Že kot otroke so nas starši, vzgojitelji in najbližji opozarjali na spoštljivost do posameznikov okrog nas. Pomembno je bilo, da smo imeli radi starše, sorodnike in prijatelje. Pomembno je bilo, da smo izkazovali spoštovanje do vseh živih bitij, do sveta.

Ta občutek je rasel z nami, se krepil in postajal vedno močnejši. Tako smo odraščali in se prvič tudi zaljubili. Prva ljubezen nam je tudi pokazala, kako je, ko se zlomi srce. In bilo je, za trenutek, celo konec sveta. Tekle so solze, prijateljice in prijatelji so nas trepljali po ramenih, starši so skušali razumeti…
Življenje je teklo dalje…

Ne morem si pomagati in iz misli pregnati, da pisala bi tako, kot mi misli pravijo. Verzi za rojstni dan so  bili in vedno bodo najlepše darilo, ki ga lahko podarite. Le malo truda vložite in verze skupaj spnite. Unikatni so nepremagljivi, zapomni si jih vsakdo, zavrne pa malokdo. Da, takšni so verzi za rojstni dan.

V teh časih so ljudje postali preveliki materialisti. Važno jim je le kaj bodo dobili, nekaj otipljivega, vrednega, s čimer se lahko pobahajo pred drugimi ljudmi. Ni važno ali so hudi časi, kriza, pomanjkanje, brezdelje, nevoščljivost še vedno podžiga strasti slovenskega naroda. Lepše stvari imaš, več veljaš. Si nekaj več. Vsaj naj bi bil. Kaj bomo naredili, da se celotno ljudstvo spremeni?

Moj KAMINO

Nekaj mojih razmišljanj …..

....mene je pot dobesedno poklicala in zavedal sem se, da preprosto res moram iti, da izvem odgovor zakaj me kliče. Dobil sem vse odgovore in še preseglo je moja pričakovanja. Nekako aprila letos sem se fiksno odločil, da grem in se tisti trenutek spremenil začutil neko novo voljo do življenja, veselje na vsakem koraku, dogodki so si sledili eden za drugim, doma so počasi sprejeli mojo odločitev in dnevi do odhoda so vse prehitro minili.

Sam prihod v Seint Jones Pied de Port in zopet sem čisto neki drugi Ivan. Našel urad za prijavo v prvo pa prvo prenočišče in prvo jutro in prvi metri, pa prva pavza in spoznavanje ljudi, tako drugačnih tako posebnih in tako srečnih nisem še srečal nikoli. Ena sama sreča me je bila in vse je postajalo tako zelooooo enostavno. Ko sem hodil sam in so bili težki trenutki sem si pel se veselil in si govoril lej to si si želel in to imaš izkoristi uživaj v vsem.

Piše: Manca Košir v Vivi www.viva.si

Ne zapirajte se vase, ne delajte le zase, ostali boste brez zaklonišča. Tako se glasi grafit, ki sem ga videla nekoč nekje in nikoli več pozabila. Ker sporoča mantro za preživetje človeške vrste. Bila sem že univerzitetna profesorica, a še vedno nisem razumela, kako je mogel priti Hitler na oblast, kako se je lahko zgodilo, da so pobili milijone Judov, kako je mogoče, da obstaja zlo.

Oči mojega razumevanja so bile namreč uprte v storilce in vedno znova sem si zastavljala isto vprašanje: Kako so mogli? Le kako so mogli početi takšna grozodejstva?

Moj fant me je peljal na morje za en dan lansko poletje. Glavni razlog je bil ta, da se posončim, da se ne bi videle moje modrice pod očmi, ki mi jih je povzročil on en dan prej. Puder, katerega mi je kupil pol ure po tem, ko me je udaril, ni prekril modrih lis na mojem obrazu.

Pet let nazaj sem se zaljubila v tega človeka, že takrat sem čutila in kasneje ugotovila, da je egoist in da gleda le nase in na svojo korist. Pa sem mislila, da bom to to lahko spremenila, če mu bom pokazala, kako je, ko te ima nekdo rad in ti to pokaže. Očitno sem se zmotila. Ko sva se spoznala sva se velikokrat skregala in razšla..to je trajalo tri leta...po treh letih pa sem z njim uradno stopila v ''resno'' zvezo in ta dan obžalujem.

"Razočarali ste me. Globoko ranili moje Srce. Poteptali vse, kar sem z gorečo ljubeznijo položil vam v roke. Onesnažili, izropali, razprodali vse, pijači, mamilom, prostituciji predali se. Zavisti in pohlepu vdali se, postali Nihče.

