Prvi zakon živih bitij je - USTVARJATI!:
pesem, glasbo, sliko, knjigo, članek, stavbo, kip...
nekaj, kar človeštvu možno je podarjati -
le tako Modrosti Višje čutimo utrip!

Vsak človek je poslan v življenje z nekim namenom - da bi ustvarjal, da bi osebnostno in duhovno rastel, se razvijal, in s tem spreminjal na bolje samega sebe, hkrati s seboj pa tudi (ves) svet. Prav zaradi tega namena človek prinese s sabo tudi vsa sredstva, ki jih za svojo ustvarjalnost potrebuje, namreč želje, nagnjenja, nadarjenosti, zdrav razum, entuziazem..., predvsem pa svobodno voljo. Ta je morda pri procesu ustvarjanja še najpomembnejša! Kajti ravno na podlagi svobodne volje se človek lahko odloči, ali bo sploh hotel biti ustvarjalen, istočasno pa se lahko tudi svobodno odloča, ali bo njegova ustvarjalnost tvorna ali uničujoča.

V primeru, da se odloči za tvorno (konstruktivno) ustvarjalnost, bo prvi korak, ki ga bo moral storiti, ta, da bo moral najprej prisluhniti samemu sebi, spoznati svoja nagnjenja, želje, hrepenenja, sanje, a tudi svoje zmožnosti in danosti. Kajti vsak človek je prišel na svet z drugačnimi darovi, ki pa jih mora šele odkriti, to pa lahko počne bodisi z razumom, bodisi z intuicijo. Najučinkoviteje pa jih odkrije, kadar njegov razum skladno sodeluje z intuicijo. Če prepusti vodstvo le svojemu razumu (Egu), ga ta pogosto spelje na napačna pota, kjer človek ne najde notranje izpolnitve in zadovoljstva s samim seboj. Ker Egove vrednote so često le odraz zunanjega okolja, zunanjega sveta in njegovih potreb, medtem ko Višji Jaz izhaja oziroma daje prednost notranjim, individualnim vrednotam posameznega človeka. A pozor - če se človek prepušča zgolj svojemu notranjemu vodstvu, pa ga le-to prav lahko vodi le po najtežjih, najbolj strmih, najbolj mukotrpnih in najdaljših poteh do cilja, ki ga pogosto tudi kar samo določi.

V življenju se nam pogosto dogaja, da si svojo bodočnost zamislimo čisto drugače, kot pa se nam potem dejansko zgodi. Preprosto nas "vrže" v čisto drugo smer, kot pa smo jo načrtovali in jo pričakovali. In kasneje se izkaže, da je bila ta smer za nas tista prava, in da jo je naš Notranji Vodnik najbolje poznal. Vendar, kot že rečeno, pri tem pa nas vodi le po najhujših ovinkih, po najbolj strmih klancih, najbolj skalnatih poteh, po najostrejših čereh...

Naj vam opišem svojo "zgodbo":

Že v osnovni šoli sem sanjala o tem, da bom postala prevajalka. Sledeč temu cilju sem po končani gimnaziji na filozofski fakulteti (smer germanistika) vpisala študij nemškega in francoskega jezika. A imela sem smolo, da so se mi predavanja iz obeh predmetov često prekrivala, in ker sem imela nemščino vpisano pod A predmet, sem ji pač dajala prednost, s tem pa zanemarjala francoščino. Jasno, da je bil moj študij zato zelo šepav, saj sem morala vmes "pavzirati", ker pač iz francoščine nisem uspela opraviti vseh izpitov. Poleg tega sem se tedaj tudi zaljubila v svojega bodočega moža in sanjarila o družini, študij pa se mi je zaradi "pavziranja" vlekel in vlekel. Pa mi je "kapnilo" na pamet, da bi se zaposlila in vpisala študij ob delu, francoščino pa zamenjala za slovenščino. A če sem hotela to storiti, sem morala prinesti z Zavoda za zaposlovanje potrdilo, da sem nezaposlena, oziroma da iščem službo. Prijavila sem se torej na Zavod za zaposlovanje in dobila potrdilo, s katerim sem nato lahko vpisala študij ob delu.
Na Zavodu za zaposlovanje pa so mojo prijavo vzeli resno in me čez čas obvestili, da bi se lahko zaposlila kot vzgojiteljica, vendar pa bi morala prej opraviti enoletno dopolnilno šolanje na Vzgojiteljski šoli. Odločila sem se za to možnost, kajti tako bi si lahko prej izpolnila željo po osnovanju družine, saj končno bi svoj študij jezikov morda lahko nadaljevala kasneje.

