Vse življenje od vžiga prve iskre do nastanka vesolja in tudi njegovo širjenje deluje po istem zakonu kot najmanjša bilka, žival ali človek. Samo en zakon poganja življenje naprej, živo in neživo naravo. Nevihto, oblake, dež, sneg in električno energijo po žicah, atom v svojem jedru, bitje srca. To je zakon izkazovanja moči.

Življenje je volja do moči, je samopreseganje. To razkazovanje moči bi lahko poimenovali tudi ljubezen. Ljubezen je vgrajena v vsak najmanjši delček narave. Toda zakaj razdeljujemo svojo moč, zakaj ljubimo, zakaj smo pri razdeljevanju moči tudi negativni in sovražimo. Ali je negativnost v človeškem pojmovanju pojava korekcija obstoja pozitivnega? Ali je negativnost potrebna kot nasprotni pol pozitivnega za vzdrževanje ravnotežja? Kako bi si razložili, da bi te bistroumne mere nastanka Univerzuma in nas samih razumeli, si jih razložili in doumeli kaj pomeni, če pozitivnosti ali negativnosti dodamo prekomerne uteži?

Ali bi iztirili in bi prišlo do uničenja vsega kar je ustvarjeno. Očitno je obstoj sveta zastavljen tudi na uničevanju in ne samo na ustvarjanju, torej na pozitivnosti v človeškem pojmovanju. To bi lahko opredelili z zakonom negacija negacije. Vsak pojav ima za posledico uničenje starega in nastanek novega. Tega ritma in procesa ni mogoče zaustaviti, spremeniti ali uravnavati. Obstoja starih pojavov ni mogoče zadržati in ne izsiliti nastanka novih pojavov. Vse ima svoje zakonitosti. Človek je del tega procesa.

Ko govorimo o nastajanju sveta znanja, se moramo vprašati kakšne mere naj upoštevamo, da bomo živeli v harmoniji z vsem kar nas obdaja in kakšne bi lahko bile posledice in odkloni, če tega človek kot bitje razuma, ki odloča o upravljanju z naravo, ne bi upošteval.

Postavljam temeljno vprašanje, ali je mogoče na svetu doseči, da eno bitje, ne bi uničilo drugega, da preživi. Če bi se ta proces prekinil, bi nastalo neravnotežje v naravi in bi se začel naš bios dušiti in rušiti . Prav tako povzročajo neravnotežje sveta preveliki posegi človeka v naravo. Očitno je vse kar se v naravi vesolja dogaja proces, v katerega ne more človek z veliko mero svoje volje posegati. Tudi človek je minljivo bitje in ne more obstati večno, ne da bi ga narava vzela nazaj v svoje naročje, v nov reproduktivni proces življenja. Vanj lahko človek posega le s svojo voljo do izkazovanja moči, s samopreseganjem, vendar ta volja ima svoje meje. Mejo ima ne le človekova volja, temveč tudi njegovo življenje. Meje si človek z ozaveščanjem in uravnavanjem svojega delovanja lahko postavlja višje, vendar ne more preko sebe.

Vrtimo se v začaranem krogu ugank. Človek je prepuščen svoji lokalni, zemeljski humanistiki. »Humanistiko« stvarstva uravnava višji zakon.

Kaj pomeni omejevanje in uravnavanje? Da greš skozi življenje skoz nek tunel, kot pri porodu in da moraš vzeti nase vse pogoje življenja, ki ti je dano in posledice, če se tega ne boš držal. In prav zanimivo je, da sem se kopala v rožnatem čebru materinega trebuha devet mesecev preden sem prišla na svet zato, da me je v duši sram, da moram pojesti živo solato, da preživim.

Čutim se ranjeno v duši, da se moram skrivati za fasado svoje vljudnosti in kulturnosti medtem, ko sedim za mizo in použivam rastline in druga bitja, ki sem jim povzročila trpljenje njihovega uničenja. Sem mar drugačna od vsega drugega živega in neživega sveta v nastajanju in razpadanju?