Ja, razočarali ste me. Dal sem vam vse: gore, doline in morje, polja rodovitna, vinograde. Dal sem ptice vam, rastline, božanski glas, da opeval bi vas. Dal sem pamet vam in telo, dušo vdahnil, modrost položil v zibelko. Dal sem ogenj vam, vodo, zrak, zemljo, čarobnosti mavrico, zvezde žareče vtkal v nebo. Dal sem vam svoje srce, nebeški sijaj, čudežev nebroj, nešteto vil, samorogov, angelov, v naročje nasul žarečih biserov.

Mi je znanec pred časom, ko sem uporabila besedo »pizdarija«, zabrusil, da dame tako ne govorijo. A dej, dej!? Malce presenečena nad izjavo sem si mislila: »Sem Boginja, nisem pa svetnica« … in si niti ne bi želela biti. Preveč rada imam življenje, da bi ga onečastila s sprenevedanjem in ugajanjem drugim. Sem strastna in spontana ženska, zato se mi tudi kakšna nedolžno sočna zgodi.

Nekje sem zasledila napis »99% angelček, 1% hudiček«. Ta 1% ne ponazarja zavestne škodoželjnosti, hudobije, privoščljivosti ipd., temveč našo nedolžno nevednost, ki daje življenju barvitost … meni pa nagajivost, nepredvidljivost in tipično človeško noto. Nisem lutka. Sem živo bitje z lastnimi občutji, mislimi in izkušnjami … imam svoj karakter, ki me dela unikatno, edinstveno in samosvojo.

Kristusov literarni nauk o ljubezni na dosegu bralcev. Vir celotnega zapisa: magicna-knjiga-ljubezni.
Pravkar sem prebrala zadnje vrstice zgodovinskega romana izpod peresa Kathleen McGowan. In spoznala nekaj zanimivih skrivnosti zgodovine človeštva.

Domneva ali prava skrivnost
Obsežno delo je napisano na podlagi raziskav o temeljih krščanstva, o njegovi zasnovi. Na začetku preseneti omemba, da je Jezus Kristus napisal evangelij. Kdor je bil vzgojen v duhu krščanstva ali navedeno tematiko vsaj malo pozna, bo vsaj približno vedel, o čem je v knjigi govora. Radovedna kot sem, sem na spletu preverila izvor besede evangelij in s pogledom pristala na grškem evangelionu. Ta pomeni dobro novico.

Po spletu okoliščin sem se tisti dan znašla na avtobusni postaji. Dolgo je že bilo od tega, ko sem se domov morala peljati z avtobusom. Ravno prebrani vozni red sporoča, da mi je ta ravno odpeljal izpred nosa. Sedem na stol v lični avtobusni postaji in opazujem okolico.

Prisede ženska srednjih let. Kovček. Globok izdih, ko  sede poleg mene. Vzame škatlico cigaret, potegne enega junaka iz nje in ga prižge. Seveda sem navdušena. Moji dolgi, še skoraj na sveže umiti lasje, ki še dišijo po jasminu, zaplapolajo v vonju cigaretnega dima. Nič, Vanda, kar lepo mirno, si na javnem mestu in tukaj se med drugim lahko tudi kadi. Prelena, da bi vstala in se malo sprehodila.

Slovenec sem! Slovenec sem!
Tako je mati d’jala,
Ko me je dete pestovala,
ko me je dete pestovala.
Zatorej dobro vem:
Slovenec sem! Slovenec sem!

Slovenec sem! Slovenec sem!
Od zibeli do groba
Ne gane moja se zvestoba,
ne gane moja se zvestoba!
S ponosom reči smem:
Slovenec sem, Slovenec sem!

(Avtorja pesmi sta Gustav Ipavec in Jakob Gomilšak. Pesem je bila, uglasbena leta 1882.)

Čutiti se Slovenec je nekaj bolj vzvišenega, kot se čutiti Evropejec. Slovenstvo nosimo v krvi, v naših genih. Slovenstvo je domovinsko čustvo, položeno v zibelko ob rojstvu, je zven glasu prve izgovorjene besede.

Takrat sem sklenil, da bom mesec dni od zore do mraka presedel v tišini in molitvi. Molil sem za razkritje pravega kraja. Ravno takrat sem v reki opazil vrsto manjših skal. Oblikovale so naravni most do ploščate skale, slabih deset metrov od brega. Skala je postala moj priljubljeni kraj. Na njej sem sedel od sončnega vzhoda do zahoda, z vseh strani obkrožen z močnim tokom Gangesa.