In tako sem postala vzgojiteljica. Joj, kako me je zaneslo z moje začrtane poti!

V tem času sem si ustvarila družino, ki je zahtevala ves moj čas in vso mojo pozornost. A želja po študiju je še kar tlela v meni, vendar pa so se v tem času moji pogledi nanj nekoliko spremenili. Nič več si nisem želela postati prevajalka, zato sem se odločila za študij razrednega pouka, ki sem ga opravljala ob delu. Z učiteljsko diplomo sem si tako lahko odprla še ena nova vrata - postala sem učiteljica RP (razrednega pouka).

Ko se oziram nazaj - tudi učiteljica si nikoli v življenju nisem želela postati, ravno nasprotno, učiteljski poklic se mi je zdel silno neprivlačen. Vendar pa se je ravno to zgodilo! Sem se v snovanju svoje prihodnosti morda povsem nezavedno prepuščala notranjemu vodstvu, ki je najbolje vedelo, kakšen poklic je pravi zame? Kdo bi vedel? A v "učiteljske vode" me je enostavno zaneslo, ne da bi na to sploh kdajkoli pomislila ali celo načrtovala!

Zelo podobno se je dogajalo pri mojem "literarnem" ustvarjanju. Nikoli v življenju nisem nameravala napisati oziroma izdati kakšne knjige, a do tega je prišlo čisto spontano. Prva knjiga "Verzi za tkanje vezi med ljudmi" je nastala na pobudo drugih ljudi, tistih, katerim sem pisala razna poetična sporočila za njihove drage. Potem pa mi je bilo žal vse tiste gore popisanega papirja, da bi brezdelno obležala kje v kakšnem zaprašenem predalu, pa sem si mislila, naj gre v svet, med ljudi, da bo še kdo kaj imel od tega. In tako je nastala knjiga. Tisto leto, ko se je knjiga že uspešno prodajala, sem se odločila, da bom pa za ponatis pripravila recimo kakih tristo modrih misli, in jih dodala knjigi kot posebno poglavje. Pa sem bila tisto leto kar precej plodna, in iz tristotih misli jih je kmalu nastalo tri tisoč in več. In tako je nastala še knjiga "Modrosti zbrane iz verzov stkane"! Kajti modre misli mi je dobesedno "prišepetavalo" nekaj v meni in temu "glasu" sem enostavno morala slediti, sicer bi me razneslo.

Tako gre torej v življenju z ustvarjalnostjo in s postavljanjem ciljev. Da, cilje si je že dobro zastavljati, a dostikrat je bolj treba prisluhniti svoji notranjosti in se odločati pretežno na podlagi "predlogov", ki izhajajo iz nje. Predvsem pa se je treba zanesti na občutke zadovoljstva, veselja, sreče, izpolnjenosti..., ki se pojavljajo, kadar izvajamo pravo dejavnost, tako, ki nam je pisana na kožo. Znak, da si nismo izbrali prave zaposlitve, pa je ravno v občutju nezadovoljstva, zagrenjenosti, malodušja, neizpolnjenosti, pomanjkanja energije....

Pa še modra misel o tem, kako si izberemo oziroma spoznamo svoje pravo poslanstvo:

Če se ti o tvojem poslanstvu še ne sanja,
si boš moral prava zastavljati vprašanja:
Kaj bi počel, če bi imel dovolj denarja?
Kakšne darove Um Vesoljni mi podarja?

Kaj je najpomembnejše zame na tem svetu?
Česa vse bi zaželel si ob novem letu?
Kaj bi vse obžaloval, ko bi šel v nebesa?
Kaj bi vse lahko prišlo mi izpod peresa?

Kaj je tisto, kar mi je najbolj všeč pri sebi?
Česa se v življenju nikoli lotil ne bi?...
Morda ti kak odgovor namig bo pravi dal,
kakšno bo poslanstvo, ki ga zase boš izbral!

Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com