Zimski večeri so čisto drugačni od poletnih. Poleti skozi okno veje topel zrak, vse naokoli pa je polno življenja. A tudi zima ima svoj čar, saj so večeri pogosto zaviti v skrivnostne meglice, skozi zimski mraz narava kaže svoj umirjen obraz, a duša stremi za novimi spoznanji.

Teža utrujenosti se mi je ta večer pokazala že razmeroma zgodaj, čeprav sem tipičen predstavnik ljudi, ki imajo radi večere in noči, zgodnja jutra pa, čeprav so tako lepa, radi prespijo. Po »svetu sanj» sem potovala že kake tri ure, ko me je nekaj prebudilo. Nastopila je budnost, kakršne sredi noči ne poznam.

Bilo je po dežju in sončni žarki so znova kukali izza oblakov. Sprehajala sem se po gozdu, ko sem začutila klic Prijateljev. Z radostjo sem se mu odzvala, ter se napotila na svoj priljubljen kraj, kjer sem vedno čutila prisotnost vil in palčkov in kjer so me čakali moji prijatelji.

Ko sem prispela, sem obstala, kot od strele zadeta.... osupla in pretresena.
Tam, kjer je rastlo moje drevo, je bila poseka in le še par dreves je raslo v krogu.
Začutila sem divji strah, neznosno bolečino v prsih in se zgrudila na kolena... pred štorom, ki je bil nekoč mogočno drevo, moj dragi prijatelj. In nemočno zajokala.

To je beseda, ki jo imamo radi, radi si jo lastimo in se z njo poistovetimo. Posebej takrat, ko smo zaljubljeni, pravimo, smo iskreni. Pa je temu res tako? Ne govorimo samo zato, ker si želimo biti, pa ne moremo in se le približujemo neki iskrenosti? Ali nismo iskreni z nekim namenom? Da bi bili tudi drugi do nas….

Potrebno se je vprašati, koliko premoremo iskrenosti vsak dan, kolikokrat se skrijemo za masko, katera nas prikaže take, kot bi nas drugi želeli.

Vsi filozofi se trudijo z razlago sebe in sveta s svojimi mislimi. Kaj je z dušo? Od duše mnogi ločujejo duh, kar je eno in isto. Duša in duh nista dve ločeni bitji. Duša je isto kakor duh, duhovnost, duševnost, srce. V nas se razodeva dobri duh ali Bog, kot ga imenujejo v vseh religijah.

Isto pomeni tudi vest. Gre za doslednost človekove misli in logike. Filozofi in pesniki uporabljamo razne jezikovne predložke za isti pojem. Duša pomeni človekov obstoj, bivanje, bitje, bit, samozavedanje. Imamo tudi imena s katerimi nas filozofi varajo, sklepajo z besede na predmet, namesto da bi s predmeta prehajali na besedo. Prihaja do situacije, da misli besedujejo in besede mislijo.

Ostrina zaznav kaže svojo moč, saj s preprostim zaprtjem oči te postavi v drug prostor, čas. Ni trik, ni privid, ni izguba zdravega razuma, saj je vse tako živo kot je življenje v dihu. Tukaj si, kot gost in hkrati kot opazovalec, da vidiš, občutiš, zaznaš in sprejmeš kar ti ta trenutek ponuja.

Sonce osvetljuje kamnito obzidje, prostrani vrtni prostor, ki se skoraj razprostira v neskončnost. Navdušenje izoblikuje svoje misli in te jasno izgovarjajo, da gre za čas, prostor, ki je že tako dolgo v pozabi, da bi kaj takšnega lahko zasledil le pravljici. Pa vedar je resnično, kot je resničen utrip, ki se predaja svojemu ritmu ugodja.

Tukaj, po tej poti, je odzvanjal glas v mislih dekleta, ki je bilo na prvi pogled kot vsako drugo dekle. Peščeni kodri so ji zakrivali pogled, da bi ne izpostavljala kar skriva v sebi. Prepustila se je sili, ki jo je vodila naprej po že prehojeni gozdni poti, vse globlje in globlje, dokler ni prišla do točke, ko so se za njo začele izgubljati vse sledi. Prerezala je stik s svetom, ki ga pozna in obudila moč, ki jo nosi v sebi.

Zemlja, zrak, ogenj in voda
rojena sem iz sončnega vzhoda
prvi žarki v meni prebujeni
s kristalnimi kapljami so spojeni.

Tam na deblu ležečega drevesa sta sedela ter poslušala ptičje petje, topel pomladni veter jima je pel pomladno pesem.. Ničesar nista govorila, le z roko v roki sta sedela tesno drug ob drugem. Veselila sta se srečanja z njeno vnukinjo, on pa je v sebi nosil težko breme kaj storiti. Čakati? Sam svojih ni videl že 10 let. Začelo se je z nasiljem v družini. Zet mu je nagajal na vse mogoče načine, ga poniževal.

