Hvaležnost je nepogrešljiva substanca za skladne odnose

Med sedem glavnih grehov, kot so LENOBA, POŽREŠNOST, ZAVIST, ZLOBA, NAPUH, POHLEP in JEZA bi morali uvrstiti tudi NEHVALEŽNOST! Ta bi, kot osmi glavni greh, lahko bila celo kraljica ostalim sedmim, kajti v njej je zajet kanček bistva vsakega od njih. V nobenem od grehov, pa, nasprotno, ni najti niti kančka hvaležnosti.

Predstavljajte si, da so ti grehi v resnici žive osebe! Kako bi se recimo odzvala LENOBA, kadar bi od nje pričakovali hvaležnost? Verjetno bi ležerno rekla:"Hvaležnost? Kar sem pridite ponjo, če se vam da!"

POŽREŠNOST bi najbrž izjavila:"A za tiste bedne grižljajčke naj vam bom še hvaležna!"
ZAVIST bi morda zasikala:"Le kdaj bo pa kdo meni hvaležen za kakšno stvar!"
ZLOBA bi najbrž cinično izcedila skozi zobe:"A vam domišljavim pokvekam da naj bom še hvaležna?!"

NAPUH bi verjetno napihnjeno zabobnel:"Kakšna hvaležnost neki! Srečni in počaščeni bodite, da sem vam sploh dovolil narediti mi uslugo!"
JEZA pa bi gotovo vzrojila:"Kaj?! Predrzneži nesramni! Da si sploh upate kaj takega pričakovati od mene!"

V življenju velikokrat naletimo na nehvaležne ljudi, in - kar priznajmo si - tudi sami bi se često lahko uvrstili mednje! To se često dogaja iz nevednosti, neznanja, neizkušenosti, pa tudi neumnosti. Včasih so naše nehvaležnosti krivi pomanjkljiva vzgoja, kompleksi, sramežljivost, žalost, pozabljivost, bolezen, pa tudi pomanjkanje ljubezni do sočloveka. V teh primerih bodo naše najučinkovitejše učiteljice hvaležnosti kakšna huda izguba, nesreča, travma ali duševna bolečina. Nihče se ne bi smel učiti hvaležnosti na takšen način, a za marsikoga je ta način edini, ki mu zares zaleže. Zrelejši ljudje bodo takšne krute lekcije nagonsko uporabili za hitrejši napredek v smislu razvijanja občutja hvaležnosti. Tisti pa, ki se bodo imeli za uboge, nesrečne žrtve, pa bodo takšne krute lekcije smatrali za skrajno nepravičnost in brezčutnost usode. V njih ne bodo zaznali lastnega prispevka za stanje, v kakršnem so se znašli.

In kaj sploh je HVALEŽNOST? Opredelitev je veliko, sama pa nagibam k razlagi, da je hvaležnost v bistvu LJUBEZEN. Kadar čutim hvaležnost do nekoga ali nečesa, v resnici občutim v sebi nekaj toplega in ljubečega. Hvaležnost pomeni spoštovanje, to pa pomeni ljubezen. Kdor resnično spoštuje in ima rad življenje, ljudi, naravo..., bo izražal hvaležnost v vsakem trenutku. Na sprehodu se bo zahvalil cvetici za njen omamni vonj, soncu se bo zahvalil za svetlobo in toploto. Pticam se bo zahvalil za njihovo petje, staršem, ker so se po svojih močeh trudili, da bi iz njega oblikovali odgovorno in hvaležno osebo. Kmetu se bo zahvalil, ker v potu svojega obraza prideluje hrano tudi zanj, dragi osebi se bo zahvalil za srečne trenutke, pa tudi za bolečino, ki mu jo bo povzročila... Skratka - hvaležen človek se bo zahvaljeval vsakomur za vse.

In nasprotno - nehvaležnost pomeni, da ne spoštujem svojega sočloveka (napuh), da ne cenim njegovega dela (lenoba), čustev, pozitivnih lastnosti (zavist). Pomeni, da je le-ta zame le objekt izkoriščanja (požrešnost, pohlep), izživljanja (zloba), pomeni, da si zato jemljem pravico do poniževanja in grdega ravnanj z njim (jeza).

Pa smo spet pri sedmih glavnih grehih! Zelo nazorno nam o njih govori tale modra misel:

Zid, ki loči nas od sreče in uspehov,
sedem debelin ima!
To so debeline sedmih znanih grehov!

Tudi sama sem v življenju naletela na veliko nehvaležnežev. Saj ne, da bi hvaležnost pričakovala ali celo zahtevala. Držim se pač načela, da kadar daješ, dajaj brezpogojno. Vendar pa povsem ravnodušna tudi ne morem ostati, kadar se kdo obnaša nehvaležno. Kajti njegova nehvaležnost pomeni, da me ne ceni, da ne spoštuje mojega dela, da me skratka ne ljubi. Pomeni, da je s svojo nehvaležnostjo razvrednotil moje darilo, čustvo ali dejanje.
Kar me seveda v duši zelo boli. Ker pa sama sebe cenim in spoštujem, se ob tem samodejno spomnim modre misli, ki sem jo prebrala v knjigi Marcelle Auclaire "KNJIGA O SREČI". V njej pravi, naj se na nehvaležneža ne jezimo, ampak naj se mu v mislih raje zahvalimo, ker nam je s svojo nehvaležnostjo omogočil, da smo lahko bili velikodušni. Saj v končni fazi gre pri vsem tem le za NAŠ osebnostni, čustveni in duhovni razvoj!

Nikdar o nehvaležnežu ne razmišljaj z jezo!
Raje se mu v mislih iz srca zahvali,
ker lahko velikodušno storil si potezo!

Hvaležnost je pričakovanje,
da še sledilo bo dajanje.

Hvaležnost v bistvu prave ljubezni je odraz -
z njo odpreš srce in ven spodiš sebični JAZ.

Kdor je res hvaležen, dobrosrčen, plemenit,
je takšen tudi, kadar ga nihče ne gleda,
ker iz teh predmetov že opravil je izpit.

Ljubezen in bogastvo k sebi boš privabil,
če zahvaljeval se boš življenju za darove,
in če blagoslavljati jih ne boš pozabil.


Ljuba Žerovc
Modre misli so iz knjige "Modrosti zbrane iz verzov stkane"
http://www.modrostizbrane.com