Iz nove Vive www.viva.si
NAJ SOSEDU CRKNE KRAVA
Zgodba iz ordinacije
Mojca je poiskala strokovno pomoč zaradi težav, povezanih z zaključkom študija,
saj je študirala že kar nekaj let. Čeprav je absolvirala pred nekaj leti, ni
mogla opraviti še zadnjih treh izpitov in diplomirati. Med pogovorom se izkaže,
da je Mojca zaprta in zelo skromna, vendar zelo inteligentna mlada ženska, ki
pove, da se boji "izpostavljanja", razlikovanja od drugih, ljudem
se ne mara zameriti ali se z njimi spuščati v spore. Ko sem jo vprašal za tok
njenega šolanja, se je pojavila zanimiva podrobnost. Ne samo, da je bila v osnovni
šoli odlična učenka, ampak je bila po zaslugi svojih sposobnosti najboljša v
razredu.
Ko se je konec osnovne šole preselila in zamenjala šolo, se je v novem okolju
skušala dokazati kot pridna učenka, ki se trudi in ki zna. V nasprotju s profesorji,
ki so jo sprejeli in javno hvalili, so bili sošolci do nje vse bolj nasilni.
Nadeli so ji vzdevek piflarka ter jo na različne načine poniževali in zavračali.
Takrat je Mojca dojela, da je ne marajo zato, ker je dobra, boljša od njih.
Tedaj je sprejela zavestno odločitev, da ne bo več zelo dobra, da se bo manj
učila in se zadovoljila s prav dobrim uspehom. In res, ko je začela dobivati
trojke in štirice, so jo sošolci sprejeli.
Kot v zgodbi iz Stare zaveze o Kajnu in Abelu, v kateri je Kajn ubil brata
Abela, se je tudi Mojca zbala, da jo bodo sošolci simbolično "ubili"
zaradi njenega uspeha. Da se to ne bi zgodilo, je postala "povprečna".
Njen problem je bil pravzaprav v tem, da se je prestrašila zavisti in se organizirala
tako, da je drugim nenehno preprečevala zavist.
Namesto da bi postala uspešna in nesprejeta, je postala povprečna in sprejeta.
Zato se je tudi obotavljala dokončati študij in postati "nekdo". Šele
ko ji je analiza pomagala doumeti, da se boji lastnega uspeha, si je Mojca dovolila
diplomirati in postati uspešna v svojem poklicu.
Sosedova krava
Številni ljudje mislijo, da je zavist čustvo, ki nastopi, ko si želimo nečesa,
kar imajo drugi. Toda zavist ni čustvo do tistega, kar ima drugi, marveč čustvo
do drugega kot osebe. Ljudje občutijo zavist, kadar mislijo, da imajo drugi
nekaj, do česar niso upravičeni, sami pa menijo, da imajo do tistega, kar ima
drugi, enako ali celo večjo pravico. Bila sta torej enaka, nato pa je eden kupil
kravo. Zdaj ko ima kravo, ki je ni zaslužil, drugi misli, da je boljši od teh,
ki krave nimajo. Torej je krava samo povod za nastanek družbene vertikale. Za
vertikalno razliko med tistim, ki je "nižje", ker nečesa nima, in
tistim, ki je "višje", ker nekaj ima. Zavist motivira ljudi k vedenjem,
katerih cilj je zmanjšanje razlike: bodisi da se drugi spusti navzdol (da sosedu
crkne krava) bodisi da se prvi povzpne (kupi tri krave). V prvem primeru pravimo,
da je zavest destruktivna, v drugem, da je konstruktivna.
Zakaj tuj uspeh boli?
Uspešna družba bi morala biti sestavljena iz uspešnih posameznikov, to pa onemogoča
zavist. Zavist je zelo izrazita v socialnih okoljih, v katerih je uspeh "prepovedan";
ljudje postanejo nasilni do tistih, za katere menijo, da jim je neupravičeno
uspelo. Zakaj je tako? Zakaj se ljudje ne morejo veseliti tujega uspeha? Ali
se vsaj brigati za svoje reči?
Odgovor na to vprašanje se glasi, da zato, ker tuj uspeh draži zavistno osebo.
Ko komu drugemu uspe, se zavistna oseba počuti neprijetno in kar zelení od zavisti.
Mnogi ne razumejo, zakaj je tako. Odgovor je v tem, da se ljudje med seboj primerjajo.
Če je nekdo v nečem uspešen, se izpostavi. Ko drugi to vidijo, pomislijo: dober
je, že takoj zatem pa se primerjajo z njim: boljši je od mene, kar pravzaprav
pomeni: slabši sem od njega. Tako jih začetna misel pripelje do sklepa, da so
slabi. Enako kot ljudje opazijo, da je kdo zelo dober in mu je uspelo, ne opazijo
tega, kako zelo uspešna in dobra je ta oseba, marveč v tem vidijo, kako zelo
slabi in neuspešni so sami. Tu je skrivnost pogleda zavistne osebe: ob pogledu
na uspeh drugega, jo boli lasten neuspeh.