Zadeva je prišla na sodišče, dan pred odhodom na sodišče pa je prišel na njegov dom policist (neuniformiran). Skupaj s takratno ženo sta takrat pila na dvorišču kavico ter se pogovarjala. Njegovo sporočilo je bilo jasno, hčerka je očeta na policiji prijavila, da z mamo ravna grdo. In to dan pred obravnavo na sodišču! Pa saj to ne more biti res, zakaj je naredila to. Da očeta izenači z dejanji svojim partnerjem?

To ni boj, to je mesarsko klanje…….
V svetu divjajo vojne, ogromno število ljudi živi samo za golo svoje preživetje in od jutra do večera razmišljajo ali bodo dočakali naslednji dan. Pa naj bo to zaradi vojne, lakote ali katastrofalnih nesreč. Vedno več ljudi se boji za svoje otroke, ko jih zjutraj pošljejo v šolo, če jih bodo še videli žive.

Na drugi strani pa je majhno število ljudi (Zemljanov), ki jim je edina skrb kako bodo "zadovoljno" preživeli dan, kaj bodo novega kupili, se lepo oblekli, čimveč zaslužili, da si bodo lahko kupili jahto, novo hišo ali najnovejši Porshe. Skrbi imajo k kateremu frizerju ali psihiatru bodo peljali svojega psa, da bo lepši in se bo bolje počutil, saj je trenutno nekoliko otožen in manj maha z repom.

Ko nekdo vidi dve ali več žensk v lokalu, zadovoljnih nasmejanih in klepetavih, najprej pomisli, da se sigurno pogovarjajo o novih oblekah, modi, o moških, morda o otrocih, domu ipd. Morda pa vendar ni zmeraj tako.

Zadnjič, ko smo se pogovarjale ni bilo nič od tega. Ena izmed deklet - žensk je rekla: "jaz se pa počutim takooooo osamljeno." Vse smo se obrnile proti njej in se začudile. Kako osamljeno? Saj si vendar vedno dobre volje, delaš svoje delo, se zabavaš in imaš vedno veliko ljudi okoli sebe. Res, da še ni poročena in tudi nima stalnega partnerja, ampak to ni pogoj, da nebi bila več osaaaaamljena.

Ameriški zločin je naslov trpkega filma o nasilju, moralnosti ter brezbrižnosti. Le-ta je tudi izhodišče za naše razmišljanje.

Dogaja se leta 1966 v Ameriki, zvezni državi Indiana. Priče smo zgodbi 16 letne deklice, ki začasno prebiva pri veččlanski družini brez očeta. Družina ter nekaj sosedov začno fizično in psihološko trpinčiti deklico, ki dva meseca kasneje zaradi tega umre.

Albert Kukanja iz Komna se je rodil pred devetdesetimi leti v mirni vasici Mali Dol, ki so jo Nemci požgali in pregnali domačine in njegovo družino v Komen, od tu pa okoli 1100 izgnancev iz devetih primorskih vasi v nemško taborišče Neumarkt. Tudi Albertova rojstna hiša in hlevi so zgoreli v plamenih, živina pa se je razbežala po kraških pašnikih.

Berto je bil najprej v italijanski vojski, odkoder je ušel in se priključil enotam NOB. Bil je mlad, visokorasel, klen in pogumen Kraševec, žarečega obraza. V srcu je nosil tisočletni sem Primorcev o osvoboditvi naroda. Zavzemal se je za ohranitev narodne biti. Čutil je odpor proti fašističnemu raznarodovanju in okupaciji.

Že kot otroke so nas starši, vzgojitelji in najbližji opozarjali na spoštljivost do posameznikov okrog nas. Pomembno je bilo, da smo imeli radi starše, sorodnike in prijatelje. Pomembno je bilo, da smo izkazovali spoštovanje do vseh živih bitij, do sveta.

Ta občutek je rasel z nami, se krepil in postajal vedno močnejši. Tako smo odraščali in se prvič tudi zaljubili. Prva ljubezen nam je tudi pokazala, kako je, ko se zlomi srce. In bilo je, za trenutek, celo konec sveta. Tekle so solze, prijateljice in prijatelji so nas trepljali po ramenih, starši so skušali razumeti…
Življenje je teklo dalje…

Ne morem si pomagati in iz misli pregnati, da pisala bi tako, kot mi misli pravijo. Verzi za rojstni dan so  bili in vedno bodo najlepše darilo, ki ga lahko podarite. Le malo truda vložite in verze skupaj spnite. Unikatni so nepremagljivi, zapomni si jih vsakdo, zavrne pa malokdo. Da, takšni so verzi za rojstni dan.

