Denar, status, boljše zdravje… Nikoli nam ni šlo še tako dobro, zakaj se potemtakem
počutimo tako izčrpane? Ko je leta 2002, Allison Pearson napisala knjigo z naslovom:
"Ne vem, kako lahko to zmore" (I don´t know, how does she make it),
je razkrila izčrpanost sodobne delovne matere. Vzkliki strinjanja so se razlegali
po celotni zemeljski obli. Bila je najbolje prodajana knjiga.
Zdi se, da se je v kratkem casu, ki je minil od izdaje knjige, zgodil še en
seizmični premik. Vsi so izčrpani, ne samo ženske z otroki, ki hodijo v službo,
vsi ostali so preutrujeni, pocutijo se kot cunje, zaradi "vratolomnega
ritma zivljenja;" zivimo v druzbi 24/7, ki nikoli ne spi, komentirajo sociologi.
Raziskave kažejo na našo nezmožnost, da bi "se odklopili" in se sprostili,
bodisi zaradi naših notranjih napetosti ali pa tistih, ki nam jih vsiljuje šef,
druzba… Nova tehnoloska doba naj bi nam prinesla večjo svobodo, a nas možnost
večje fleksibilnosti, mobilnosti počasi vodi na rob prepada. Kot če bi podpisali
pogodbo s hudičem!
Delali bomo doma, vendar do pol dveh ponoči. Lahko gremo v petek popoldne prej
iz sluzbe, vendar bomo zato v soboto pregledovali službeno elektronsko pošto.
Ko smo enkrat doma smo preutrujeni za prijatelje ali pa vecerjo zunaj. Ko se
koncno priplazimo do postelje, je naša glava polna informacij, vina in nesmiselnih
TV oddaj, imamo težave s spanjem.
Izcrpanost je postala del nasega življenskega sloga in je izgovor za mnoge
družbene, zdravstvene in čustvene težave. Prijatelj avtorice članka, Louise
Carpenter, ki vodi restavracijo, ji je dejal: "Deset let nazaj bi bil zaprepaden,
če bi videl gosta, kako zaspi za mizo pri večerji. Sedaj se to dogaja ves čas.
Mislim si: "Razumem jih, vsi so utrujeni, ker delajo pozno, več potujejo,
doživljajo več pritiskov in skrbi, zaradi mnogih stvari."
Raziskave na Otoku so pred kratkim pokazale, da ima 42 odstotkov od 5000 vprašanih
pomanjkanje spanja za enega glavnih zdravstvenih problemov; sledi jim 34 odstotkov
vprašanih, ki krivijo nizko stopnjo splošne utrujenosti. Vec kot četrt vprašanih
je priznala, da so v stresu, druga četrtina je priznala, da jih dajejo obcutki
depresije. Zaključek, ki sledi je, da delanje pozno v noč in pomanjkanje prijateljskih
stikov ter družinskega okolja, ogroža naše zdravje. Podobna raziskava je pokazala
(Chartered Management Institute; 'Quality of Working Life'), da nas več kot
polovica doživlja stalno utrujenost na delu in še več nas trpi za nespečnostjo.
Utrujenost večkrat spremljajo simptomi razdraženosti, nepotrpežljivosti, potlačenega
besa, ogorčenosti, zmanjša se zmožnost za radost in hvaležnost.
V zadnjih 50 letih je zahodna civlizacija doživela velik materialni napredek:
bolje se prehranjujemo, smo bogatejši, bolj zdravi, imamo več možnosti in vendar,
zakaj je ravno sredi tolikšnega navdušenja in neštetih priložnosti življenjsko
zadovoljstvo tako zelo upadlo? Zakaj je depresija najpogostejsa bolezen v zahodnem
svetu? In zakaj se ravno zdaj, ko je večina nalezljivih bolezni izginila in
so se zmanjsali srčni napadi ter kapi, toliko ljudi pritožuje, da se počutijo
bolne?
