetnost laži. Ni pa politika edina... Ker politika mora biti takšna kot je, da bo pripeljala ljudi do spoznanj o sebi, ne moremo o njej soditi. Ima pozitivno in negativno stran. Kdor pozna obe, ne sodi.

Ob tovrstni manipulaciji, ki vodi svet točno tam, kamor mora iti - ampak vsem ne bo všeč, kam bo šel - je zelo dobra ideja pozabavati se malo s pojavom potrošniške družbe, o čemer zelo veliko vejo ekonomisti pa tudi sociologi. Šli bomo malo na začetek in se spomnili, da je zakon akcije in reakcije glavni zakon manifestiranega vesolja in da je seveda še kako dejaven v ljudeh samih. Ta zakon lahko najdemo v prav vseh oddelkih življenja. Zakon akcije in reakcije pomeni bitko med aktivno in pasivno silo (v politiki so to lahko demokratske stranke proti konzervativnim in podobno) med "Dobrim" in "Zlom", kar je le pogojna ocenitev.

Sočutje je ljubezen, s katero se ne kupčuje.

*
Sočutja, ki je proizvod resnične preračunljivosti, ni mogoče izraziti kot ljubezen.

*
Biti v morali usmiljenja, ki je določena s principi, kjer je vse preračunano, pomeni reduciranje zaupanja, da bi pokazali skrb in sočutje za osebno življenje drugega. Ljudje iščejo varno življenjsko pot v sebičnosti in koristoljubju. Usmiljenje ali sočutje ni niti neki red, neka logičnost. Usmiljenje ali sočutje je lahko samo brezpogojna ljubezen, ki gane.

Čas je del našega zavedanja. Z njim z ramo ob rami počenjamo vse mogoče. Že od samega začetka smo del njega. Včasih nam predstavlja trenutek, včasih večnost. In vendar je čas snovno del našega življenja in kot tak tudi del nas samih. Vemo, da je prihodnost nepredvidljiva in da na preteklost nimamo več vpliva.

Hitro se učimo stavkov, ki nas povezujejo s časom in vendar se do dojemanja sedanjosti obnašamo vse preveč ohlapno. Pri tem je tolerantnost do nas samih, skozi zavedanje našega obstoja in našega poslanstva od trenutka spočetja, rojstva in vse do smrti, božanska. Ob rojstvu nas je življenje opremilo z možnostjo prvega vdiha in ob smrti z resnico zadnjega izdiha.