Ob tem neverjetnem razgledu sem se počutil čisto majhnega. Zvečer sem se vračal v votlino in naletel na starca, ki je sedel na tleh in prodajal majhne korenčke, razstavljene na kosu stare vrečevine. Ko sem šel mimo, mi je enega ponudil. Sklenil sem, da bosta naslednjih trideset dni voda Gangesa in korenček na dan moja edina hrana.

Piše: Manca Košir v Vivi www.viva.si

Kot majhna deklica sem se rada igrala z živimi stvarmi. Tako sem si, denimo, želela posaditi svoj fižol. Morda mi je kdo svetoval, ne spominjam se, kdo, da je treba fižol najprej namakati v vodi, in šele ko se lupina razpoči, je pripravljen za novo rast v zemlji. Občutek imam, da danes opazujem družbo kot takrat fižol, ki poka, da bo zrasel v nekaj novega. Prepričana sem, da se dogaja prehod v novo civilizacijo, povsem drugačno od poslavljajoče se kapitalistične družbene paradigme.

"Zahodne družbe so preživele že dve veliki revoluciji: prehod od ustnega k pisnemu in nato od pisnega k tiskanemu. Tretji prehod pa je prehod od tiskanega k novim tehnologijam," pripoveduje filozof in zgodovinar znanosti Michel Serres (hvala Nadji Dobnik za prevod!) v razmisleka vrednem pisanju o novi generaciji. To mutirajočo generacijo, ki je prisiljena vse postaviti na novo, imenuje palčica.

Kakšne tri leta je od tega, da sva navezala stike s Sončkom iz našega društva. 

Z Ičo sva se pred štirimi leti pogovarjali o tem, kdo od fantov je kateri všeč. Začutila sem pomladni nemir in željo, da bi imela novo zvezo. Kot brsti pomladno dreveje, sem začela »brsteti« tudi jaz. Iča me je spraševala, kakšen bi naj izgledal fant, kaj bi naj počel in podobno. Točno sem vedela, da naj bi bil temnih las in upokojen, da bi imel čas za skupne trenutke, kakor nekaj denarja zase. Iča me je prekinjala v pogovorih in mi govorila: »To je pa Sonček,« nakar sem ji nemalokrat odgovarjala: »Eh, Sonček…«

Pred Novim Letom ljudje običajno praznujejo Božič Jezusov rojstni dan.

Na božični predvečer vidimo fotografije na katerih novi papež Frančišek poljublja leseno lutko, ki naj bi predstavljala Jezusa.

Mi pa vemo, ker smo to prebrali, da v Svetem pismu lepo piše v desetih zapovedih druga zapoved, ki pravi;

Zunaj se je shladilo, malce zmračilo, veliko dežuje ali sneži... narava je pričela s počitkom. Tistim počitkom, ki ji bo nabralo moči za spomladanski ponovni razcvet in rast. Ko se sprehodite skozi gozd v tem letnem času ali pomladi, boste občutili veliko razliko. Gozd v tem času objema tišina. Njeni prebivalci se pripravljajo na zimsko spanje, nekateri upočasnijo gibanje...živali nagonsko vedo, da je čas za regeneracijo telesa.

Na tem ljubkem planetu živijo majcena do srednje velika bitja. To smo ljudje, ki se v tam času prestavimo v višjo prestavo. Da, prihaja mesec december, ki nas uči, da se je v tem času pa res primerno pognati v aktivnost druženj, dobre hrane, ki seveda ni primerna za regeneracijo telesa, pomanjkanje spanja, ki tudi ni primerno za zdravo telo... v glavnem, ljudje se v tem času znamo izčrpati do tistega konca, ko v zadnjih dnevih decembra že šepetamo, pa saj bo kmalu konec tega norega decembra namreč.

Imel sem prijatelja, pa saj ga še imam , samo jaz si ne zaslužim tega imena. Bil je moj sosed in skupaj sva odraščala. Žal ni imel staršev in veliko časa je preživel pri nas. Rad je pomagal pri delu na kmetiji in ko sem jaz odšel služiti vojni rok, je praktično prevzel vso težko delo pri nas.

Moja starša sta ga imela zelo rada in vedno sta se lahko zanesla nanj. Ko sem pričel z gradnjo hiše, je veliko pomagal in se med tem izučil za vodo-inštalaterja. Komplet vodo v novi hiši in v hlevu sva izdelala sama in bilo nama je prav lepo. Pa je žal prišel usodni trenutek leta 1995 , ko je imel nesrečo z motorjem in potem ga je še povozil avto.

