Razmišljanje o človekovih značajskih potezah, lastnostih, posebnostih...

Pred časom mi je moj LD napisal, da v življenju še ni naletel na takšno ujemanje na določeni intelektualni ravni, kot je ujemanje med nama, vendar pa se včasih resnično čudi, da "padem pod nivo", ki me ni vreden. In naprej... da naj bom pač takšna kakršna sem, kajti takšno me ljubi, verjame vame, verjame, da sem prekrasna oseba, in da naj ne ubijam tega v sebi....

Njegove besede so me prisilile k razmišljanju, in pričela sem se spraševati, kakšna oseba pa pravzaprav sploh sem? Me LD ljubi le zato, ker sem pač takšna, kakršna sem? In kako ve, kakšna oseba sem, oziroma kakšna moram biti, da me potem lahko ljubi? In če ne bi bila takšna oseba, kakršna sem, ampak čisto drugačna, me potem ne bi več ljubil? Kako pa bi vedel, da nisem (več) takšna oseba, kakršna sem (bila) in kakršno me je ljubil?

In kaj pomeni "verjamem, da si prekrasna oseba"? Je ta izraz le navadna floskula, ki si jo izmenjujemo med seboj le zato, ker ta v bistvu nikomur ničesar ne pove, pa zato z njo nikogar ne užalimo? In kdo si sploh zasluži naziv "prekrasne osebe"? So to osebe z visokim nivojem? Kako visok pa bi moral biti moj "nivo", da bi si lahko z njim zaslužila naziv prekrasne osebe? Kdo mi ga bo (je) izmeril? In kaj sploh zaobjema ta pojem nivoja? Je to nekakšna oznaka, koliko procentov pozitivnega naj bi nekdo imel v sebi, da bi recimo dosegel povprečen nivo? Ali pa morda ta oznaka pomeni, koliko "lepih" lastnosti naj bi bilo vsebovanih v določenem osebku pri določeni višini nivoja? Kolikšna količina pozitivnosti pa naj bi potemtakem odgovarjala mojemu "nivoju"? In kako visok naj bi le-ta bil? Povprečno visok, nadpovprečno, podpovprečno, nekaj srednjega? Kako se pravzaprav sploh določi višina nivoja? Na oko? Kar nekam približno? S posebnimi merskimi enotami? Radiestezijsko? Z intuicijo? Na osnovi nekakšnih testov? Kako drugače?

Recimo, da je moj (značajski, osebnostni...) nivo visok, karkoli že to pomeni. Ali to pomeni, da moram imeti recimo najmanj 90% pozitivnih osebnostnih lastnosti in le 10% negativnih? Ali pa 85% pozitivnih in 15% negativnih? Morda bi za visok nivo zadoščalo tudi 75% pozitivnosti in le 25% negativnosti? In obratno - nizek nivo bi pomenil le 25% pozitivnih lastnosti in kar 75% negativnih? Skratka - kolikor jaz te nivoje razumem, bi morala imeti oseba na visokem nivoju čudovit značaj s samimi pozitivnimi lastnostmi, morala bi biti na visokem intelektualnem nivoju (IQ najmanj 150), in morala bi gojiti (občutiti) le pozitivna čustva.

Torej bi takšna oseba morala biti sam Jezus Kristus! Ali sam nadangel Gabrijel! Ali sama presveta devica Marija!

Ravno te dni berem knjigo "Prelomna točka", avtorja Malcolma Gladwella. V njej sem naletela na zanimivo definicijo značaja. Takole pravi:
"Napaka, ki jo delamo, kadar ocenjujemo značaj kot nekaj enotnega in vseobsegajočega, je zelo podobna slepi pegi pri našem obdelovanju informacij. Psihologi imenujejo to težnjo temeljna funkcijska napaka, kar je samo drug izraz za dejstvo, da ljudje pri razumevanju vedenja drugih vedno naredijo napako s tem, da PRECENIJO pomen njihovih temeljnih značajskih potez in PODCENIJO pomen situacije in okoliščin.

Opazujemo recimo žensko, ki je videti zdaj neprijazna in neverjetno samozavestna, čez čas pa spet pasivna in zelo ženstvena. Gre tu sploh za isto žensko? Ta ženska mora biti do moških zelo sovražna gospa, ki si je nadela pasivni videz, ali pa je v resnici topla in prijetna ženska z zunanjo podobo agresivnosti? Morda pa je narava bolj zvita od naših teoretskih zamisli in je gospa morebiti neprijazna, neverjetno samozavestna, pasivna, zelo ženstvena, agresivna, topla in do moških sovražna ženska v eni in isti osebi? Kakšna je ta ženska v resnici, je odvisno predvsem od tega, s kom, kje in na kakšen način je v tistem trenutku v družbi, pa seveda še od mnogih drugih dejavnikov. Vendar pa je vsak od teh njenih številnih "jazov" pravi in resnični vidik njene celotne osebnosti.