Destruktivna zavist
Kadar iz zavisti izhaja nasilno obnašanje do stvari in ljudi, gre za destruktivno
zavist. Mnogi ljudje si samo želijo, da bi sosedu crknila krava, toda nekateri
se tudi potrudijo in kravo zastrupijo, razpraskajo nov avto, napišejo anonimno
pismo ali prijavo inšpekciji … Med najpogostejše oblike destruktivne zavisti
pa spadata opravljanje in spletkarjenje. Pri zavidanju osebi, ki je zgoraj,
je spletkarjenje usmerjeno k njenemu uničenju ter njeni moralni in družbeni
diskvalifikaciji. Ko takšni se osebi uspešno uniči ugled, "pade" na
mesto, ki si ga "zasluži".
Kadar je z zavistjo povezana storilnost, govorimo o konstruktivni zavisti. Ko
en sosed zgradi hišo, drugi dobi motiv, da postavi hišo, ki bo nekoliko večja
in višja. V to se vključi še tretji sosed, ki postavi še večjo in lepšo hišo.
Čeprav je motiv za takšno gradnjo povsem zgrešen, je rezultat dober, saj naposled
nastane naselje zelo lepih in bogatih hiš. Čeprav tovrstno zavist imenujemo
konstruktivna, so tudi tu možni problemi, saj mnogi propadejo, ker niso zmožni
dokončati svojih veličastnih projektov.
Kako se postaviti do tuje zavisti?
Če smo pri nečem uspešni, je razumljivo, da se bo našel kdo, ki nam bo zavidal.
Kako se obnašati v takšnem primeru? Povsem jasno je, da ni treba namenoma izzivati
tuje zavisti s tem, da jim bomo kazali, da smo nad njimi. Ali to pomeni, da
je treba uspehe prikrivati? Iz Mojčinega primera je jasno, da se ni dobro odzvala,
saj se ni odločila, da je lahko uspešna in obenem sprejeta. Ljudje imajo pravico
do svojega uspeha in dobro je, da so uspešni na različnih življenjskih področjih.
V razmerju do vašega uspeha se ljudje razvrščajo v dve skupini, ki se prekrivata,
in sicer na tiste, ki so vaši prijatelji, in tiste, ki niso.
Če je nekdo uspešen, se njegovi prijatelji tega veselijo. V tem primeru v odnosu
obstaja čustvena resonanca, ki se imenuje sočustvovanje oziroma simpatija. Prijatelji
se odzivajo tako kot vi; če vam je težko, je tudi njim žal, če ste srečni, se
veselijo. Zavist ne spada med prijateljska čustva, saj je zasnovana na antipatiji:
ko ste srečni zaradi svojega uspeha, drugim ni prav, ko propadete, se veselijo.
Vsaka odrasla oseba mora sprejeti dejstvo, da vsi ljudje niso njeni prijatelji
in da se do nje utegnejo obnašati tudi sovražno.
V tem smislu nam uspeh pomaga prepoznati in razvrstiti ljudi, ki nas obdajajo;
prijatelji nas bodo podprli, sovražniki nas bodo skušali diskvalificirati in
ovirati. Preprosto ne gre poskušati, da bi, tako kot Mojca, iz sovražnikov delali
prijatelje, saj vam to ne bo uspelo.
Poleg tega obstajajo tudi ljudje, ki so nam hkrati prijatelji in sovražniki.
Takšne odnose imenujemo ambivalentne. To pomeni, da je odnos večinoma prijateljski,
vse do trenutka, ko s svojim uspehom ali kako drugače ne ogrozimo te osebe,
ki tedaj postane sovražno razpoložena. Nadvse pomembno je razumeti, da svet
ni črno-bel in da se ljudje ne delijo na stoodstotne prijatelje in stoodstotne
sovražnike. Obstajajo ambivalentni odnosi, v katerih je kdo v 90 odstotkih vaš
prijatelj in v 10 odstotkih sovražnik. Ambivalenten odnos do vas ima lahko celo
vaš brat ali sestra. Odrasli ljudje se morajo naučiti prenašanja in vzdrževanja
takšnih odnosov ter se pri tem zavedati, da obstaja problem, ki se mu je treba
izogibati. Napaka je, če te ljudi jemljete za zveste prijatelje, toda zgrešili
boste tudi, če jih boste imeli za sovražnike. Pri ljudeh, ki dojamejo vprašanje
ambivalence v medčloveških odnosih, v veliki meri prihaja do porasta koeficienta
socialne inteligence.