Bila sem tisto dekletce, ki je bila do vratu zakopana v mamičino kozmetično torbico. Še predno me je obiskala teta puberteta, sem vedela vsa zaporedja čiščenja, nege in ličenja obraza. Tedenski jutranji vdori moje mame v mojo sobo, ker pred odhodom v službo ni našla maskare, pa šminke, pa... so bili zelo neprijetni in pogosti.

Običajno sem si pač na skrivaj prisvojila kakšno kozmetično zadevico in jo potem pozabila v pravem času vrniti v svoje domače okolje mamine kozmetične torbice. Seveda mi je bilo šminkanje prepovedano... in zato toliko slajše.

Vsak dan posebej bi rada doživela novo zanimivo in privlačno zgodbo, iz katere bi lahko izluščila številne si modrosti in spoznanja.

A za to bi se verjetno morala kar presneto potruditi, videti v vsem predvsem izzive in priložnosti ter sebi v prid jih izkoristiti.
Nič več časa mi tako ne bi ostalo za nesmiselno samopomilovanje, za nerganje, za pritoževanje.

V meni je veliko molka. Izberem ga zato, da v njem počivam. Medtem se osredotočam na prejeta sporočila, ki krožijo okrog mene. Njihovi govorci so čedalje bolj razgreti, jaz pa se zabavam tako, da na skrivaj ocenjujem njihovo kvaliteto.

Največkrat me njihove besede sploh ne ganejo, ampak se osredotočam na njihovo zavzetost in način nastopa. Kljub temu pa vsebine teh sporočil ne ignoriram povsem, saj mi je pogosto vir navdihov in asociacij.

Ponovno se je zgodilo eno najinih srečanj, tokrat namenoma.
Kaj kmalu sem se ti začela pritoževati nad svojo neučinkovitostjo v primerjavi s svojo vizionarsko predstavo o tem, kakšna bi z malce več dobre volje dejansko lahko postala.

Nisi mi dejal, da prvi del moje trditve nakazuje negativen in neljubeč pristop do mene same, niti nisi pripomnil, da bom do želene samopodobe lahko prišla le z vsakodnevnim vztrajnim in načrtnim delom na svoji osebnosti, pri čemer ne bo kar takoj opaziti večjih pozitivnih sprememb.

Če bi bila v tistih letih, v katerih je zdaj vnukinja Taja, bi najbrž omedlela. Ne bi prenesla pogleda na lepoto oblekc iz krhkih čipk z všitimi vrtnicami pa na kot dih tenak svileni muslin, na katerem je naslikan čarobni vrt.

Zjokala bi se zaradi nedosegljivosti te Valentinove lepote, igrivosti barv YSL, tigrastih in pikastih prestižnosti D&G ter drugih blagovnih znamk, o katerih sem v mladosti kaj zvedela od posameznih dam, ki so iz tujine prinesle modne žurnale.

Svet v katerem živim je zame kot oder, igra na tem odru pa je moje življenje. Dolga leta sem stala za zaveso, igrala odlomke, na katere danes nisem prav ponosna, a vendar. Spoznala sem, da nisem mogla narediti drugače, ker nisem znala drugače. Skozi to izkušnjo sem morala iti, da bi se naučila, kar se moram naučiti. Moja naloga pri tem je, da prepoznam smisel in z njim izpolnim svoje življenje. Čim bolj me prežema misel, tem bolj vidim, da živim sedaj. Še vedno sem na odru, zavesa pa se dviga. Iz dneva v dan vidim več obrazov, več sveta.

V igri življenja sem naletela tudi na igro z naslovom »Misli«. Tudi vam bi želela predstaviti njen odlomek. Misli so vse! Vsaka, pa tudi najmanjša misel se hoče uresničiti. Misli so najhitrejša in najmočnejša energija. Misli so neizmerne in neskončne moči, so kot seme. Poženejo korenine, rastejo in obrodijo sadove.

Del mene je hotel zadržati zase vse zamotane skrivnosti, zaklenjene v mojem srcu, drugi del pa je, bolj kot po vsem drugem hlepel po nekom, ki bi se mu lahko zaupala. Ko bi le imela mamo, s katero  se lahko smejiš in ji poveš o svojih težavah, ki te objame in poboža po laseh, ko ti je hudo.

Živela sem v krhkih, neuresničljivih sanjah. Koncept družine je bil zame nekaj umišljenega. Bil je kot pravljica ali stkana iluzija. Kako je, če imaš starše, brate in sestre, ki jih imaš rad, ki imajo radi tebe? Kako je če ste navezani drug na drugega, se spomnite na rojstne dneve, praznujete vsak uspeh, vsako čudovito novo reč, ki jo naredi kdo od nas?