Značaj potemtakem ni nekaj, kar mislimo, da je, ali še bolje, kar bi želeli, da bi bil. Značaj ni nekakšen nespremenljiv, zlahka prepoznaven sistem med sabo tesno prepletenih lastnosti! Takšen se nam samo zdi zaradi načina delovanja naših možganov. Značaj je bolj podoben svežnju navad, želja in interesov, ki niso posebno tesno povezani med sabo, in ki so včasih odvisni od OKOLIŠČIN in OKOLJA."

Tako torej Malcolm Gladwell!

Kolikor sem jaz razumela avtorja knjige Prelomna točka, to potemtakem pomeni, da značaj ni nekaj stalnega in nespremenljivega, ampak se lahko nenehno spreminja, največkrat zaradi vpliva okolja, okoliščin, situacij, razmer... Recimo, da spoznam dva moška - eden mi je izredno simpatičen, do drugega pa čutim odpor bogsigavedizaradičesaže. Kakšna sem potemtakem v resnici: topla, razumevajoča, prijazna, ljubezniva (do meni simpatičnega tipa) ali mrka, zadrta, bevskajoča, nesramna... ( do meni zoprnega tipa)? Jaz bi rekla, da sem oboje, in to sem še vedno jaz, takšna ali pa drugačna. Oni simpatični tip me bo ljubil zaradi mojih lepih lastnosti (tu sem na visokem nivoju), zoprni tip me bo pa sovražil zaradi mojih odvratnih lastnosti (tu sem na nizkem nivoju). A kateri nivo je značilen zame? In kateri je pravi? - Oba in nobeden!

V resnici se v vsakem človeku skrivata dr. Jekyll in dr. Hyde! Dr. Jekyll pooseblja vse tisto pozitivno in dobro, kar naj bi bilo vsebovano v človekovem značaju, dr. Hyde pa kot nekakšna njegova temna, mrzla senca vse negativno. In vendar sta obe "osebnosti" sestavni del "značaja" ene in iste osebe. Vprašanje je le, kateremu delu ta oseba dovoljuje bolj priti do izraza, oziroma kateri del v njenem vsakodnevnem delovanju oziroma v odnosih z drugimi je bolj sprejemljiv za okolico. Če dovoljuje delovati iz sebe predvsem dr. Hydu, je potemtakem to oseba na nizkem nivoju, če pa iz nje deluje predvsem dobri dr. Jekyll, je pa to oseba na visokem nivoju?

In če naredim še primerjavo s položajem sonca in človekove sence - ko je sonce visoko nad nami, je naša senca kratka, kadar pa sonce zahaja, pa postane naša senca ogromna, dolga in razvlečena. Sonce po analogiji seveda v tem primeru pomeni okoliščino, situacijo, razmere..., senca pa odziv na te razmere, okoliščino, situacijo. Enako je s človekovim izražanjem svojih posebnosti, svojih značajskih potez: v ugodnih okoliščinah smo prijazni, dobri, pogumni, darežljivi, veseli..., v neugodnih pa zlovoljni, jezni, arogantni, strahopetni, nesramni...! In vendar smo še vedno ena in ista oseba, ki se pač izraža okoliščinam ustrezno - enkrat na visokem, drugič spet na nizkem nivoju. Noben nivo pa ni napačen, pomembno je le to, kateremu bomo dajali prednost, na katerem nivoju se bomo pretežno izražali, oziroma - na katerem bomo največkrat delovali, na katerem se bomo najbolje počutili v čisto določenem trenutku. Ker enostavno potrebujemo oba nivoja - enega za dr. Jekylla in drugega za dr. Hyda! Kajti v življenju vsakega človeka prihajata do izraza OBA!

Pa še nekaj modrih misli o človekovih "značajskih potezah"

Karakter je le vsota vseh miselnih navad,
ki si jih je človek pridobil med življenjem.
Je izkušenj vseh in vplivov iz otroštva sad,
in pogojen z veseljem, s srečo in s trpljenjem.

Podobo o sebi le tedaj spremeniš,
ko priznaš napake in se iz njih učiš.
Vendar je premalo, le lekcij se učiti -
za napredek moral jih boš uporabiti!

Zakaj se človek trudi, da NEKAJ bi postal?
In ko postal bo NEKAJ - bo potlej več veljal?!
Mar nismo nekaj vsi, ki na svet smo se rodili?!
Zakaj nekaj drugega postajati po sili?!

Kadar za svoj slab značaj se izgovarjaš na kulturo,
družino, širšo družbo, okolje, shujševalno kuro...
vedi, da pojavov brezobličnih bi ne smel kriviti,
če v osebnost odgovorno nisi hotel se razviti!

Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com

Op.: LD je kratica za "ljubljeni dragi"!