Vsi se zanimajo samo za izjemne ljudi, ljudi s karizmo in z bogatim življenjepisom. Vsaj 80% jih vse stavi na znanje in izobrazbo, na status v družbi, uspešnost in pogojeno s tem priljubljenost.
Nekako na drugem mestu je zanimanje za hobije in prosti čas, na tretjem življenjski nazor in prepričanje, na četrtem pa družinsko življenje. Ne vem, ali je bolje ostati anonimen, neopazen in delati predvsem za svojo dušo, ali pa je treba samo čakati, da te kdo opazi. Sicer še vedno ostajajo določena pravila vedenja, ki je zaželeno, od tega ideala pa nas kar veliko tako ali drugače odstopa.
Vsaj tako izgleda, da si torej cenjen po svojem delu in po svojih izjavah. To je tvoja predstavitev, tvoja osebna izkaznica, tvoja vstopnica, tvoja srečka. In tako se začne tvoja osebna kariera, tvoja pot navzgor, počasi, a vztrajno se pomikaš naprej.
Danijela Premzl |
Osebna izkaznica
Prispeval/a: titanic dne sobota, 27. januar 2007 @ 16:16 CET
Mogoče je to nekoliko posplošena trditev, za kaj se zanimajo vsi. Menim, da vedno več ljudi, bom rekla, se po določem času, ko se srečajo tudi povprašajo: si srečen?
Glede na spremembe, s katerimi se srečujemo dan za dnem, lahko tudi z gotovostjo rečem, da je tudi pojmovanje osebne sreče zelo različno. Seveda si materialno usmerjeni posamezniki pod tem pojmom površno predstavljajo svoje dosežke, kot so izobrazba, status v družbi, priljubljenost, uspešnost pri delu ter urejena družina. So pa to pokazatelji, ki se jih vidi od zunaj, za tiste osebne, kako se kdo počuti, pa mnogokrat človek niti sam ne upa vedeti ali se povprašati.
Z leti, kot se vse menja, pa se mnogi le dotaknejo tega vprašanja in smisla osebne sreče. Status, ugled in uspešnost v svojem poklicu pa lahko mnogokrat tudi zabriše osebne želje, ki jih nosi nekdo v svojem srcu. Minevati morajo leta, doživeti mora mnogo sprememb in osebnih razočaranj ravno na tistih področjih, ki so mu pomenili ideal sreče. V tem obdobju se marsikdo povpraša, kaj je delal s svojim življenjem, zakaj se je dan za dnem gnal za dokazovanjem sebe in svoje uspešnosti in za materialne dobrine. Otroci zrastejo, gredo od doma, s partnerjem/ko živita življenje mimo drug drugega, zgradita veliko hišo, imata ugledne službe, a kljub vsemu nekje globoko v srcu ostaja praznina, ki je ne more napolniti nobeno zemeljsko bogastvo. Sosedje, sorodniki, prijatelji in znanci vidijo tako družino kot vzor za srečno in zavidanja vredno. »Veliko so skupaj spravili, otroci so vsi s fakultetno izobrazbo, kaj vse imajo, pa nikoli se ne kregajo. Včasih pelje on njo v gledališče, redno hodita na dopuste, sta delovna in urejena.«
To se vidi na zunaj. To je osebna izkaznica tistih, katerim marsikdo z zavidanjem pomisli, da urejene in srečne družine tudi obstajajo. Ampak............
Najbližji družinski prijatelji ne vedo, ali je on/ona nesrečna, kjub doktorskemu nazivu, visokim plačam, luksuznim dopustom in čudoviti hiši. Ko se družijo imajo morda še nasmeh na obrazu »ker se to spodobi«, lahko se celo zabavajo, lahko se imajo »trenutno« lepo in harmonično tudi delujejo. Ko pa posameznik ostane sam, ko ima čas in pogum, da pogleda v svoje srce, lahko tam vidi čisto nekaj drugega. Strah, zamere do partnerja, grenkobo do samega sebe in do svoje nezvestobe, nepomembnost materije.
Več ko je takih trenutkov, morda so vedno bolj pogosti v nekem zatišnem obdobju človekovega živjenja, več ima posameznik možnosti, da poišče tisto, kar si želi od partnerja in okolice, v sebi. Več pa obstaja tudi možnosti, da nastopijo konflikti, če se začne o notranji sreči spraševati le oden od partnerjev. Kakor se vsak posameznik razvija s svojo hitrostjo, tako tudi ni rečeno, da bosta ravno v času nezadovoljstva enega od partnerjev pripravljena oba, da začneta drugače, da se ponovno zbližata in poiščeta srečo v sebi in podporo pri partnerju. Konfliktom se ne smemo izogibati, treba jih je reševati na način, da »je koza cela, volk pa sit«. To pa bi bila lahko že druga tema, zato bom zaključila.
lp Titanic