V teh časih so ljudje postali preveliki materialisti. Važno jim je le kaj bodo dobili, nekaj otipljivega, vrednega, s čimer se lahko pobahajo pred drugimi ljudmi. Ni važno ali so hudi časi, kriza, pomanjkanje, brezdelje, nevoščljivost še vedno podžiga strasti slovenskega naroda. Lepše stvari imaš, več veljaš. Si nekaj več. Vsaj naj bi bil. Kaj bomo naredili, da se celotno ljudstvo spremeni?

Moj KAMINO

Nekaj mojih razmišljanj …..

....mene je pot dobesedno poklicala in zavedal sem se, da preprosto res moram iti, da izvem odgovor zakaj me kliče. Dobil sem vse odgovore in še preseglo je moja pričakovanja. Nekako aprila letos sem se fiksno odločil, da grem in se tisti trenutek spremenil začutil neko novo voljo do življenja, veselje na vsakem koraku, dogodki so si sledili eden za drugim, doma so počasi sprejeli mojo odločitev in dnevi do odhoda so vse prehitro minili.

Sam prihod v Seint Jones Pied de Port in zopet sem čisto neki drugi Ivan. Našel urad za prijavo v prvo pa prvo prenočišče in prvo jutro in prvi metri, pa prva pavza in spoznavanje ljudi, tako drugačnih tako posebnih in tako srečnih nisem še srečal nikoli. Ena sama sreča me je bila in vse je postajalo tako zelooooo enostavno. Ko sem hodil sam in so bili težki trenutki sem si pel se veselil in si govoril lej to si si želel in to imaš izkoristi uživaj v vsem.

Piše: Manca Košir v Vivi www.viva.si

Ne zapirajte se vase, ne delajte le zase, ostali boste brez zaklonišča. Tako se glasi grafit, ki sem ga videla nekoč nekje in nikoli več pozabila. Ker sporoča mantro za preživetje človeške vrste. Bila sem že univerzitetna profesorica, a še vedno nisem razumela, kako je mogel priti Hitler na oblast, kako se je lahko zgodilo, da so pobili milijone Judov, kako je mogoče, da obstaja zlo.

Oči mojega razumevanja so bile namreč uprte v storilce in vedno znova sem si zastavljala isto vprašanje: Kako so mogli? Le kako so mogli početi takšna grozodejstva?

Moj fant me je peljal na morje za en dan lansko poletje. Glavni razlog je bil ta, da se posončim, da se ne bi videle moje modrice pod očmi, ki mi jih je povzročil on en dan prej. Puder, katerega mi je kupil pol ure po tem, ko me je udaril, ni prekril modrih lis na mojem obrazu.

Pet let nazaj sem se zaljubila v tega človeka, že takrat sem čutila in kasneje ugotovila, da je egoist in da gleda le nase in na svojo korist. Pa sem mislila, da bom to to lahko spremenila, če mu bom pokazala, kako je, ko te ima nekdo rad in ti to pokaže. Očitno sem se zmotila. Ko sva se spoznala sva se velikokrat skregala in razšla..to je trajalo tri leta...po treh letih pa sem z njim uradno stopila v ''resno'' zvezo in ta dan obžalujem.

"Razočarali ste me. Globoko ranili moje Srce. Poteptali vse, kar sem z gorečo ljubeznijo položil vam v roke. Onesnažili, izropali, razprodali vse, pijači, mamilom, prostituciji predali se. Zavisti in pohlepu vdali se, postali Nihče.

Ja, razočarali ste me. Dal sem vam vse: gore, doline in morje, polja rodovitna, vinograde. Dal sem ptice vam, rastline, božanski glas, da opeval bi vas. Dal sem pamet vam in telo, dušo vdahnil, modrost položil v zibelko. Dal sem ogenj vam, vodo, zrak, zemljo, čarobnosti mavrico, zvezde žareče vtkal v nebo. Dal sem vam svoje srce, nebeški sijaj, čudežev nebroj, nešteto vil, samorogov, angelov, v naročje nasul žarečih biserov.

Mi je znanec pred časom, ko sem uporabila besedo »pizdarija«, zabrusil, da dame tako ne govorijo. A dej, dej!? Malce presenečena nad izjavo sem si mislila: »Sem Boginja, nisem pa svetnica« … in si niti ne bi želela biti. Preveč rada imam življenje, da bi ga onečastila s sprenevedanjem in ugajanjem drugim. Sem strastna in spontana ženska, zato se mi tudi kakšna nedolžno sočna zgodi.