Socialne veščine nevtraliziranja zavisti
Ljudje, ki se zavedajo svojih uspehov, bi morali znati v njih tudi uživati.
Če jih morajo deliti z drugimi, naj to počnejo s prijatelji. Vaš uspeh ni zanimiv
za ljudi, ki niso vaši prijatelji in s katerimi niste tesno povezani. Tako kot
v javnosti nosimo masko, tako bi morali delati, ko gre za izogibanje tuji zavisti.
Če vam oseba, s katero niste tesno povezani, čestita k uspehu, je nemara iskrena,
nemara pa tudi ni. Če menite, da ni, je koristno uporabiti katero od tehnik
nevtraliziranja tuje zavisti. Recept je preprost: bodisi zmanjšajte pomen svojega
uspeha bodisi dvigujte status druge osebe. Prav zato mnogi ljudje vljudno diskvalificirajo
sebe ali svoj uspeh ("To ni nič takega", "Imel sem srečo",
"Hvala, toda res pretiravate", medtem ko drugi oddajajo sporočila,
s katerimi povzdigujejo drugega ("Vi bi to naredili bolje", "Čudi
me, da vi niste stopili po tej poti").
Kaj narediti, če čutimo zavist?
Če smo zavistni, se je koristno pogovoriti s seboj. Prvo vprašanje se glasi,
ali je drugi v resnici več vreden, če ima določen predmet - in ali smo mi res
vredni manj, če ga nimamo. Kaj je razlog, da se primerjamo z drugimi? Ali si
zares želimo imeti to, kar ima drugi? Eden od zelo konstruktivnih načinov je,
da namesto tega, da zavidamo uspešni osebi, tega človeka spoznamo kot osebo,
ki ji je zaradi neke sposobnosti uspelo. Takrat bi se ji morali približati,
se od nje učiti in nato posnemati to, kar dela dobro.
Odvisno od pogostosti in intenzivnosti občutka zavisti se zavist lahko pojavi
kot normalno ali patološko čustvo. Ko govorimo o patologiji zavisti, lahko rečemo,
da obstajata dve motnji. Na prvem mestu so ljudje, ki pogosto zavidajo drugim;
imenujemo jih zavistneži. Pogosto čustvo zavisti kaže, da se oseba doživlja
kot žrtev neke velike življenjske krivice. Oseba se primerja z različnimi ljudmi
in sklepa, da so neupravičeno boljši od nje, da so ji "ukradli" uspeh,
znanje, status, lepoto, zdravje … Včasih je problem v strastnem zavistnem odnosu
do kake osebe (lahko tudi dveh, denimo sosedov ali sodelavcev), ko odnos postane
prava obsedenost in je vse podrejeno naporom, da se oseba v primerjavi z drugo
ne zdela zguba. V takšnih primerih psihoterapevt ali svetovalec pomaga osebi
uvideti njene pozitivne lastnosti ter opustiti primerjanje in tekmovanje z drugimi.
V takšnih primerih učimo ljudi, da je pravi uspeh tisti, ki vodi k osebnemu
zadovoljstvu, ne pa socialni uspeh, ko drugi menijo, da smo uspešni, v resnici
pa smo nesrečni in prazni.
V strahu pred tujo zavistjo
Drugi velik problem niso ljudje, ki zavidajo, marveč ljudje, ki so v velikem
strahu pred tujo zavistjo, in, kot je to naredila Mojca, svoj življenjski slog
uredijo tako, da bi preprečili zavidanje drugih. Tako nastaja "skromnost",
ki je v resnici strah pred nasiljem drugih. V takšnem primeru so cilji svetovanja,
naj si oseba dovoli uspeh, naj sprejme dejstvo, da ni nujno, da bi jo imeli
vsi radi, in da je z njo vse v redu, čeprav jo nekateri nimajo radi.
Otroško čustvo
Zavist je po svoje otroško čustvo. Starši, ki opazijo, da otrok nekomu močno
zavida, bi se morali odzvati in mu razložiti, da je dober ne glede na to, ali
ima kak predmet ali ne, in da se mu ni treba primerjati z drugimi. Toda zavist
je nadvse močno čustvo. Ko en otrok dobi novo igračo, mu drugi začnejo zavidati
in od staršev zahtevajo, naj jim kupijo prav takšno igračo. Šele ko dobijo to
igračo, čutijo, da je tudi z njimi vse v redu. Povsem enako se na različnih
področjih oblikujejo različne mode. Pri odraslih ljudeh je namreč zelo podobno,
le s to razliko, da so igrače, ki si jih kupujejo odrasli fantje in dekleta,
veliko dražje.
Kvari partnerski odnos
Zavist v tesnih odnosih ni dober znak. V takšnem primeru je znamenje, da v
razmerju obstaja del sovražnega oziroma ambivalentnega odnosa. Nikakor ni dobro,
če mati zavida svoji hčeri mladost in življenjski slog. Namesto da je mati,
se obnaša kot starejša ali grša sestra. Zavist ni dobra niti med partnerjema.