Zgodovinar Richard Hudson trdi, da je moderni način življenja zaradi tega tako
naporen, ker se večkrat čutimo primorane, da izpolnjujemo pričakovanja drugih,
čeprav imamo zmožnosti, da živimo drugače. "V šestdesetih so mnogi mislili,
da bo od sedaj šlo na bolje, da bomo lahko uživali sadove tehnoloških izumov,
ki bodo opravljali monotona opravila in nam tako pustili več časa za uživanje
v prostem casu. A zgodilo se je ravno obratno. Uporabljamo gospodinjske aparate,
a smo vseeno bolj pod stresom, pod časovnim pritiskom, utrujeni, ker smo primorani
početi toliko novih drugih stvari."
Izčrpanost je lahko dostikrat tudi posledica vznemirjenja, ki ga povzrocita
pohlep po statusu in pridobitnistvo, ki ga spodbudi zavist. Ljudje, ki garajo,
da bi imeli veliko hišo, drag avto, da bi živeli "na veliki nogi,"
imajo hkrati zelo malo osnovnih vrednot. Postanejo izčrpani in mislijo, da nimajo
možnosti, da ne morejo nehati s takšnim načinom življenja; če se podrobneje
pregleda njihovo stanje, se ugotovi, da imajo hipoteko na preveliko hišo, vse
otroke izobrazujejo v privatnih šolah in hodijo na drage počitnice v tujino.
In vse to zaradi statusa. Izgubili so zmožnost za analiziranje njihovih lastnih
življenj. Ljudje stokajo: "O moj bog, počitnikovat grem v Maroko, izčrpan
sem, ne bom prenesel potovanja." Zakaj potemtakem ne ostanejo enostavno
doma v hiši, za katero so nedvomno porabili celo bogastvo in ne berejo knjige
na vrtu.
Ljudje morajo ugotoviti, da so sposobni spremeniti svoje življenje. Očitno ni
vsak, ki je preutrujen, tudi lovilec kapitalističnih sanj; mogoče so ljudje
le pozabili, da lahko male spremembe prinesejo veliko razliko.
http://www.guardian.co.uk/
|
Epidemična izčrpanost
Prispeval/a: titanic dne nedelja, 28. januar 2007 @ 00:17 CET
Ogromno energije porabimo za stvari, ki so v življenju nepomembne. Razmišljamo negativno, imamo »slabe« občutke o kakšni stvari, obremenilna čustva, ki jih ne moremo kontrolirati.
Energijo nam jemljejo zunanji dejavniki le, če nimamo kontrole nad lastnimi mislimi, če jih ne znamo usmerjati, ustaviti ali prekiniti. Lahko se to naučimo počasi s koncentracijo, kasneje z rednim meditiranjem in rezultat dosežemo zavidanja vreden. Postanemo gospodarji svojega življenja, mislimo lahko pozitivno, ohranjamo energijo za obveznosti, ki jih je potrebno opraviti za vsakdanje življenje in za stvari, ki se od nas pričakujejo. Razumemo, da nam ni potrebno delati, še manj pa misliti stvari, ki niso naše, ki se nas ne tičejo in sploh jih ne smemo prevzemati, saj tako mnogokrat odvzamemo v dobri veri priložnost človeku, čigar so.
Lahko nas sredstva javnega obveščanja prepričujejo, da je izčrpanost sestavni del našega življenja in da tako je in nič drugače ter nam ponudijo komercialna nadomestila v obliki tablet. Lahko nam postrežejo z raznoraznimi izsledki raziskav, ki dokazujejo, da smo »čisto normalni«, ker smo zaskrbljeni, preutrujeni, pregoreli zaradi dnevnega tempa, pod stalnim stresom ipd. Lahko se poistovetimo z večino, če želimo biti »normali«, lahko pa pomislimo, da nam ni treba biti, če ne želimo, da obstaja tudi druga možnost.
Kaj nam je v življenju najpomembnejše, biti srečen, zdrav, zadovoljen ali »normalen«?
Potrebno se je vprašati, kaj pričakujem od življenja, kaj sem pripravljen za to narediti. Vedeti moram, da se nič ne bo spremenilo samo od sebe, če ne bom sam storil nekaj. Torej, ni mi potrebno biti »normalen«, lahko sem srečen, zdrav in v srcu miren.
Za to pa moram nekaj narediti.
Pa lep pozdrav, Titanic