Odgovorna sem za življenje drugih, da bo človeška vrsta obstala. Pehamo se noč in dan in tavamo po tovarnah, pisarnah in labirintih hodnikov, da preživimo in na koncu na izhodu iz našega vsakodnevnega delovnega mesta nas čaka mož in naš lepo rejeni otrok, da poskrbimo zanj in ga nahranimo. Za to potrebujemo tisočake, ki jih zaslužimo s prodajanjem sebe kot delovne sile. In to je raj, ki nas čaka na koncu tunela, ko pridemo na svet kot človek, kot junak s svojo zgodbo življenja in z jezikom, da si izmišljamo nove besede in stavke na poti, ko odhajamo k božanski svetlobi v novo življenje. Naš konec pa pomeni vedno začetek novega. Kaj je z našo dušo, ali ni duša lastnost enosti stvarstva, ki je kot lastnost zakona izkazovanja moči neuničljiva?

Kako naj torej živimo, se socializiramo, kako naj v sebi potlačimo svoje nagone izkazovanje moči za preživetje? Kakšni smo pravzaprav po duhovni plati v vsem tem procesu uničevanja in nastajanja novega. Kakšen je naš delež v nastanku novega. Kaj je pravzaprav ustvarjalno delo, ali ni to pogojeno z egoizmom, ki se kar naprej kaže kot izkazovanje moči s hrepenenjem po večnosti ali vekotrajnosti. Ali sploh znamo razlikovati med odvečnim in pomembnim. Ko pomislim, da bom verjetno nekoč rastlina, ki me bodo druga bitja užila za svoj obstanek, občutim grozno izpraznjenost in votlost življenja. To razmišljanje je odvečno. Bolj pomembno je občutenje siromaštva, ki smo ga prinesli na poti s sabo na ta svet. In vendar, če tega življenja in mene ne bi bilo, ga ne bi doživela. To pa je pomembno. Pomembno je, da sem in da se te svoje biti zavedam.

Ali imam sploh pravico, da s svojim življenjem manipuliram do take mere, da se izrekam o svojih intimnih občutkih ali občutkih drugih. Ali je bil sploh namen stvarnika, da bom obstajala na tako simbolni način, da bodo moji predniki z več kot dva tisoč letno tradicijo ustvarili filozofijo in kulturo, ki me je privedla do točke, da se o tem sprašujem. Ali ne bi bilo veliko bolj modro, da bi me zakon izkazovanja moči ustvaril zavezanih ust kot rastlino, ki mnoštvo svojih identitet izkazuje z barvami cvetov in lepoto svojih prašnikov. Ali je stvarnik, ko je ustvarjal človeka, videl to bitje klečati pred njim, recimo v podobi muslimanke z ruto ali Evropejke s pobarvanimi lasmi, ki se vozi z avtomobilom in se razburja nad neenakopravnostjo žensk, utišanjem žensk in podobnimi pojavi. In če govorim kot Slovenka, se mi ves čas v moje razmišljanje vpleta to življenje v misel, kaj je tako specifično v njem glede na življenje neke Afričanke, Kitajke ali Tibetanke. Tedaj ugotovim, da smo ljudje razdeljeni v nekaj svežnjev bitij, ki se prav malo razlikujemo med sabo. Vse nas poganja v življenje zakon izkazovanja moči.

Zavedati se torej moramo tega problema izkazovanja moči, ki je vgrajen v nas. Zavedamo se kompleksnega razmerja med mikro malim in ultra velikim. Naša preteklost je dojeta, kot mrtva in kronološko nanizana materija, ki sodi v zgodovino, iz katere se učimo. Zavezani smo k etiki, ki jo je izoblikoval človek in naravni zakon. Naravni zakon izkazovanja moči pa ni naklonjen etiki v pojmovanju, ki ga želimo doseči. Ali je etika nekakšna kvintisenca, ki zdravi našo samouničevalno naravo. Okolje, ki me je vrglo na svet je zame pomembno, ker sem priseljena k drugim ljudem, živalim in rastlinam in naravnemu okolju, s katerim soupravljam. Svojih napak ne bom pogoltnila sama, temveč jih bodo morali goltati tudi drugi. Tudi tisti, ki jih še ni. Ali ni to življenje ena bizarna prigoda, ki se nam je zgodila? Poglejmo koliko je ura in koliko nam ga še preostane. Rešitve so tako oddaljene od tega sveta in hkrati tako blizu, znotraj nas.

Vesolje s svojim vzbočenim trebuhom je del nas in mi del njega. Naša ladja pluje neznano kam. Mi smo samo ena majhna plavut tega velikega orjaka. Sploščenost vesoljnega telesa bo nastopila, ko se bomo v kakšni galaksiji preoblikovali v nam še neznana bitja. Ali ni to pričakovanje vznemirljivo?