Mlada mati na porodniškem dopustu zavida možu, ker dela, se videva z ljudmi
in napreduje v karieri, medtem ko se ona po vse dneve ukvarja z otrokom. Občutek,
da "izgublja", medtem ko on "dobiva", je uvod v rivalstvo,
ki kvari partnerski odnos.
Zavist ni čustvo do tistega, kar ima drugi, marveč
čustvo do drugega kot osebe.
Med najpogostejše oblike destruktivne zavisti spadata
opravljanje in spletkarjenje.
Zavist ne spada med prijateljska čustva, saj je zasnovana
na antipatiji:
Če smo zavistni, se je koristno pogovoriti s seboj.
|
Zavist
Prispeval/a: Ljuba dne ponedeljek, 19. februar 2007 @ 10:48 CET
MODRE MISLI O ZAVISTI
Komplimente in žalitve
jemlji kot besede plitve:
Prve te ne veselijo,
druge te ne žalostijo!
Zavist traja dlje, kakor sreča ljudi,
ki ti jim zavidaš vse lepe reči!
Če zavist in škodoželjnost bi lahko goreli,
s kurjavo več nobenih skrbi bi ne imeli!
Kadar nekdo kar naprej kaj zavida ti,
pomeni, da sam s sabo zadovoljen ni.
Kdor veseliti se ne zna uspeha tujega,
ne more veseliti se uspeha svojega.
Zakaj z nekom primerjati se in tekmovati z njim,
saj drugačen sem od njega, dan drugače preživim!?
Vse uspehe le sposobnost moja pogojuje,
ki drugačna je od te, s katero on "tekmuje":
Kadar s kom zares povezan sem, pomeni,
da želje po boju z njim najti ni v meni.
Bolje, da se z drugimi nikoli ne primerjate,
in s primerjavo vrednosti svoje ne preverjate,
ker niste ne več in ne manj, ampak le preprosto STE.
in - tako kot človek vsak - blaginjo si zaslužite.
Tekmovalnost hrani se s ponižanjem nasprotnika,
a le sodelovanje ljudem človeško vrednost da.
Blaginje, blagostanja nikdar ne boš pritegoval,
če jezen boš, zavisten, če druge boš zaničeval.
Izpolnjenost in srečo določa le ljubezen pristna -
ne moreš biti hkrati oseba srečna in zavistna!
Kadar se le na pravice boš hotel sklicevati,
vedi, da dolžnosti moral boš prej izpolnjevati!
Ko izrazil boš nekomu vzpodbudo in pohvalo,
bo tudi v tvojem srcu od topline vzplapolalo.
Dostikrat zavidaš kaj kakšni drugi osebi,
a ne veš, da tudi ona kaj zavida tebi!
Namesto da se trudimo biti zanimivi,
bolj za odlike drugih bodimo sprejemljivi!
Kdor pomaga drugim uresničiti želje,
v resničnost tudi svoje brez težav izpelje.
Naša skromnost, uvidevnost, želja po pomoči,
razumevanje, dobronamernost in sočutje
morejo k več skladnosti z okoljem pripomoči,
in vplivajo ugodno na duševno počutje.
Včasih kup neumnosti, problemov narediš
le zato, da bi te drugi opazili.
Kaj pa ti? Opaziš druge, se jim posvetiš,
poskrbiš, da bi se dobro počutili?
Ko vrlin razviješ v sebi več kot je povprečje,
število zasmehljivcev ob tebi bo največje.
Zavist je kot žareč ogorek, ki prikrito tli -
žgati umnega ne more, bedaka le boli.
Škodoželjni nevoščljivec,
ki srečnim in uspešnim škodo le želi,
svoje sreče je morilec,
ker zaradi tega ga škoda doleti.
Če se imaš za žrtev, ne boš prispel do cilja,
sploh, če zavist na poti tej ves čas nate cilja.
Raje vidim, da ljudje zavist mi kažejo,
kot da iz usmiljenja ves čas mi lažejo.
Moj motiv, da najprej zase bi dobrine zbral,
želja je, da še vsem bližnjim bi lahko jih dal.
Moj motiv, da najprej sam bi čil in zdrav ostal,
želja je, da svojim bližnjim dober vzgled bi dal.
Moj motiv, da najprej zase dobro bi skrbel,
želja je, da več moči za druge bi imel.
Prijeten dan želim vsem
Ljuba
Zavist
Prispeval/a: Gal dne ponedeljek, 19. februar 2007 @ 21:04 CET
Lep pozdrav!
Zavist
Prispeval/a: gabriel s dne ponedeljek, 19. februar 2007 @ 21:22 CET
Lep pozdrav! gabriel s