Nekje sem zasledila napis »99% angelček, 1% hudiček«. Ta 1% ne ponazarja zavestne škodoželjnosti, hudobije, privoščljivosti ipd., temveč našo nedolžno nevednost, ki daje življenju barvitost … meni pa nagajivost, nepredvidljivost in tipično človeško noto. Nisem lutka. Sem živo bitje z lastnimi občutji, mislimi in izkušnjami … imam svoj karakter, ki me dela unikatno, edinstveno in samosvojo.

Kristusov literarni nauk o ljubezni na dosegu bralcev. Vir celotnega zapisa: magicna-knjiga-ljubezni.
Pravkar sem prebrala zadnje vrstice zgodovinskega romana izpod peresa Kathleen McGowan. In spoznala nekaj zanimivih skrivnosti zgodovine človeštva.

Domneva ali prava skrivnost
Obsežno delo je napisano na podlagi raziskav o temeljih krščanstva, o njegovi zasnovi. Na začetku preseneti omemba, da je Jezus Kristus napisal evangelij. Kdor je bil vzgojen v duhu krščanstva ali navedeno tematiko vsaj malo pozna, bo vsaj približno vedel, o čem je v knjigi govora. Radovedna kot sem, sem na spletu preverila izvor besede evangelij in s pogledom pristala na grškem evangelionu. Ta pomeni dobro novico.

Po spletu okoliščin sem se tisti dan znašla na avtobusni postaji. Dolgo je že bilo od tega, ko sem se domov morala peljati z avtobusom. Ravno prebrani vozni red sporoča, da mi je ta ravno odpeljal izpred nosa. Sedem na stol v lični avtobusni postaji in opazujem okolico.

Prisede ženska srednjih let. Kovček. Globok izdih, ko  sede poleg mene. Vzame škatlico cigaret, potegne enega junaka iz nje in ga prižge. Seveda sem navdušena. Moji dolgi, še skoraj na sveže umiti lasje, ki še dišijo po jasminu, zaplapolajo v vonju cigaretnega dima. Nič, Vanda, kar lepo mirno, si na javnem mestu in tukaj se med drugim lahko tudi kadi. Prelena, da bi vstala in se malo sprehodila.

Takrat sem sklenil, da bom mesec dni od zore do mraka presedel v tišini in molitvi. Molil sem za razkritje pravega kraja. Ravno takrat sem v reki opazil vrsto manjših skal. Oblikovale so naravni most do ploščate skale, slabih deset metrov od brega. Skala je postala moj priljubljeni kraj. Na njej sem sedel od sončnega vzhoda do zahoda, z vseh strani obkrožen z močnim tokom Gangesa.

Ob tem neverjetnem razgledu sem se počutil čisto majhnega. Zvečer sem se vračal v votlino in naletel na starca, ki je sedel na tleh in prodajal majhne korenčke, razstavljene na kosu stare vrečevine. Ko sem šel mimo, mi je enega ponudil. Sklenil sem, da bosta naslednjih trideset dni voda Gangesa in korenček na dan moja edina hrana.

Piše: Manca Košir v Vivi www.viva.si

Kot majhna deklica sem se rada igrala z živimi stvarmi. Tako sem si, denimo, želela posaditi svoj fižol. Morda mi je kdo svetoval, ne spominjam se, kdo, da je treba fižol najprej namakati v vodi, in šele ko se lupina razpoči, je pripravljen za novo rast v zemlji. Občutek imam, da danes opazujem družbo kot takrat fižol, ki poka, da bo zrasel v nekaj novega. Prepričana sem, da se dogaja prehod v novo civilizacijo, povsem drugačno od poslavljajoče se kapitalistične družbene paradigme.

"Zahodne družbe so preživele že dve veliki revoluciji: prehod od ustnega k pisnemu in nato od pisnega k tiskanemu. Tretji prehod pa je prehod od tiskanega k novim tehnologijam," pripoveduje filozof in zgodovinar znanosti Michel Serres (hvala Nadji Dobnik za prevod!) v razmisleka vrednem pisanju o novi generaciji. To mutirajočo generacijo, ki je prisiljena vse postaviti na novo, imenuje palčica.

Kakšne tri leta je od tega, da sva navezala stike s Sončkom iz našega društva. 

Z Ičo sva se pred štirimi leti pogovarjali o tem, kdo od fantov je kateri všeč. Začutila sem pomladni nemir in željo, da bi imela novo zvezo. Kot brsti pomladno dreveje, sem začela »brsteti« tudi jaz. Iča me je spraševala, kakšen bi naj izgledal fant, kaj bi naj počel in podobno. Točno sem vedela, da naj bi bil temnih las in upokojen, da bi imel čas za skupne trenutke, kakor nekaj denarja zase. Iča me je prekinjala v pogovorih in mi govorila: »To je pa Sonček,« nakar sem ji nemalokrat odgovarjala: »Eh, Sonček…«